Jedro

Ni podana kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog med drugim utemeljena tudi z oceno okoliščine, da je pristojni državni tožilec pred izdajo izpodbijanih sklepov o priporu vložil zahtevo za uvedbo preiskave zaradi drugih kaznivih dejanj, saj ta omogoča oceno obdolženčeve osebnosti v smeri ponovitvene nevarnosti očitanih kaznivih dejanj v tem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru na predlog okrožnega državnega tožilca pripor, odrejen zoper obdolženega B.J. iz pripornega razloga nevarnosti uničenja dokazov po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP podaljšal še za 15 dni, to je do 05.04.2001. Hkrati je bil zoper obdolženega B.J. po določilu 3. točke I. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče z uvodoma navedenim sklepom sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se pripor, odrejen zoper obdolženega B.J. iz pripornih razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša za 1 mesec, to je do 20.04.2001. Z istim sklepom je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega B.J. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega B.J. je dne 02.04.2001 na Okrožno sodišče v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP točka 8. v povezavi s 1. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve 2. odstavka 5. člena ZKP in zaradi kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče RS kot pristojno sodišče vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočni sklep prvo in drugostopnega sodišča o podaljšanju pripora spremeni tako, da se pripor, odrejen zoper obdolženca, odpravi, podrejeno pa predlaga, da prvostopno in drugostopno odločbo razveljavi in vrne zadeve v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je ta neutemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti oporeka sodišču ugotovitev okoliščin v zvezi s pripornimi razlogi oziroma napačno interpretacijo dejstev, ugotovljenih v dosedanjem preiskovalnem postopku. Teh ugotovitev in zaključkov, ki so povsem skladni z dosedaj zbranimi dokazi, ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Dejstvo, da je obdolženi tudi v drugih postopkih (druga zahteva za preiskavo je bila vložena 21.02.2000), je nedvomno okoliščina, ki se lahko upošteva pri utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti, ni pa res, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti, da gre pri tem za odrejanje pripora, ki se ne nanaša na obravnavano zadevo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zaradi kršitve Kazenskega zakonika zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na določbo 1. odstavka tega člena se sme v kazenskem postopku, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Po izrecni določbi 2. odstavka tega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se je vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je podano nasprotje med razlogi izpodbijanih sklepov in zapisnikom o izpovedbi priče V.P. o tem, da se tudi on boji obdolženca, ker navedeni take izpovedbe, zaslišan kot priča, sploh ni podal in je tako podano nasprotje med razlogi izpodbijanih sklepov in zapisnikom o izpovedbi navedene priče. Vrhovno sodišče ugotavlja po pregledu ovadb, izjav in izpovedb priče V.P. v razlogih prvostopne in pritožbene odločbe ni nobenih razlik med vsebino prej navedenih listin - zapisnikov in ovadb z obrazložitvijo obeh napadenih sklepov. Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Kolikor vložnik uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ne soglaša z dokazno oceno v obeh napadenih sklepih o obstoju dejstev in okoliščin, ki so podlaga za zaključek o obstoju obeh pripornih razlogov - uničenja dokazov in ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da s tem, ko se vložnik ne strinja z dejanskimi zaključki in njihovo pravno opredelitvijo obeh napadenih sklepih glede obstoja pripornih razlogov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V tej smeri tudi očitek o izostanku razlogov, zlasti pri pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, prav tako ni utemeljen.

Vložnikov očitek kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki naj bi bila podana v tem, da je sodišče uporabilo za ugotovitev obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti drugo preiskovalno zadevo, v kateri obdolženec ni imel možnosti za pripravo svoje obrambe, je prav tako brez podlage, vključno s trditvijo, da je bil obdolžencu pripor, podaljšan zaradi ponovitvene nevarnosti, utemeljen s kaznivimi dejanji, v zvezi s katerimi ni mogel podati obrambe.

Nobenega dvoma ni, da se v napadenih sklepih prve in druge stopnje podaljšuje pripor iz obeh pripornih razlogov glede kaznivih dejanj po 1. odstavku 186. člena KZ, ne pa zaradi kaznivih dejanj, zaradi katerih je pristojni državni tožilec 21.12.2000 vložil novo zahtevo za uvedbo preiskave. Ponovitvena nevarnost kot priporni razlog v obeh napadenih sklepih je utemeljena med drugim tudi z oceno okoliščine, da je pristojni državni tožilec 21.12.2000 res vložil, vendar zaradi drugih kaznivih dejanj, zahtevo za uvedbo preiskave, ki omogoča oceno obdolženčeve osebnosti v smeri ponovitvene nevarnosti tudi očitanih kaznivih dejanj v tem postopku. Glede na to, da gre v novem postopku za očitek kaznivih dejanj z elementi nasilja, je zaključek, da utegne obdolženec na prostosti nadaljevati s kaznivimi dejanji in s tem ogrožati varnost ljudi, pravilen in zadošča zahtevam ustavnih določb, na katere se vložnik sklicuje. Zato ne gre za kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ne za kršitev 2. odstavka 5. člena ZKP, ko se pripor podaljšuje tudi zaradi ponovitvene nevarnosti v obravnavanem kazenskem postopku in ne za dejanja po zahtevi za uvedbo preiskave z dne 21.12.2000. Res je sicer, da po 1. odstavku 145. člena KZ za kaznivo dejanje grdega ravnanja ne gre za kaznivo dejanje, ko je po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP mogoče odrediti pripor, je pa oceniti to okoliščino v zvezi z ostalimi ugotovitvami v spisu, da je obdolženec nagnjen z metodami z elementi nasilja realizirati svoja druga ravnanja, tudi tista, ki so predmet tega kazenskega postopka. Ob okoliščini, da je vložena zahteva za preiskavo za podobna kazniva dejanja, je zaključek o ponovitveni nevarnosti v obeh napadenih sklepih pravilen, v skladu z ZKP in tudi z zahtevami Ustave v zvezi z vodenjem kazenskega postopka. Tudi zaključek pritožbenega sodišča o trenutno drugačnih interesih obdolženca v sedanji fazi kazenskega postopka od tistih, ko se je nahajal na prostosti, je povsem sprejemljiv in za oceno o njegovi nesmiselnosti ni nobene podlage.

Prav tako ni podana zatrjevana kršitev 1. točke 395. člena ZKP, po kateri presodi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa navedbe pritožbe. Vložnik očita, da je obdolženec poleg zagovornika sam vložil obširno pritožbo, s katero se vsebinsko pritožbeno sodišče ni ukvarjalo razen s tem, da jo je zavrnilo.

Navedeni očitek kršitve določb postopka prav tako nima podlage v napadenem drugostopnem sklepu. Ob ugotovitvi obstoja obeh pripornih razlogov in navedbi pritožbenih pomislekov v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenih pripornih razlogov je v obrazložitvi napadenega sklepa sodišča druge stopnje, poleg povzetka vsebine pritožb, dovolj razlogov o neutemeljenosti pritožbenih izvajanj tudi obdolženca samega. Ob razlogovanju o pogojih za podaljšanje pripora v sklepu pritožbenega sodišča ni nobene potrebe za obširnejše razlogovanje.

Ob vsem povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, in ko je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.