Jedro

V upravnem sporu mora tožnik ves čas postopka izkazovati pravni interes. Tako mora dokazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. št. ... z dne 9. 9. 2003 kot neutemeljeno. Pod točko 2 je odločila, da stroški postopka niso bili priglašeni. Carinski urad ... je kot prvostopni organ v korist Republike Slovenije odvzel blago v zabojnikih z oznakami ..., za katerega je družba A.A.A. d.o.o. vložila vhodno dispozicijo št.... z dne 6. 9. 2001, o čemer je izdal odločbo št. ... z dne 9. 11. 2001. Odločba je bila družbi A.A.A. d.o.o. vročena dne 13. 11. 2001. (Pri)tožnik je dne 22. 5. 2003 v zvezi s citirano odločbo vložil pritožbo. Poleg pritožbe je (pri)tožnikvložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede roka za pritožbo zoper odločbo z dne 9. 11. 2001. Ta predlog je prvostopni organ v skladu s 3. odstavkom 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02; v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot nedovoljen, kar izhaja iz z dne 9. 9. 2003 izdanega sklepa. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ nepravilno utemeljil zavrženje predloga z dejstvom, da je odločba z dne 9. 11. 2001 postala dokončna tekom trajanja postopka, saj v času vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje le ta ni bila dokončna. Bistven za odločitev v zadevi je 1. odstavek 103. člena ZUP, iz katerega izhaja, da se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Iz te odločbe izhaja, da je vrnitev v prejšnje stanje pravica, ki pripada le stranki, ki je bila udeležena v postopku, drugim osebam, ki niso bile udeležene v postopku pa ne. V zadevi je torej bistveno ali se je (pri)tožnik udeleževal postopka pred izdajo odločbe. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da je v konkretnem primeru postopek tekel zoper družbo A.A.A. d.o.o., ki je zato v zadevi edina opravičena do vrnitve v prejšnje stanje glede zamude roka za pritožbo. Pritožnik se je v postopku prvič pojavil šele 22. 5. 2003, ko je vložil predlog za priznanje lastnosti stranke, ter pritožbo zoper odločbo z dne 9. 11. 2001. Prvostopni organ je torej ravnal pravilno, ko je izdal sklep o zavrženju z dne 9. 9. 2003. Stroški do izdaje odločbe organa druge stopnje v postopku niso bili priglašeni.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter zahteva po priznanju statusa stranke podana 23. 6. 2003, medtem ko je postala prvostopenjska odločba dokončna šele dne 24. 6. 2003. Prvostopenjski organ bi po mnenju tožeče stranke moral vsebinsko obravnavati predlog za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati z zahtevo po priznanju statusa stranke ter pritožbo zoper odločbo. Prvostopenjski organ se ni opredelil do dejstva, da je bilo z vlogo poleg vloge za vrnitev v prejšnje stanje zahtevano tudi svojstvo stranke za tožečo stranko. Prvostopenjski organ je samo ponavljal dejstvo, da je postopek tekel zoper družbo A.A.A. d.o.o., ne pa zoper tožečo stranko. Prvostopenjski organ bi moral najprej odločiti o priznanju lastnosti stranke tožeče stranke, ter nato odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 1404/2003 z dne 17. 1. 12005, kjer je navedeno, da bi moral upravni organ vlogo za priznanje svojstva stranke obravnavati po določbi 229. člena ZUP ter v primeru, da niso podani pogoji po tem členu, tožnika pozvati na podlagi 67. člena ZUP na dopolnitev vloge v smislu 5. odstavka 235. člena ZUP (predlog za obnovo postopka) ter vlogo tako tudi obravnavati. Tega upravni organ v konkretnem primeru ni storil. Po mnenju tožeče stranke je pravno nevzdržno stališče tožene stranke, da se lahko v postopek vstop kot stranka zahteva samo v postopku pred prvostopenjskim organom. Ustavne pravice namreč ne morejo biti prekludirane v kasnejši fazi postopka. Ustavne pravice so namreč trajne narave. Tožeča stranka je namreč lastnik spornega blaga in ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ v svoji odločbi nista pojasnila, zakaj to dejstvo ne vpliva na odločitev o priznanju lastnosti stranke in posledično na priznanje vrnitve v prejšnje stanje. Glede na neizpodbitno dejstvo, da je tožeča stranka lastnik blaga, je potrebno izhajati iz 33. člena Ustave, po katerem je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. V doktrini o lastnini se varuje dejanski in pravni interes, saj bi drugačno pojmovanje lahko pomenilo oženje 33. člena Ustave, ki ga je Ustavno sodišče široko razlagalo. Nedvomno se namreč odloča v korist prizadetega. Tožeča stranka ima vse dokaze o lastništvu blaga, gre torej za pravni temelj lastnine, kar predstavlja pravni interes, s samim posegom v blago pa je kršen tudi dejanski interes, saj je bilo blago odtujeno tožnikovemu razpolaganju. Tožeča stranka je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo uveljavljala številne kršitve in jih tudi utemeljila. Drugostopenjski organ sploh ni odgovoril na očitane kršitve ustavnih pravic in pravic, ki izhajajo iz prvega protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah, ter je zato potrebno izpodbijano odločbo že zaradi kršitve 25. in 22. člena Ustave odpraviti. Tožnik tudi predlaga izvedbo glavne obravnave, kjer naj se izvedejo ponujeni dokazi. Izpodbijano odločbo naj sodišče odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naj povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo, v celoti prerekala navedbe tožeče stranke in vztrajala pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v postopku prijavilo z dopisom št. ... z dne 29. 11. 2005. Tožba se zavrže. Sodišče ugotavlja, da tožnik v konkretni zadevi zahteva položaj stranke v postopku odvzema orožja v zabojnikih, ki so bili z vhodno dispozicijo št. ... prijavljeni v Luki A. po družbi A.A.A. d.o.o.. O odvzemu je bilo odločeno z odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 9. 11. 2001. Tožnik je dne 22. 5. 2003 zoper to odločbo vložil pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede roka za pritožbo, utemeljil pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dejstvom, da mu je potrebno v postopku priznati lastnost stranke, ker je lastnik zaseženega orožja. Sodišče je z vpogledom v spis Upravnega sodišča pod opr. št. U 866/2007 ugotovilo, da je bil v zadevi zasega orožja položaj stranke tožniku že dodeljen s sklepom Carinskega urada A. št. ... z dne 10. 4. 2006 ter je tožnik lahko nosilec pravic in obveznosti, ki so predmet upravnega odločanja. Iz sklepa Ministrstva za finance št. DT ... z dne 30. 3. 2007 pa izhaja, da je tožeča stranka lahko sodelovala kot stranka v ponovljenem postopku zasega orožja, ki se je začel v letu 2001 (prvotna odločba ima datum 9. 11. 2001), ter da ji je pravica do pravnega sredstva bila dana. Za odločanje v upravnem sporu pa mora tožnik ves čas postopka, od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes. Tako mora dokazovati, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravice in pravne koristi oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja. Ob vložitvi tožbe dne 10. 11. 2005 je tožnik tak pravni interes izkazoval, po vložitvi tožbe pa so se okoliščine spremenile, saj je tožnik s svojo zahtevo po priznanju svojstva stranke uspel, saj je bilo s sklepom št. ... z dne 10. 4. 2006 Carinskega urada A. ugotovljeno, da se tožniku prizna lastnost stranke v upravni zadevi ureditve statusa blaga vnesenega v ekonomsko cono Luke A. s prihodnim carinskim manifestom št. ... z dne 4. 8. 2001 in za katerega je družba A.A.A. d.o.o. vložila vhodno dispozicijo št.... z dne 6. 9. 2001, ki je bila posredovana že pred prihodom ladje dne 30. 7. 2001. Ker je tožeča stranka s svojo zahtevo po priznanju statusa stranke v postopku odločanja o zasegu orožja uspela že dne 10. 4. 2006 (odločba Carinskega urada A. št. ...) in je na podlagi te odločbe že kot stranka sodelovala v postopku zasega orožja in tudi vložila pritožbo, ki je bila obravnavana (odločba Ministrstva za finance št. DT ... z dne 30. 3. 2007), po presoji sodišča izpodbijana odločba Ministrstva za finance št. ... z dne 30. 9. 2005 ne more več posegati v pravne koristi tožnika. Zato po povedanem tožnik ne izkazuje več pravnega interesa v tem upravnem sporu, v katerem izpodbija zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje glede pritožbenega roka zoper odločbo Carinskega urada A. z dne 9. 11. 2001. Na pravni interes, kot že rečeno, pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Sodišče želi v zvezi s statusom tožnika le še opozoriti, da je bila prvostopna odločba izdana na ime A.A., v tožbi pa je kot tožeča stranka navedena A.A., B.B.B.. Sodišče je vpogledalo po uradni dolžnosti v spis Upravnega sodišča opr. št. U 866/2007, kjer se nahaja tudi overjen prevod izvlečka iz avstrijskega Trgovskega registra. V njem je navedeno, da je kot A.A., B.B.B., označena fizična oseba, trgovec.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v povezavi s 105. členom zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo. Sodišče o zahtevku tožeče stranke po povrnitvi stroškov postopka ni odločalo, saj je bila tožba zavržena.