Jedro

Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša. Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z oznako ... z dne 25. 3. 2014, ki jo je tožeča stranka prejela dne 6. 6. 2014; - ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi od vključno 7. 6. 2014 do 31. 7. 2014; - da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 31. 7. 2014; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna: * tožečo stranko prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od vključno 7. 6. 2014 do vključno 31. 7. 2014, za polni delovni čas; * tožeči stranki obračunati bruto nadomestila plač za mesec junij 2014 (od 7. 6. 2014 do 30. 6. 2014) v bruto znesku 1.552,72 EUR, za mesec julij 2014 pa v bruto znesku 1.956,32 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za junijsko plačo 2014 od 6. 7. 2014 dalje do plačila, za julijsko plačo 2014 pa od 6. 8. 2014 dalje do plačila; * tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 25.432,16 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi kot datum izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja datum 21. 5. 2014, kar ne drži, saj je bila odpoved podana 23. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve zavzelo stališče, da se subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi o zaposlitvi šteje od datuma 12. 5. 2014, to je od datuma vročitve pisne seznanitve s kršitvami in vabila na zagovor tožniku. Takšno stališče je napačno in v nasprotju z 109. členom ZDR-1. Da gre za napačno stališče, potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Ni mogoče pritrditi ugotovitvi, da je tožena stranka kot delodajalec izvedela za bistvene elemente delavčeve kršitve in bistvene dejanske okoliščine šele z vročitvijo pisne seznanitve tožeči stranki (torej niti ne dne 9. 5. 2014, ko je tožena stranka podala to pisno seznanitev). Tožena stranka je izvedela za bistvene elemente tožnikove kršitve že bistveno prej, in sicer za očitek neustrezne identifikacije stranke dne 27. 2. 2014 in za očitek seznanitve neznane tretje osebe s stanjem na transakcijskem računu na dan 28. 2. 2014 že dne 15. 4. 2014 (najkasneje pa 16. 4. 2014, kot izhaja iz podatkov Poročila o pregledu revizijske sledi aplikacij z dne 25. 4. 2014). Glede očitka podaje naloga za izvedbo dveh transakcij v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem v zvezi nevpogleda v aplikacijo A.si pa je tožena stranka izvedela najkasneje dne 22. 4. 2015 na sestanku, na katerem je B.B. seznanila vse navzoče, med drugimi tudi direktorja C.C., z ugotovitvami glede vpogledov tožeče stranke v aplikacijo A.si. Po datumu 22. 4. 2014 tožena stranka ni izvedela za noben drug bistven element tožnikove kršitve ali bistveno dejansko okoliščino.

Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo, da naj bi bil sindikat (Sindikat D.) dejansko seznanjen z odpovedjo preko tožnikove pooblaščenke. Sicer je res, da tožnikova pooblaščenka sodeluje tudi s sindikatom, vendar pooblaščenka v tem svojstvu ni prejela seznanitve in tudi o tem ni obvestila sindikata. Sindikat je tisti, ki pozove pooblaščenko k sodelovanju za vsako posamezno zadevo, česar pa ne more storiti, če s samo zadevo niti ni seznanjen. Mnenje sindikata sicer res ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi, kljub temu pa še vedno obstaja zatrjevana kršitev 86. člena ZDR-1. S takšnim tolmačenjem predmetne določbe se popolnoma izniči namen zakonodajalca, to je vključitev sindikata v postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na izpovedi prič E.E. in C.C., skoraj popolnoma pa zanemari pričevanje priče F.F., ki je jasno izpovedala, kakšna je bila praksa glede vpisov in vpogledov v aplikacije tožene stranke, pa tudi izjave sodelavcev. Priča F.F. je izpovedala, da se zadeve niso vpisovale v aplikacije, tudi on sam je vpogledoval v aplikacije neštetokrat in razloga vpogleda ni posebej zapisoval - bil je proti temu in je to na sestankih tudi večkrat izpostavljal, vendar se zadeve niso premaknile, so se pa z vednostjo direktorjev vedno tolerirale in zaradi tega ni bil nihče odpuščen. Tako navedena priča kot tudi drugi sodelavci so (v izjavah) potrdili, da je tožeča stranka ravnala v skladu s prakso, oziroma je celo fotokopirala dokument, marsikdo pa niti tega ne bi storil. Sodišče prve stopnje se v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje na oceno priče E.E., da bi tožnik, v kolikor bi resnično vpogledal v A.si, sporno transakcijo preprečil. Pri tem gre le za oceno priče, ki ni z ničemer potrjena. V predmetni aplikaciji A.si je dejansko obstajal podpis, ki je bil podoben podpisu stranke, ki se je trikrat podpisala pred tožečo stranko in sodelavcema G.G. in H.H.. Poleg tega je bil podpis podoben podpisu v potnem listu. Zaradi vsega tega tožeča stranka ni imela prav nobenega razloga za dvom o resničnosti stranke.

Sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da ravnanje tožeče stranke predstavlja hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014, in sicer kršitev 33., 34. in 37. člena ZDR-1, pri čemer pa še vedno ne obrazloži, v čem se kažejo navedene kršitve. Tožena stranka tekom celotnega postopka ni navedla, katere konkretne določbe Navodil za identifikacijo strank v I. d. d. in Navodil za izvajanje Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma naj bi tožeča stranka kršila. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izkazan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka tožniku ni takoj, ko je zvedela za kršitev, prepovedala dela, kar pomeni, da ni šlo za tako hudo kršitev, da ni več mogoče podati niti redne odpovedi o zaposlitvi. Za evidentno enako ali podobno ravnanje pa sta delavca H.H. in G.G. prejela le ustni opomin.

Tožeča stranka se ne strinja niti z zaključki sodišča prve stopnje iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje sicer povzema, da sta priči F.F. in J.J. pritrdili trditvam tožeče stranke, da v enakih in podobnih primerih ni bilo s strani tožene stranke nobenemu od zaposlenih podana odpoved pogodbe o zaposlitvi (ne redna, še manj pa izredna), česar ni zanikala niti priča C.C. (direktor). Vendar teh izjav ne upošteva, temveč se sklicuje na nadaljnjo navedbo priče C.C., ki je le na splošno zatrjeval, da je tožnikov primer specifičen, da pa so bila v ostalih primerih relevantna druga dejstva. Sodišče prve stopnje še posebej spregleda odgovor iste priče, ko se ji je predočil zapisnik z dne 22. 4. 2014, iz katerega je razvidno, da sta bila v tistem času v reševanju oz. preiskavi dva primera glede zneskov 49.500,00 EUR (...) in 235.000,00 EUR (...), ki sta v povezavi z izplačilom oziroma prenosom denarja in krajo identitete. Tako je priča C.C. izpovedala, da je tudi v primeru zneska 49.500,00 EUR šlo za napačno oziroma pomanjkljivo identifikacijo, vendar se razlikuje od tega primera, zato ker je delavec, ki je bil za to odgovoren, že bil v postopku odpovedi iz drugih razlogov. Dejansko gre za dva identična primera, v katerih sta bila zaposlena neenakopravno obravnavana, saj delavec iz drugega primera sploh ni bil v postopku zaradi ugotovljene napačne oz. pomanjkljive identifikacije, kar potrjuje trditev tožeče stranke, da gre za neenako pravno obravnavo tožeče stranke. Tožeča stranka je zaradi razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitev konkretnih primerov v zvezi s tem predlagala tudi pridobitev seznama vseh opravljenih revizijskih sledi za zadnjih pet let, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, kot nepotrebno, ker naj ne bi bili relevantni za odločitev o zahtevku. Takšni odločitvi je tožeča stranka ugovarjala. Pridobitev teh podatkov pa je sedaj še toliko bolj pomembna, ker je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo zgoraj navedene izpovedi prič.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti oziroma tistih, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je mogoče preizkusiti. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne le pavšalno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka II oz. poslovalnice II za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014 do 30. 9. 2015. - Dne 12. 5. 2014 je tožnik prejel pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo (dne 20. 5. 2014). Tožnik je predlagal preložitev zagovora iz zdravstvenih razlogov, vendar tožena stranka zagovora ni preložila, tožnik in njegova pooblaščenka pa se ga nista udeležila. Tožnik je zagovor podal v pisni obliki (A 3).

- Dne 6. 6. 2014 je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2014 oz. 23. 5. 2014 (A 4) iz odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), v kateri se mu očita, da je najmanj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34. in 37. člena ZDR-1 ter internih pravil in navodil delodajalca, s tem da je: * dne 27. 2. 2014 brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. št. ... in * dne 28. 2. 2014 brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu, * dne 4. 3. 2014 pa podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije.

- Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je bilo v postopku v zvezi s pritožbo komitenta K.K., ki je hotel s svojega računa opraviti nakazilo v višini 230.000,00 EUR, a na njegovem računu ni bilo sredstev, ugotovljeno, da je tožnik opravil vpogled o stanju na računu in izvedel navedeno transakcijo po nalogu neznane tretje osebe brez ustrezne identifikacije (oseba je bila brez bančne kartice, predložila je le potni list, tožnik pa ni izvedel predpisanega postopka identifikacije stranke).

- Iz tožnikove izpovedi in elektronskega sporočila z dne 20. 5. 2014 (A 3), podanega pred odpovedjo, izhaja, da je 27. 2. 2014 vpogledal v stanje računa komitenta K.K. na podlagi vpogleda v potni list in ponovno 28. 2. 2014, ne da bi vpisal razloge za vpogled v račun (ker je imel veliko drugega dela in je to spregledal). Iz tožnikove izpovedi je tudi razvidno, da je tožnik 4. 3. 2014 dal G.G. in H.H. navodilo, da izvedeta sporno transakcijo s stranko (nakazilo zneska 230.000,00 EUR v tujino in izplačilo gotovine v višini 5.000,00 EUR).

- Iz poročila o pregledu revizijske sledi aplikacij z dne 25. 4. 2014 (B 2) izhaja, da je tožnik v aplikacijo A.si v obdobju od 1. 5. 2013 do 14. 4. 2014 vpogledal le v času po 7. 3. 2014, to je po spornih dogodkih, ne pa dne 4. 3. 2014, kot je trdil tožnik. To je potrdila tudi B.B. na sestanku pri toženi stranki dne 22. 4. 2014. Iz izpovedi prič C.C., E.E. in F.F. pa izhaja, da je bila dolžnost tožnika oprava ustrezne identifikacije stranke in pri tem primerjava podpisa stranke s podpisom v aplikaciji A.si. Priča E.E. pa je tudi izpovedala, da bi tožnik sporno transakcijo preprečil, če bi resnično vpogledal v A.si.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 2. alinee prvega odstavka 110. člena, 109., 85. in 86. člena ZDR-1, ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pri preverjanju poteka postopka pred izredno odpovedjo pravilno ugotovilo, da je bil izveden zakonito, pri čemer je izpostavilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno v okviru 30-dnevnega prekluzivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki je določen v 2. odstavku 109. člena ZDR-1, da je tožena stranka izpolnila svojo zakonsko dolžnost zagotoviti tožniku pravico do obrambe iz 2. odstavka 85. člena ZDR-1 ter da je bil sindikat seznanjen s postopkom izredne odpovedi preko tožnikove pooblaščenke.

9. Pritožba neutemeljeno oporeka pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved oziroma se seznanila z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve dne 25. 4. 2014, ko je bilo izdelano poročilo o pregledu revizijske sledi aplikacij (B 2), čeprav je kljub navedeni ugotovitvi v 7. točki obrazložitve še zapisalo, da naj bi bil zadnji možni čas, ko se je toženka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, datum tožnikovega pisnega zagovora (20. 5. 2014) ter da naj bi bila odpoved podana v zakonskem roku 30 dni, ker od 12. 5. 2014, ko je toženka vročila tožniku vabilo na zagovor, do izdaje izredne odpovedi dne 21. 5. 2014 ni minilo več kot 30 dni. Obrazložitev sodbe v zvezi z navedenim vprašanjem je sicer res nekoliko nejasna. Glede na to, da je bila tožena stranka v obravnavanem primeru seznanjena z vsemi bistvenimi okoliščinami tožnikove kršitve dne 25. 4. 2013, ko je bilo izdelano navedeno pisno poročilo, kot je izpovedala tudi priča C.C., direktor Podružnice L., za začetek roka nista odločilna niti datum podaje pisnega zagovora niti datum vročitve pisne seznanitve tožniku (za tek roka bi bil lahko pomemben kot skrajni rok datum podaje pisne seznanitve s strani delodajalca, ne pa datum vročitve tožniku). Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od datuma na začetku dokumenta (21. 5. 2014). Zato ni pomembno, da sodišče ni natančneje raziskovalo, zakaj sta na odpovedi zapisana dva različna datuma. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da naj bi rok za podajo odpovedi začel teči že pred izdelavo pisnega poročila, to je z dnem sestanka dne 22. 4. 2014 (A 15), na katerem se je obravnavala sporna zadeva (pred izdajo pisnega poročila), še manj pa so relevantni datumi pred datumom navedenega sestanka, to je 15. oz. 16. 4. 2014, saj so se od tedaj dalje še opravljali zahtevani pregledi oziroma preverjale revizijske sledi v bazah podatkov v zvezi s spornim primerom. V zvezi z vprašanjem, kdaj začne teči rok za podajo izredne odpovedi delavcu, se tudi sodišče prve stopnje (v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) utemeljeno sklicuje na stališča sodne prakse, zlasti iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. Stališče, da je datum ugotovitve odpovednega razloga v tožnikovem primeru datum izdelave navedenega poročila (oziroma seznanitve pristojne osebe s poročilom), pa je v skladu s stališčem iz navedene sodbe VS RS, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da ni mogoče šteti, da bi bil o postopku izredne odpovedi obveščen sindikat, če je bila z njim seznanjena tožnikova pooblaščenka (ki je sicer tudi pooblaščenka sindikata). Vendar pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na določbo četrtega odstavka 86. člena ZDR-1 kršitev določb prvega odstavka 86. člena ZDR-1 (ker delodajalec sindikata kljub zahtevi delavca o postopku izredne odpovedi ni pisno obvestil sindikata) s strani delodajalca sama po sebi ne pomeni nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnik očitano kršitev storil, saj je ugotovilo, da je tožniku dokazana hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitane kršitve, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva. To velja tudi za dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič – sodišče prve stopnje je upoštevalo in ustrezno ocenilo izpovedi vseh zaslišanih prič, tudi F.F., zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti pa ni mogoče pritrditi stališču tožnika, da naj bi njegovo ravnanje opravičevalo dejstvo, da naj bi se z vednostjo direktorjev tolerirale kršitve internih aktov. Iz izpovedi priče F.F. sicer res izhaja, da je bilo v praksi vodstvo toženke seznanjeno s tem, da se v primeru časovnih stisk vpogledi v aplikacijo A.si niso (vedno) izvajali, kar pa še ne pomeni, da se je takšna nepravilna praksa s strani vodstva tolerirala, zlasti če so bile posledice takšne kot v tožnikovem primeru. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, to je pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 3. 2014, pa tudi določbe 33., 34. in 37. člena ZDR, vsaj iz hude malomarnosti, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša. 12. Pravilna pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, ker tožena stranka ni bila dolžna tolerirati tožnikovih ravnanj, ki naj bi po tožnikovem prepričanju predstavljala splošno poslovno prakso, čeprav je bilo ugotovljeno, da gre za ravnanje v nasprotju s toženkinimi internimi pravili, s katerim je bila toženi stranki povzročena večja škoda in okrnjen njen ugled kot finančne institucije. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Nobenega dvoma ni, da gre za hujšo kršitev, ki je že po svoji naravi takšna, da ima za posledico porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Ne nazadnje pa je potrebno upoštevati tudi položaj tožnika, ki je bil vodstveni delavec in bi se glede na svoj položaj še toliko bolj kot drugi delavci moral zavedati svojih obveznosti in spoštovati predpise. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da ni utemeljeno prepričanje tožnika, da mu je bila odpoved podana zato, ker so ga želeli odstaviti, kar je C.C., zaslišan kot priča, izrecno zanikal. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da na zakonitost odpovedi, podane tožniku, bistveno ne vplivajo postopki proti drugim delavcem pri toženi stranki oziroma dejstvo, da zaradi nevpogleda ali nevpisa v sistem noben drug delavec ni dobil odpovedi, zlasti ker je iz izpovedi priče C.C. ugotovilo, da je bil tožnikov primer specifičen. Zlasti ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da prav primer, ko je šlo za pomanjkljivo identifikacijo v zvezi s transakcijo v znesku 49.500,00 EUR, o kateri je izpovedala priča C.C., kaže na neenakopravno obravnavo tožnika in sodelavca. Če tožena stranka proti tožnikovemu sodelavcu ni ukrepala zato, ker je bil tudi sicer že v postopku odpovedi iz poslovnega razloga (in mu je delovno razmerje nato prenehalo iz drugega razloga), proti tožniku pa je, to tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni nedopustne neenake obravnave.

13. Glede na vse navedeno je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved ter da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, pravilno odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).