Jedro

Upravni organ je ob upoštevanju določb, pomembnih za odločitev v zadevi, tako določb ZUP, ki govorijo o obnovi postopka, kakor tudi določb merodajnega materialnega predpisa, ki ureja oglaševanje v območju državnih cest (ZCes-1), pravilno ugotovil, da predloženo soglasje občine ni takšen dokaz, ki bi v konkretnem primeru lahko pripeljal do drugačne odločitve v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku že odločeno z dokončno odločbo.

Izrek

Tožba zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Inšpekcije za ceste, železniški promet, žičniške naprave in smučišča št. 06102-416/2013-5 z dne 14. 8. 2013 se zavrže. Tožba zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor št. 06102-416/2013-32 z dne 7. 1. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 3717-42/2013/18-00611138 z dne 11. 4. 2014 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, Inšpekcija za ceste, železniške promet, žičniške naprave in smučišča, je z odločbo št. 06102-416/2013-5 z dne 14. 8. 2013 odredila, da mora tožnica iz območja regionalne ceste R2-441, odsek 1298, kilometer 1805 desno, v naselju Murska Sobota, odstraniti elektronski prikazovalnik, da je rok izvršitve odločbe 15. 9. 2013 in da mora o odpravljenih pomanjkljivostih takoj obvestiti organ. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil dne 13. 8. 2013 opravljen inšpekcijski nadzor postavljenega elektronskega prikazovalnika v križišču ulic Štefanana Kovača, Mikloša Kuzmiča in Severjeve ulice ob regionalni cesti R2-441, odsek 1298, kilometer 1805, desno. Ugotovljeno je bilo, da je elektronski prikazovalnik postavljen v območju navedene regionalne ceste v horizontalnem odmiku 4 m od zunanjega roba hodnika za pešce, kar pomeni, da po horizontalnem odmiku zapade v 15 m varovalni pas in je tudi po višini v 7 metrskem zračnem prostoru, upoštevajoč pri tem določbe Zakona o cestah (ZCes-1). Poleg tega je v četrtem odstavku 78. člena navedenega zakona določeno, da je postavljanje elektronskega prikazovalnika ob državnih cestah prepovedano in zanj tudi ni mogoče pridobiti soglasja Direkcije Republike Slovenije za ceste (Direkcije).

Tožnica je zoper uvodoma navedeno odločbo vložila pritožbo. Le-ta je bila s sklepom prvostopenjskega organa št. 06102-416/2013-9 z dne 9. 9. 2013 zavržena. V obrazložitvi sklepa organ navaja, da je bila uvodoma navedena odločba tožnici vročena dne 16. 8. 2013 in se je 8-dnevni rok za pritožbo iztekel dne 26. 8. 2013, tožnica pa je pritožbo vložila dne 30. 8. 2013, kar je prepozno, zato jo je bilo treba zavreči. Tožnica je dne 16. 9. 2013 podala predlog za obnovo postopka, v katerem je predlagala obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Predlog za obnovo postopka je utemeljevala z navedbo, da si je za postavitev prikazovalnika v navedenem križišču pridobila soglasje Mestne občine Murska Sobota.

Prvostopenjski organ je tožničin predlog za obnovo postopka z odločbo z dne 7. 1. 2014 zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da navedena problematika oglaševanja spada med varstvo državnih cest, ki je opredeljeno v ZCes-1 in pristojnosti za izdajo soglasij daje Direkcija. Po četrtem odstavku 78. člena tega zakona pa je postavitev elektronskega prikazovalnika ob državnih cestah izrecno prepovedana. Zato tožnica, ne glede na dano soglasje Mestne občine Murska Sobota, pogojev za postavitev elektronskega prikazovalnika ob državnih cestah ne izpolnjuje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka z odločbo z dne 11. 4. 2014 zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da oglaševanje objektov spada med varstvo državnih cest in določba četrtega odstavka 78. člena ZCes-1 izrecno prepoveduje postavitev elektronskega prikazovalnika ob državnih cestah. Zato tožničine navedbe, da si je pridobila soglasje Mestne občine Murska Sobota za postavitev elektronskega prikazovalnika, ne morejo biti upoštevne. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da tožničine navedbe v predlogu za obnovo postopka, ne predstavljajo novih dokazov za obnovo postopka v skladu z določbami ZUP, ker v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP ne bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni že v prejšnjem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bilo z odločbo z dne 14. 8. 2013 odrejeno, da mora iz območja regionalne ceste odstraniti elektronski prikazovalnik. Zoper to odločbo je vložila pritožbo, ki pa je bila zavržena. Z odločbo z dne 7. 1. 2014 pa je prvostopenjski organ njen predlog za obnovo postopka zavrnil. S takšno odločitvijo se ne strinja, saj meni, da pridobljeno soglasje Mestne občine Murska Sobota v postopku predstavlja novo dejstvo, s katerim izpolnjuje vse pogoje, ki jih je postavil upravljalec občinskih cest. Pridobila si je tudi soglasje Direkcije. Prav tako je ugotoviti, da LED prikazovalnik ne ovira prometa in je izven območja vzdolž vozišča, ki je določen za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju. Objekt je namreč postavljen v naselju in za tak primer ni predviden varovalni pas 15-metrov. Tudi po določbah 22. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah je znotraj območja naselja, postavljanje tabel, napisov, drugih objektov ali naprav za slikovno ali zvočno obveščanje možno pod določenimi pogoji in sicer je to možno ob državnih cestah v naselju le zunaj območja vzdolž vozišča za državne ceste, z odmiki, kot jih določa 129. člen navedenega Pravilnika. Odmik tožničinega prikazovalnika je večji od tistega, določenega v 129. členu navedenega Pravilnika. Elektronski prikazovalnik tudi ni postavljen v varovalnem pasu državne regionalne ceste oziroma ni postavljen v območju državne ceste. Sodišču predlaga, da se odločba z dne 14. 8. 2013 kot nezakonita odpravi in da se kot nezakoniti odpravita tudi odločbi z dne 7. 1. 2014 in 11. 4. 2014. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

V obravnavani zadevi sta tako predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa o odstranitvi elektronskega prikazovalnika iz območja regionalne ceste z dne 14. 8. 2013 in odločba prvostopenjskega organa o zavrnitvi predloga za obnovo postopka z dne 7. 1. 2014 (potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 11. 4. 2014).

K točki I.: Tožnica s tožbo kot prvo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 8. 2013, s katero ji je bilo odrejeno, da mora iz območja regionalne ceste odstraniti elektronski prikazovalnik. Tožnica je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom prvostopenjskega organa z dne 9. 9. 2013 zavržena kot prepozna.

Po določbi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa le-ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Ker gre v obravnavanem primeru ravno za tak primer, saj je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, pritožba vložena prepozno, je sodišče tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Inšpekcije za ceste, železniški promet, žičniške naprave in smučišča z dne 14. 8. 2013 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II.: Tožba zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor z dne 7. 1. 2014 (potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 11. 4. 2014) ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, kot sta jih v svoji obrazložitvi navedla prvostopenjski in drugostopenjski organ in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Upravni organ je po presoji sodišča ob upoštevanju določb, pomembnih za odločitev v zadevi, tako določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki govorijo o obnovi postopka, kakor tudi določb merodajnega materialnega predpisa, ki ureja oglaševanje v območju državnih cest (ZCes-1), pravilno ugotovil, da nov dokaz in sicer predloženo soglasje Mestne občine Murska Sobota ni takšen, da bi v konkretnem primeru lahko pripeljal do drugačne odločitve v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku že odločeno z dokončno odločbo. Pridobljeno soglasje Mestne občine Murska Sobota v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ne more vplivati na spremembo dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno že v prejšnjem postopku. Zato tudi po presoji sodišča ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ki ga je tožnica v predmetni sporni zadevi uveljavljala.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnica si je sicer res pridobila soglasje Mestne občine Murska Sobota, ki pa ji je bilo izdano na podlagi občinskih odlokov. Vendar pa obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja ZCes-1. Kaj se šteje kot objekt za obveščanje in oglaševanje, katerega postavitev je pod določenimi pogoji ob državni cesti v naselju dopustna (tretji odstavek 78. člena ZCes-1) je opredeljeno v 39. točki drugega člena ZCes-1. Tako so objekti za obveščanje in oglaševanje reklamni stolpi, panoji, table, transparenti in drugi nepremični ali premični nosilci, namenjeni za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil. Elektronski prikazovalnik med navedene objekte ne spada. V skladu z določbo četrtega odstavka 78. člena ZCes-1 pa je postavljanje elektronskih prikazovalnikov ob državnih cestah prepovedano. Zato tožničine navedbe, da si je za postavitev elektronskega prikazovalnika pridobila soglasje Mestne občine Murska Sobota, ne morejo biti upoštevne. Tožnica pa soglasja Direkcije za postavitev elektronskega prikazovalnika nima, saj ji je bilo soglasje Direkcije dano le za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje. Glede na to, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 87. 2013 izhaja, da je elektronski prikazovalnik postavljen v 15 m varovalnem pasu regionalne ceste, tožnica ne more uspeti s tožbeno navedbo, da je odmik tožničinega prikazovalnika večji od tistega, določenega v 129. členu zgoraj navedenega Pravilnika, kot tudi ne z navedbo, da objekt ni postavljen v območju državne ceste.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki III.: Ker je sodišče pod I. točko izreka sodbe tožbo zavrglo, pod II. točko izreka pa tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.