Jedro

Določba prvega odstavka 18. člena ne razlikuje delovnega razmerja glede na razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno za določen čas. Katerokoli delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se preoblikuje v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu po času, ko bi mu moralo prenehati. To velja tudi za delovno razmerje, ki ga sklene pripravnik.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožniku je po končanem pripravništvu prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje kot pripravnik do 31. 12. 1999. Ker strokovnega izpita prvič ni opravil, mu je bilo delovno razmerje podaljšano do 10. 2. 2000, ko je strokovni izpit opravil. Ker pa je tožnik prišel na delo tudi še najmanj 11. in 12. 2. 2000, je sodišče štelo, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Ob ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 12. 1999, je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu prizna vse pravice iz dela. Deloma pa je sodišče zavrnilo denarne in odškodninske zahtevke.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas od 31. 12. 1999 do 10. 2. 2000 in v zavrnilnem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Navedlo je, da je namen pripravništva usposabljanje za samostojno delo, zato ga ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem, sklenjenim za določen čas, kot ga predvideva ZDR (1990) v 17. členu. Tako v spornem primeru ni mogoče upoštevati določila 18. člena ZDR (1990) in dejstvo, da je tožnik delal še dva dni ne pomeni, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ne obrazloži, v čem je zmotna odločitev prvostopnega sodišča in iz katerih razlogov ni mogoče uporabiti določbe 18. člena ZDR (1990), glede na ugotovitev, da je tožnik opravil strokovni izpit in ostal na delu po poteku dobe, ki mu je bila v odločbi določena. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 19. člena ZDR (1990), Zakona o policiji in Zakona o delavcih v državnih organih. Tožnik je ostal na delu brez odločbe tako po 31. 12. 1999, kot po, v drugem poskusu, opravljenem strokovnem izpitu 10. 2. 2000. Ne glede na razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, je bilo zato pravilno treba uporabiti 18. člen ZDR (1990). Sodišče je tudi spregledalo, da v obravnavanem primeru ni šlo za pripravnika, temveč za kandidata v smislu Zakona o policiji.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in navaja, da tožnik delovnega razmerja ni sklenil kot kandidat za policista, ampak kot pripravnik.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, zakaj dva dni dela po opravljenem strokovnem izpitu, ni vplivalo na preoblikovanje delovnega razmerja tožnika. Izpodbijana sodba zato ni pomanjkljiva in jo je mogoče preizkusiti. Ali je pravno stališče sodišča pravilno, pa sodi v preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so neupoštevne navedbe tožeče stranke o dejanskih okoliščinah glede sklenitve in podaljšanja delovnega razmerja ter vročanju odločb. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik sklenil delovno razmerje za določen čas kot pripravnik, da mu je bilo to delovno razmerje podaljšano, in da je pripravništvo zaključil s tem, da je uspešno opravil pripravniški izpit. Na čem temelji revizijska novota, da naj bi bil tožnik "kandidat" in ne pripravnik, kot tudi za kakšnega kandidata naj bi šlo, v reviziji ni utemeljeno (obrazloženo).

Pripravništvo je poseben inštitut, namenjen tistim, ki prvič začno opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji strokovne izobrazbe z namenom, da se uvedejo in usposobijo za samostojno opravljanje dela; sestavni del pripravništva pa je tudi izpit, ki ga pripravnik opravi praviloma pred iztekom pripravniške dobe (prvi in tretji odstavek 19. člena ZDR (1990)). Tudi pripravnik pa sklene delovno razmerje: po določbi prvega odstavka 16. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) za nedoločen ali za določen čas. Če je delovno razmerje pripravnika sklenjeno za nedoločen čas, je uspešen zaključek pripravništva - strokovni izpit - pogoj za ohranitev zaposlitve. Če pripravnik namreč izpita ne opravi, je to poseben razlog za prenehanje delovnega razmerja (po vsebini in umestitvi v zakonu podobno kot neuspešno poskusno delo: 2. točka drugega odstavka 75. člena ZTPDR in 4. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)). V ZDR (1990) je kot dodaten pogoj za zakonitost prenehanja delovnega razmerja predpisano še, da mora imeti pripravnik možnost ponavljati izpit. Vendar v obravnavanem primeru tožnik ni sklenil delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč za določen čas, kar je v skladu s prvim odstavkom 16. člena in 8. alineo prvega odstavka 17. člena ZDR (1990). Neposredna pravna podlaga za sklenitev delovnega razmerja tožnika pa je bil Zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO). V državnem organu se pripravnik sprejme v delovno razmerje praviloma za čas, ki je potreben za pridobitev delovnih izkušenj, ki so pogoj za samostojno opravljanje dela v njegovi stroki (28. člen ZDDO). Ko pripravnik, ki je v delovnem razmerju za določen čas, uspešno zaključi pripravništvo (opravi izpit), mu delovno razmerje preneha zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno. Za nadaljevanje dela mora "nekdanji" pripravnik skleniti novo delovno razmerje.

Zmotno pa je stališče v izpodbijani sodbi, da v takem primeru ne more priti do preoblikovanja delovnega razmerja pripravnika za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR (1990). Pripravnik je prav tako delavec, le da se določen čas uvaja in usposablja za samostojno opravljanje dela (tudi tu je na mestu analogija z delavcem na poskusnem delu). Njegovo delovno razmerje je ne samo mogoče primerjati z delovnim razmerjem po 17. členu ZDR (1990), ampak ima tudi temelj v tem členu. Določba prvega odstavka 18. člena ne razlikuje delovnega razmerja glede na razlog, zaradi katerega je bilo sklenjeno za določen čas. Katerokoli delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se preoblikuje v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu po času, ko bi mu moralo prenehati. To velja tudi za delovno razmerje, ki ga sklene pripravnik.

Za presojo ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, je bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 18. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz ravnanja delodajalca bi moralo biti razvidno, da je tudi njegova volja za nadaljnji obstoj delovnega razmerja. Če delavec pride na delo, računajoč na sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, pa do tega ne pride, tudi dva dni dela več samo po sebi ne pomeni, da je delavec "ostal na delu".

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ne more spremeniti, ker je bilo za pravilno uporabo materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navaja vse listine v spisu, v obrazložitvi sodbe pa svojo odločitev utemelji le na dejstvu, da je tožnik "prišel na delovno mesto najmanj 11. in 12. 2. 2000". Do drugih (vpogledanih) listin se ne opredeli. Dejstvo, da je tožnik še dva dni potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo, prišel "na delovno mesto", samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da je tožnik ostal na delu. V spisu je dopis Policijske uprave K., naslovljen na Ministrstvo za notranje zadeve, Upravo za organizacijo in kadre z dne 24. 1. 2000 (priloga B1), iz katerega smiselno izhaja, da se ne predlaga sklenitve delovnega razmerja s tožnikom za nedoločen čas, temveč le podaljšanje do ponovnega opravljanja strokovnega izpita. Minister za notranje zadeve je očitno upošteval to mnenje policijske uprave pri izdaji odločbe o sklenitvi (dejansko podaljšanju) delovnega razmerja za določen čas še od 1. 1. 2000 do 10. 2. 2000 (odločba z dne 2. 2. 2000, priloga B3). Navedena odločba je bila tožniku vročena 14. 2. 2000 (priloga B4). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik prišel na delo 11. in 12. 2. 2000, ker s to odločbo še ni bil seznanjen. Na drugi strani pa se sodišče tudi ni opredelilo do dejstva, ki izhaja iz plačilne liste tožnika za mesec februar 2000: da naj bi tožnik prejel plačo, kot da bi delal še cel mesec. Šele iz nasprotne tožbe, vložene 4. 4. 2003, izhaja, da je tožena stranka izplačala plačo celo še za marec 2000. Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku presoditi na prvi stopnji izvedene dokaze in dokazno oceno prvostopnega sodišča, in nato ob pravilni uporabi materialnega prava, ponovno odločiti.

Odločitev revizijskega sodišča o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.