Jedro

Tožnica zmore samostojno opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Tudi v primeru, če sama ne more skrbeti za osebno higieno, iz izvedenih dokazov izhaja ugotovitev, da ostala osnovna življenjska opravila, kot so opisana v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 tožnica še vedno opravlja samostojno, pa čeprav s težavo oziroma ob velikih naporih. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2015 in št. ... z dne 17. 9. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da je bila že v letu 2002 operirana zaradi raka na jajčnikih. Kasneje je bila še dvakrat operirana zaradi kile. Po tem posegu ji nekontrolirano uhajata blato in urin. Kila se je kasneje ponovno pojavila in je v velikosti otroške glave. Zaradi kile ima težave s kolki, koleni in pa tudi neznosne bolečine. Psihično in fizično je izčrpana. Težko gre iz sobe v kuhinjo in na stranišče. Na sebi ima zgolj vrhnji del pižame in pa mrežaste hlače. Zaradi nekontroliranega uhajanja blata ima velike izdatke. Nadalje omenja še operacijo sive mrene. Na dan poje le nekaj žlic hrane. Zdravstveno stanje pa se še dodatno poslabšuje. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 9. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske in družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V prvem odstavku 101. člena je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcev pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcev pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz 1. odstavka 101. člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pogoji, določeni v prej citirani določbi zaenkrat še niso izpolnjeni. Vprašanje opravljanja osnovnih življenjskih potreb je tožena stranka razčiščevala tako s pridobitvijo mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 28. 8. 2015 kot tudi s pridobitvijo mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki ga je podala 24. 11. 2015. Iz obeh mnenj izhaja, da tožnica zmore samostojno opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Iz mnenj izhaja, da so pri tožnici podane sledeče zdravstvene težave in sicer inkontinenca urina, inkontinenca blata, prisotnost očesne leče ter slabovidnost levega očesa. Nedvomno vse te zdravstvene težave vplivajo na tožničino kakovost življenja. Glede na njeno starost (rojena je leta 1933) prav gotovo pri določenih opravilih potrebuje pomoč druge osebe. Kot to tudi sama navaja v pritožbi, ji potrebno pomoč nudita hčerka in pa nečakinja. Vendar pa vsaka taka pomoč še ne pomeni, da je izkazano dejansko stanje po že citiranem 101. členu ZPIZ-2. Za priznanje vtoževane pravice mora biti ugotovljeno, ali in katere osnovne življenjske funkcije tožnica ni več zmožna samostojno opravljati in le v primeru, če večine od osnovnih življenjskih opravil, kot so naštete v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2, ne bi več mogla opravljati samostojno, bi bila upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo. Tako pa iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno. Tudi iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je izpolnila tožničina osebna zdravnica izhaja, da se tožnica sama hrani, sama oblači in slači (čeprav s težavo in počasi), se sama obuva in sezuva, se giba samostojno ali s pomočjo medicinsko tehničnih pripomočkov v stanovanju, ne pa zunaj, sama skrbi za osebno higieno, samostojno opravlja fiziološke potrebe, ni slepa, je pa slabovidna. Prav tako ne gre za psihično prizadetost, zaradi katere bi potrebovala stalen nadzor. Enako je ugotovil tudi izvedenec član invalidske komisije I. stopnje, ki je tožnico obiskal na domu. Ugotavlja, da tožnica več kot polovico osnovnih dnevnih aktivnosti opravi počasi, a še vedno samostojno. Tudi tožnica sama, zaslišana na naroku za glavno obravnavo je predvsem izpostavila težave z inkontinenco blata in urina in pa težave z vidom ter kilo. Hčerka in pa nečakinja ji pomagata pri pospravljanju stanovanja. Sama pa gre do pošte in do trgovine, ki je blizu stanovanja. Izpostavila je le, da ne more skrbeti za osebno higieno. Vendar tudi v primeru, če sama ne more skrbeti za osebno higieno pa iz izvedenih dokazov izhaja prepričljiva ugotovitev, da ostala osnovna življenjska opravila, kot so opisana v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 tožnica še vedno opravlja samostojno, pa čeprav s težavo oziroma ob velikih naporih. To pa pomeni, da pri tožnici ni izkazan dejanski stan po omenjeni določbi ZPIZ-2 in je bil njen tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.

9. Glede pritožbenih navedb, da se ji zdravstveno stanje poslabšuje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima možnost, da v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri toženi stranki lahko začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Za presojo sporne zadeve je bilo namreč odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 11. 2015. Vse morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih funkcij pa predstavljajo novoto, ki je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.