Up-233/04 - 4

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 52/2003 z dne 13. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 8/2001 z dne 8. 11. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Ps 660/98 z dne 12. 10. 2000 v zvezi z odločbama Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. I-5027276 z dne 13. 5. 1998 in z dne 12. 11. 1997 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper sodbo delovnega in socialnega sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za priznanje invalidnosti. Vrhovno sodišče se je strinjalo s sklepom nižjih sodišč, da ugotovljeno bolezensko stanje ne pomeni popolne ali delne izgube delovne zmožnosti pritožnice, ker sta sodišči imeli v izvidih in mnenjih invalidskih komisij zanesljivo oporo za svojo odločitev, da pri njej invalidnost II. kategorije ne obstaja.

Pritožnica meni, da v dokaznem postopku pred sodišči ni bilo upoštevano stanje, ki ga izkazuje zdravniška dokumentacija. Prav tako naj ne bi bilo upoštevano njeno dejansko psihofizično stanje. Meni, da je žrtev zdravniških napak. V zadevi naj tudi ne bi bilo odločeno v razumnem roku, saj je od vložitve zahteve za ugotovitev invalidnosti z dne 11. 8. 1997 preteklo več kot 5 let. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodbe in odločbe ter jo uvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 11. 8. 1997 dalje.

B.

Ko pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvijo, da pri njej ne obstaja invalidnost II. stopnje, izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravilnost uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v socialnem sporu, in ni pristojno odločati o tem, ali je bilo v izpodbijanih sodbah in odločbah dejansko stanje samo po sebi pravilno ugotovljeno in materialno ter procesno pravo pravilno uporabljeno, niti ni pristojno odločati namesto drugih organov. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pri tem se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi to pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi takšne kršitve človekovih pravic ne izkaže. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za izkazovanje kršitve človekove pravice ne zadošča.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Kolikor pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi opozarja na dolgotrajnost postopka, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena človekova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi ji bila storjena s tako kršitvijo (26. člen Ustave), lahko pritožnica v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan