Jedro

Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi.

Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine za škodo, ki sta jo utrpela v prometni nezgodi dne 17.5.2000. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004 dalje na račun premoženjske škode in znesek 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004 dalje na račun nepremoženjske škode. Tožniku pa je toženec dolžan plačati znesek 1.669,17 EUR na račun premoženjske škode in znesek 9.389,08 EUR na račun nepremoženjske škode, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2004 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek prve tožnice zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 5.368,08 EUR v 15 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je toženec oporekal svoji izključni odgovornosti in zatrjeval najmanj deljeno odgovornost. Zmotni so zaključki tožnikov, da je toženec zaradi neprilagojene vožnje in neobvladljive hitrosti zapeljal na nasprotno smerno vozišče in čelno trčil v osebni avtomobil, saj je bila njegova hitrost v okviru dovoljene hitrosti. Vozne razmere so bile idealne, toženec pa je izkušen voznik. Zato utemeljeno domneva, da je na nasprotni vozni pas zapeljal zaradi trenutne hibe vozila, ki ga je imel najetega, in pa zaradi soudeležbe ostalih udeležencev v prometu. Sodišče prve stopnje bi moralo več pozornosti posvetiti ostalim vzrokom za prometno nesrečo. Vozilo toženca je bilo predhodno močno poškodovano in nestrokovno popravljeno. Izvedenec avtomobilske stroke je dopustil možnost, da je do prometne nesreče prišlo zaradi hibe na vozilu. Toženec se ne spomni najbolj odločilnih trenutkov prometne nesreče, zaradi česar ne ve, zakaj se je njegovo vozilo znašlo na levi strani. Glede na pričevanje priče v kazenskem postopku pa upravičeno domneva, da sta bila v prometno nesrečo vpletena posredno vsaj voznik tovornjaka in voznik rešilca. Pritožba opozarja na razhajanja med izpovedbama policistov in voznika rešilca ter tudi obeh tožnikov v tej pravdi. Tožnika nista bila privezana z varnostnima pasovoma, zato sta soprispevala k nastanku težkih poškodb v višini 20%. Za dejstvo, da je nista bila privezana, pa je toženec izvedel šele po opozorilu avtomehanika po izdani sodbi. Neverodostojni sta izpovedi tožnikov v delu, ki se nanaša na sam potek prometne nezgode, saj če sta videla vozilo v ravnini, to zagotovo ni bilo vozilo toženca. To hkrati pomeni, da nista utrpela strahu pred samim trčenjem, ker vozila nista mogla videti zaradi ovinka. Odškodnina za strah je bila določena previsoko. Sodišče se je prehitro zadovoljilo z izjavo Zavarovalnice ..., da je zavarovalna vsota iz police vozila, ki ga je peljal toženec, izčrpana. Vozilo, ki ga je vozil toženec, je bilo zavarovano poleg obveznega zavarovanja tudi posebej zaradi uničenja in poškodovanja v znesku 22.900.000,00 SIT, to pa pomeni, da bi morala biti vsa materialna škoda poplačana iz te postavke. Po izračunu toženca ostane od zavarovalne vsote še najmanj znesek 6.989.516,63 SIT. Toženec tudi meni, da so že izplačane vsote odškodnin, ki sta jih prejela tožnika od zavarovalnice, zadostna satisfakcija za pretrpljene poškodbe in posledice teh poškodb. Sodišče je posamezne postavke odmerilo previsoko mimo dosedanje sodne prakse ter s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je z upoštevanjem valorizacije že prejela iz naslova nematerialne škode znesek 73.123,01 EUR, kar je tako visoka odškodnina, da celo dosega dosojene odškodnine za hujše posledice, kot je posledica s celotno ohromitvijo telesa mladega človeka. Pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 366/98 z dne 10.6.1999. Sodišče je pri odmeri odškodnine omejeno z določbo 2. odstavka 179.člena OZ, ta ne more biti odmerjena izven prostora in časa, torej izven obstoječih in v denarju izraženih možnosti v državi ali celo primerjano v sosednjih zahodnoevropskih državah. Vse to velja tudi za drugega tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec oče dveh nepreskrbljenih otrok, da je brez premoženja in z nizkimi dohodki. Prav tako ne more biti odgovoren zaradi bolnišničnih okužb z MRSA, saj za to posledico ne more odgovarjati sam, ampak jo je potrebno pripisati malomarnemu zdravljenju v bolnišnici.

Pritožba ni utemeljena.

Toženčeva pritožba je skoraj v celoti dobesedni prepis pritožbe z dne 30.8.2007, podane zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju P 713/2004 z dne 14.6.2007, na te pritožbene navedbe pa je višje sodišče že odgovorilo v sklepu I Cp 4551/2007 z dne 7.5.2008. Takrat je opozorilo, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določilo 4. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila drugim udeležencem v prometni nezgodi. Tožnika sta bila namreč zgolj sopotnika v osebnim vozilu Volkswagen Golf, ki ga je upravljal M. M. ter v katerega je čelno trčilo osebno vozilo BMW 523 I, ki ga je vozil toženec. Po določilu citiranega člena za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil kot upravljalca nevarne stvari solidarno. V razmerju do teh oškodovancev torej ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil sploh najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti in tako v razmerju do oškodovanca ni pomembno, ali je morda kateri izmed imetnikov motornega vozila izključno kriv za nastalo škodo, saj brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo. Glede na navedeno pa niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu, kot voznik osebnega vozila, voznik tovornjaka oziroma voznik rešilca. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi. Enako velja tudi za morebitno hibnost vozila, ki ga je upravljal toženec. Po določilu 176. člena ZOR namesto imetnika stvari odgovarja enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, če pa je škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katere imetnik uporabnika ni opozoril, poleg uporabnika odgovarja tudi imetnik stvari. Tako se torej toženec svoje odgovornosti do tožnikov ne bi mogel razbremeniti niti, če bi izkazal, da je izposojeni avto dejansko imel določene vozne pomanjkljivosti, saj bi za škodo odgovarjal poleg imetnika stvari.

Po določilu 3. odstavka 177. člena ZOR je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 7.5.2008 opozorilo, da je toženčeva navedba, da tožnika nista bila privezana z varnostnima pasovoma, zaradi česar sta za posledice nezgode soodgovorna, pritožbena novota. Da vozilo na zadnjih sedežih ni imelo vgrajenih varnostnih pasov, je namreč bilo razvidno iz kazenske ovadbe (priloga A 3), ki jo je toženec prejel skupaj s tožbo. Toženec bi tako lahko ugovor soprispevka tožnika podal pravočasno, ter njegova navedba, da je za podatek o neuporabnosti varnostih pasov izvedel od mehanika šele po izdaji prvostopne sodbe, ne more predstavljati opravičljivega razloga za uveljavljanje pritožbene novote (337. člen ZPP). Toženec se plačila odškodnine tudi ne more razbremeniti s tem, ko zatrjuje, da zavarovalna vsota dejansko ni bila izčrpana v celoti. Do tožnikov je namreč neposredno odškodninsko odgovoren, zato ima oškodovanec lahko do njega direktno tožbo, ali pa toži zgolj zavarovalnico, lahko pa tudi zavarovalnico in povzročitelja škode. Povzročitelj je vedno odgovoren za celotno škodo, zavarovalnica pa v mejah zavarovalne vsote.

Pritožnik zelo pavšalno graja tudi odmero denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske in premoženjske škode, pri čemer so njegove trditve v smeri zmotne uporabe materialnega prava neutemeljene. Tožnica je v obravnavani nezgodi utrpela številne zlome, poškodbo trebuha, udarninsko raztrganinske rane po telesu in pretres možganov, kar vse je sodišče prve stopnje podrobno opisalo na straneh 15 in 16 sodbe, zdravljenje teh poškodb je bilo zahtevno, dolgotrajno (kar 272 dni hospitalizacije) in povezano s številnimi nevšečnostmi in intenzivnimi bolečinami. Odmerjena odškodnina za to postavko v višini 22.051,83 EUR je na spodnji meji dosojenih odškodnin za primerljive poškodbe in nikakor ni previsoka, tudi ob upoštevanju, da tožnica ne bi utrpela bolnišnične okužbe z MRSA. Sodišče tožnici tudi ni odmerilo odškodnine za primarni strah, temveč zgolj za strah za izid zdravljenja, ki pa je bil zaradi številnih terapevtskih posegov, naporne hospitalizacije, težkih operacij zelo intenziven, tako da je tožnica potrebovala tudi pomoč specialista psihiatra. Dosojena odškodnina za to postavko v višini 3.745,20 EUR predstavlja pravično denarno zadoščenje za to vrsto škode. Enako velja za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica po poškodbi nima več vranice, ima trajne posledice v anatomskem smislu, ki se kažejo s kostnim kalusom, zaraščenimi zlomi obraznega skeleta, s totalno indoprotezo oziroma kolčno protezo levega kolka, s kostnim kalusom zaraščenimi zlomi golenice vključno z delom, ki sega v kolenski sklep. V funkcionalnem smislu se posledice kažejo z nezmožnostjo vonja, zmanjšano gibljivostjo levega kolka lažje do srednje stopnje, z zmanjšano gibljivostjo desnega kolka, z nestabilnostjo desnega kolenskega sklepa v dveh ravneh ter s prikrajšavo spodnje desne okoliščine za 7 cm. Ima tudi trajne bolečine pri hoji in je sposobna le za hojo na krajše razdalje, pri tem pa je vezana na bergle ter ortopedsko obuvalo. Je inkontinentna. Oškodovanka ni sposobna za nobeno pridobitno delo, kjer je potrebna kratkotrajnejša hoja ali stoja, ker je bila kuharica, pa je zaradi izgube vonja močno prizadeta. Njene splošne življenjske aktivnosti so glede na navedeno močno zmanjšane, pri čemer je bila pred nezgodo tožnica na višku svojih življenjskih moči. Sodišče je z dosojo odškodnine v višini 60.390,59 EUR za to postavko primerno upoštevalo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin ter dosojeni znesek ni previsok. To pa velja tudi za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 10.401,02 EUR, saj je tožnica močno skažena, ima deformiran obraz, številne večje brazgotine, 7 cm krajšo nogo ter se zelo težko premika, pri čemer mora uporabljati bergle. Vse to seveda vpliva na njeno samopodobo ter je po nezgodi osebnostno spremenjena. Skupaj dosojena odškodnina tožnici znaša v času sojenja sodišča prve stopnje 104 neto povprečne plače v Republiki Sloveniji in je na spodnji meji odškodnin, ki jih za podobne primere prisojajo sodišča. Primerjava tožene stranke v pritožbi z odločbo II Ips 366/98 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je neustrezna, saj je neto dosojeni znesek v tisti zadevi predstavljal 297 povprečnih neto plač, kar je skoraj trikrat več, kot je bil znesek dosojene odškodnine v tej pravdi.

Pritožba zgolj pavšalno brez navedbe posameznih postavk graja tudi višino dosojene odškodnine za drugega tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri te odškodnine zadosti upoštevalo vse kriterije iz določila 2. odstavka 200. člena ZOR, kar je ustrezno obrazložilo na 163 do 166 strani izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se višje sodišče na razloge sodišča prve stopnje v celoti sklicuje in še dodaja, da skupaj dosojena odškodnina za drugega toženca v višini 34.230,50 EUR oziroma 37,13 neto plače v času sojenja glede na prestane poškodbe predstavlja ustrezno denarno satisfakcijo, ki je primerljiva tudi z drugimi tovrstnimi primeri iz sodne prakse. Ne drži pritožbena navedba, da sodba ni obrazložena glede prisoje odškodnine za materialno škodo, saj je sodišče presojalo trditve obeh tožnikov o tem, kaj vse jima je bilo v nezgodi uničeno oziroma koliko premoženjske škode jima je dodatno nastalo še v postopku zdravljenja. Zgolj pavšalna pritožbena navedba, da sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti, ne more vzbuditi dvoma v razloge sodišča prve stopnje glede te vrste prestane škode.

Ker glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.