Jedro

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna.

Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v gradbeni stroki.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 121.455,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 25.651,00 SIT v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.9.2005 do plačila.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama znesek 370.635,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.10.1996 dalje do plačila, kar predstavlja pokritje sorazmernega dela stroškov, ki so nastali v solastnem stanovanjskem objektu, kjer je tožeča stranka financirala popravilo strehe. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da je neutemeljen očitek sodišča, da toženec za nujno popravilo strehe ni dal prepovedi in zato odgovarja za povračilo sorazmernega dela stroškov. Sodišče je namreč v postopku ugotovilo tudi to, da tožnika o nujnem popravilu toženi stranki nista obvestili in zato nikakršne prepovedi ni bilo mogoče dati. Tolmačenje sodišča, da je pri določanju idealnega deleža potrebno upoštevati vrednostni delež, ki ga ima posamezni solastnik glede na celoto, in ne le delež površine, je izrazito v škodo tožene stranke. Res, da v zemljiški knjigi niso navedene površine vseh stanovanj in poslovnih prostorov, je pa te podatke predložil izvedenec. Delež toženčeve površine je na podlagi takšnih podatkov 22,64 % v skupni neto površini oziroma 23,26 % v bruto površini, sodišče pa je upoštevalo delež 29,84 %. Pri tem se je sklicevalo na 12. člen Stanovanjskega zakona, vendar pa izvedenec vrednosti stanovanj oziroma poslovnih prostorov glede na celotno stavbo posebej ni ugotavljal. Ne glede na takšen način ugotavaljanja in določitve idelanega deleža tožene stranke, pa ta sodišču oporeka, da je pri izračunu sorazmernega deleža stroškov upoštevalo delež, ki odpade nanjo glede na celotno nepremičnino in ne le delež, ki nanjo odpade brez upoštevanja dvoriščnega objekta. V postopku je nesporno dejstvo, da je vprašanje višine prispevka tožene stranke povezano s popravilom strehe le na enem stanovanjskem objektu in ne na vseh. Dvoriščni objekt je nesporno gradbeno samostojna celota, streha, ki je bila predmet popravila, pa se ne nahaja na tem dvoriščnem objektu. Zato ga sodišče pri ugotavljanju vrednosti celotne nepremičnine ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela le v višini 370.653,77 SIT, kar pa predstavlja le 34 % uspeh v pravdi.

Tožeča stranka izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša na pravdne stroške. Pri tem navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je uspela s svojim tožbenim zahtevkom po temelju v celoti, višino zahtevka pa v času vložitve tožbe ni bilo moč precizno definirati. Tako je potrebno šteti, da sta tožnika uspela s tožbo v celoti in jima je potrebno priznati vse stroške postopka. Podrejeno pa je potrebno šteti, da sta tožnika uspela v temelju s 100 %, v višini pa v sorazmernem delu, kar znaša dodatnih 65,70 %. Tako bi moralo sodišče tožnikoma prisoditi vsaj sorazmerni del stroškov postopka v skladu z uspehom v pravdi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovarja, da je bil zahtevek tožnikov v tem postopku 1.082.077,00 SIT, v višini

563.509,86 SIT pa je bil že pravnomočno zavrnjen. Tako je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da v času tožbe zahtevka ni bilo mogoče precizno definirati. Podatki so obstajali, kar se je izkazalo v tem postopku, stvar tožnika pa je bila na podlagi katerih podatkov je ob vložitvi tožbe utemeljeval svoj zahtevek zoper toženo stranko. Zato je napačno stališče, da sta tožnika s tožbo uspela v celoti, če jima je od zahtevanih 1.082.077,00 SIT, sodišče priznalo le 370.635,77 SIT. Pa tudi podredna zahteva tožeče stranke glede priznanja pravdnih stroškov je napačna, saj je tožeča stranka po višini uspela le s 34 % in bi glede na takšen uspeh moralo sodišče tožeči stranki naložiti povračilo dela stroškov.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila 220. do 226. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 26/78, 39/85, 2/89 in 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v obdobju nastanka obveznosti. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta delna solastnika parcele št. 16/1, vl. št. 17 k.o. G., v zemljiški knjigi vpisane kot stavbišče s hišo, gospodarskim poslopjem in dvoriščem. V naravi gre za objekt na vogalu R. in S. v L. s samostojno stoječim nižjim dvoriščnim objektom. Na glavnem objektu je zaradi zamakanja in rušenja strehe, da se prepreči še večja škoda, tožeča stranka preko podjetja G. d.o.o., skladno z odločbo Inšpektorata za okolje in prostor, izvršila neodložljivo popravilo strehe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za nujno gestjo, pri čemer je stvar tožnikov, od katerih solastnikov bosta uveljavljala pravico do nadomestila nujnih izdatkov, seveda v sorazmerju s solastninskimi deleži. Pri tem pa ni bistveno, ali bi tožena stranka delo prepovedala, saj bi v tem primeru bila takšna prepoved posla pravno neupoštevna. Prepovedi namreč ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je posel nujen ali koristen ali če zakon prepovedi ne dopušča (primerjaj sodbo II Ips 803/1994 Vrhovnega sodišča RS). Pritožnik nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da znaša njegov sorazmerni solastniški delež 29,84 % in sicer tako iz razloga uporabe metodologije za izračun deležev kot tudi zaradi upoštevanja dvoriščnega objekta v celotni vrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da je za obravnavani postopek primerna uporaba metodologije po Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja, ki se še vedno uporablja za izračun neprofitnih najemnin.

Deležev solastnikov namreč ni mogoče ugotoviti iz zemljiške knjige, saj izmere poslovnih prostorov in stanovanj posameznih lastnikov niso vpisane, prostori so navedeni le opisno, z izjemo tožene stranke, za katero je zapisano, da ji pripadajo zgradbe v skupni izmeri 386,50 m2. Ker pa se izmera celotne nepremičnine nanaša tako na dvorišče, stanovanjske in gospodarske stavbe, prostori posameznih solastnikov pa so v različnih etažah in različne kvalitete, deleža posameznega solastnika glede na celotno stvar ni mogoče enostavno izračunati s pomočjo kvadrature. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti namreč določen vrednostno v sorazmerju s celoto, kot idelani delež skladno z določilom 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 z dopolnitvami, ZTLR), ki je veljal v času vložitve tožbe. Ti deleži očitno po Stanovanjskem zakonu še niso bili določeni, ravno tako tudi ne etažna lastnina, zato je izvedenec in s tem prvostopno sodišče pravilno uporabilo že opisano metodologijo, ki s korekcijskimi faktorji običajnimi v gradbeni stroki ugotovi posamezne solastninske deleže. Nove izmere namreč ne bi bistveno spremenile ugotovljenih solastninskih deležev (kar je potrdil izvedenec ob zaslišanju), bi pa nesorazmerno podražile izvedeniško mnenje. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku dne 6.6.2003 ob zaslišanju izvedenca zahtevala le dopolnitev z izračunom deleža tožene stranke brez upoštevanja dvoriščnega objekta, ne pa novih izmer celotne nepremičnine, zato je tudi iz tega razloga sedanji pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi stare metodologije neutemeljen. Prav tako pa je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je pri izračunu deleža tožene stranke na celotni nepremičnini upoštevalo dvoriščni objekt, na katerem streha nesporno ni bila obnovljena, se pa v njem nahaja del prostorov tožene stranke.

Pritožnica je solastnica parcele št. 16/1, vl. št. 17 k.o. G., na kateri stoji tako glavni kot dvoriščni objekt, stavbe pa so funkcionalno povezane. Vse zgradbe po ugotovitvah izvedenca, ki jih povzema sodba, tvorijo celoto, imajo skupno evidenco, hišno številko, skupni vhod na parcelo, upravljanje in vzdrževanje. Tako dvoriščnega objekta ni mogoče izločiti iz obravnave celotne nepremičnine, saj idealni solastninski delež tožencev zajema tako delež na glavnem objektu kot pomožnih objektih in je ugovor pritožnika v tej smeri neutemeljen. Sodišče sicer soglaša, da je objektov s skupno hišno številko, evidenco in upravljanjem veliko, vendar pa so deleži posameznih lastnikov stanovanj običajno vpisani glede na posamezni objekt ali kot etažna lastnina, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo v glavni stvari, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je odločitev v 1. in 2. točki izreka sodbe v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Obe pravdni stranki pa izpodbijata odločitev prvostopnega sodišča o pravdnih stroških, zato je izračun teh pritožbeno sodišče opravilo ponovno. Pri tem je upoštevalo, da se je celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke glasil na 1.082.077,00 SIT (razširitev dne 13.5.1997), uspela pa je z zneskom 370.635,77 SIT, torej po višini s 34 % tožbenega zahtevka. Vendar pa je potrebno nadalje upoštevati, da je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala tudi podlagi tožbenega zahtevka, glede katere pa je tožeča stranka v celoti uspela. Skupen uspeh tožnikov v pravdi je tako sodišče ocenilo na 67 %. Stroške obeh pravdnih strank je odmerilo glede na predložene stroškovnike (list. št. 121 in 122 spisa), pri čemer je tožeči stranki priznalo 1620 Odvetniških točk, povečanih za nastale materialne stroške, DDV, upoštevalo pa je tudi plačilo sodnih taks, tako da skupno odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 350.322,00 SIT, glede na uspeh pa

235.135,00 SIT. Toženi stranki pa je priznalo 1725 Odvetniških točk, povečanih za DDV, plačila sodne takse in stroškov izvedeniškega mnenja, tako da odmera njenih stroškov znaša 345.741,00 SIT, glede na uspeh v pravdi pa 113.680,00 SIT. Po pobotanju je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 121.455,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Z novo odmero je tožeča stranka delno uspela s svojo pritožbo, ki se nanaša le na pravdne stroške. Pri tem pa ni mogoče slediti njenim navedbam, da zahtevka na začetku postopka po višini ni mogla definirati. Sama je namreč v tožbi sprva zahtevala nižji znesek, nato pa ga je neutemeljeno dvignila, češ da so solastniki solidarni dolžniki za celotno obveznost, kar pa ne drži, kot ji je bilo že pojasnjeno z odločbo V P 377/96, ki je v zavrnilnem delu postala pravnomočna. Tako je uspeh tožnice v pritožbenem postopku le 35 % (celotni odmerjeni stroški 350.322,00 SIT, uspela s 121.455,00 SIT) in v tem obsegu ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, skladno z določilom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, ZPP). Te je sodišče odmerilo po priglasitvi v višini 375 odvetniških točk, povečanih za 20 % DDV in materialne stroške, upoštevajoč takso za pritožbo, tako da skupaj odmerjeni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo

73.290,00 SIT, glede na njen 35 % uspeh pa 25.651,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka, saj v njem ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa je bil nepotreben in ni prispeval k razjasnitvi stvari (154. in 155. v zvezi s 165. členom ZPP).