Jedro

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3.Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 5.947,00 EUR na podlagi zavarovalne police št. 000. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni pogodbenica zavarovalne pogodbe niti upravičenka za izplačilo zavarovalnine, zato njen zahtevek ni utemeljen na podlagi 921. člena OZ. Ker tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala, da bi ji družba A., d. o. o. (zavarovalec po navedeni zavarovalni polici) oziroma B. leasing, d. o. o. (zavarovanec po zavarovalni polici) terjatev iz zavarovalne police odstopila (417. člen OZ), prav tako ne, da bi tožena stranka prevzela dolg (prvi odstavek 427. člena OZ) ali pristopila k dolgu družbe naročnice popravila (432. člen OZ), je zaključilo, da tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi niti na kakšni drugi pravni podlagi. Toženkino izpolnitev tožnici (če bi do nje prišlo, pa ni), bi bilo mogoče šteti le kot prevzem izpolnitve, pri kateri pa izpolnitelj ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato upnik nasproti njemu nima nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).

6.Tožeča stranka zgoraj navedene zaključke sodišča prve stopnje izpodbija s ponavljanjem navedb, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji ter vztraja, da je aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek, saj je bila izvajalka popravila poškodovanega vozila. Navaja, da je bilo vozilo popravljeno pri tožeči stranki, ki je skladno z zavarovalno pogodbo in polico toženi stranki posredovala stroškovnik v potrditev in izplačilo, saj je bil takšen dogovor med tožečo stranko in uporabnikom vozila. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič, ki so pri škodnem dogodku sodelovali in se dogovarjali ter graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokazne predloge zavrnilo.

7.V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja (sicer pravilna) teoretična stališča v zvezi s pravico stranke do izjave ter dolžnostjo sodišča, da se v obrazložitvi opredeli do navedb strank, vendar te pritožbene navedbe za odločitev v tej zadevi ne morejo biti odločilnega pomena.

8.Tožena stranka je v tej zadevi ugovarjala, da tožeča stranka nima materialnopravnega upravičenja, ker s toženo stranko ni bila v (nobenem) obligacijskem razmerju. Ta ugovor se nanaša na vprašanje stvarne legitimacije, torej na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je vprašanje utemeljenosti slednjega presojalo na različnih pravnih podlagah, ki jih tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija. V tej zadevi ne gre za vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke (kot to zmotno meni tudi v pritožbi), pač pa, ali je tožena stranka zavezanka za plačilo in na kakšni pravni podlagi.

9.Ni dvoma, da tožeča stranka ni pogodbenica ali upravičenka za izplačilo iz zavarovalne pogodbe. Tega tožeča stranka niti ne zatrjuje, čeprav tožbeni zahtevek opira prav na polico št. 000. Njen zahtevek zato ni utemeljen na podlagi 921. člena OZ. Okoliščina, da je tožeča stranka toženi poslala specifikacijo del (ki jo je tožena stranka delno zavrnila), ne spremeni dejstva, da s toženo stranko ni v nobenem poslovnem odnosu, posledično pa tožena stranka ne more biti zavezanka za plačilo vtoževane terjatve (še manj na podlagi police št. 000). Obrazložitev odbitkov (ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku) je naslovljena na A., d. o. o. in ne na toženo stranko, že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni zatrjevala (še manj dokazala), da bi ji družba A., d. o. o. oziroma B. leasing, d. o. o. terjatev iz zavarovalne police odstopila (417. člen OZ), ali da bi tožena stranka prevzela dolg (prvi odstavek 427. člena OZ) ali pristopila k dolgu družbe naročnice popravila (432. člen OZ). Podlaga za vtoževano terjatev ne more biti niti dogovor med tožečo stranko in uporabnikom vozila, da je tožeča stranka tista, ki posreduje stroškovnik v potrditev toženi stranki, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da tak dogovor tožeči stranki ne daje samostojnega neposrednega zahtevka zoper toženo stranko, saj se nanaša le na način izpolnitve terjatve tožeče stranke iz podjemne pogodbe do naročnice popravila, to pa je družba A., d. o. o. Slednja je na podlagi pooblastila zavarovanca pri toženi stranki tudi vložila zahtevek iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska po polici št. 000 ter toženi stranki predložila dokazila o nastali škodi, med drugim račun št. 1-S3 z dne 27. 7. 2020, ki ga je naročniku storitve (družbi A., d. o. o.) izdala tožeča stranka. Na podlagi navedenega višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na neutemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženo stranko.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič. Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem, v nobenem primeru ne more biti prekršena. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP tožeča stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče njene dokazne predloge zavrnilo. Tega ni storila. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, katere njene odločilne navedbe niso bile upoštevane in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane ter od katerih dokazov se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni.

11.Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa. Višje sodišče ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, saj je zavrnitev tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje utemeljilo na več pravih podlagah, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

12.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSRS Sodba in sklep II Ips 340/2017.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 417, 427, 432, 434, 434/3, 921

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.