Jedro

Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih v tožbi navede tožeča stranka.

O čem naj bi obstajalo soglasje volj (in ali je tedaj sploh obstajalo), sodišče na podlagi navedb tožnice ne more presojati, kar pomeni, da ni mogoč zaključek, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, pri čemer je cena le ena od njih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (II. in III. tč. izreka odločbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo obresti (sodišče prve stopnje jih je izračunalo na 17,13 EUR) in stroškov (sodišče prve stopnje jih je izračunalo na 64 in 308,66 EUR) zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi plačila glavnice in posledičnega delnega umika tožbe postopek delno ustavilo za 219,91 EUR (I.), toženko pa obsodilo na plačilo 17,13 EUR z obrestmi od 5. 5. 2022 dalje (II.) ter izvršilnih in pravdnih stroškov 308,66 in 64 EUR, v 8 dneh, sicer pa z zakonskimi obrestmi (III.)

2. Zoper sodbo se je toženka pritožila, navedla je, da je glavnico plačala le zato, da se izogne stresu, sicer pa je zahtevku nasprotovala in je še sedaj prepričana, da terjatev ni bila utemeljena, ker pogodbe ni sklenila in storitve tožnice ni uporabljala. Ni jasno, zakaj sedaj tako visoki stroški.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ne drži, da je toženka tožničino terjatev pripoznala, saj ji je izrecno in obrazloženo nasprotovala. To, da je del terjatve, ki ustreza glavnici, plačala in se z delnim umikom tožbe zaradi tega plačila strinjala, ob izrecnem nasprotovanju terjatvi ne pomeni pripoznave dolga, sploh pa ne nad izvršenim delnim plačilom.

6. To pomeni, da mora sodišče ugotavljati, ali je bila terjatev tožnice utemeljena in ali je posledično upravičena do obresti in stroškov.

7. Predmetni spor je spor majhne vrednosti (1. odst. 443. čl. ZPP), ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljeval kot pravdni postopek. V tem postopku je treba v zvezi s presojo sklepčnosti za tožbo šteti predlog za izvršbo, skupaj s prvo pripravljalno vlogo, ki jo upnik (tožeča stranka) vloži v pravdnem postopku. Šele v njej namreč tožeča stranka obrazloženo pojasni svoje razmerje s toženo stranko in predloži dokaze, tožena stranka pa lahko na te navedbe odgovori v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi (2. do 4. odst. 452. čl. ZPP).

8. Stranki sta torej vse svoje navedbe podali in jih ne moreta več dopolnjevati. Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih v tožbi navede tožeča stranka.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničin tožbeni zahtevek ni sklepčen (3. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Glede obresti je že na prvi pogled jasno, da zahtevek ni sklepčen, saj tožeča stranka ne v tožbi („dopolnitev tožbe“) ne v svoji prvi vlogi ni niti z besedo navedla, kdaj naj bi toženka s plačilom terjatve prišla v zamudo in na podlagi česa je obračunavala obresti. Obrestni zahtevek je bilo zato treba brez nadaljnjega zavrniti.

11. Prav tako pa ni sklepčen zahtevek za plačilo glavnice. Tožnica v tožbi (“dopolnitev tožbe“) navede, da naj bi se toženka „prijavila na paket X“, da je sprejela pogoje in da ni izkoristila brezplačne odjave od naročnine. Nato opisuje, kako naj bi na daljavo potekala sklenitev naročniškega razmerja, za kar naj bi se toženka zavezala plačati 239,88 EUR po 19,99 EUR mesečno. Kakšna pogodba naj bi bila s tem sklenjena, kakšna naj bi bila njena vsebina, kaj naj bi torej tožnica toženki nudila za omenjeno naročnino, pa tožnica niti z besedo ne omeni. O čem naj bi torej obstajalo soglasje volj (in ali je tedaj sploh obstajalo), sodišče tako na podlagi navedb tožnice sploh ne more presojati, kar pomeni, da ni mogoč zaključek, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena; sklenjena je namreč, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer je cena le ena od njih. Pravila o izpolnitvi obveznosti in posledicah neizpolnitve (1. odst. 239. čl. OZ) se zato niti ne morejo aktualizirati, kaj šele, da bi lahko sodišče presojalo skladnost tožničinega poslovanja in pogodbenih zavez s pravili potrošniškega prava (tožnica sama v svoji prvi vlogi zgolj omeni, da je bila pogodba sklenjena v skladu s temi pravili, tudi v tej vlogi pa pogodbenega razmerja z ničemer ne opredeli).

12. Ker je tako, tožnica do stroškov za izvršilni in pravdni postopek ni upravičena in je bilo treba izpodbijano sodbo glede stroškov in glede obresti spremeniti tako, da se oba zahtevka iz naslova stranskih terjatev zavrneta (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).