Jedro

Delavki ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje zaradi zamolčanja podatkov o izobrazbi, če delodajalec za njeno delovno mesto pogoja določene stopnje izobrazbe ni določil. Prijava potrebe po delu (z VII. stopnjo izobrazbe) ne more nadomestiti splošnega akta delodajalca, ki določa zahtevnost delovnega mesta. Ker tožena stranka sploh ni izkazala, da je za delovno mesto tehnični svetovalec v komerciali predpisana VII. stopnja strokovne izobrazbe, delavki ni mogla očitati, da ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. 1. in I. 2. tč. izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 3.3.2000 in 14.4.2000 nezakonita in ju je razveljavilo ter ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 17.7.2000. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku čas od 14.4.2000 do 17.7.2000 vpisati v delovno knjižico in mu, za isto obdobje, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila ter za isto obdobje plačati vse prispevke pristojnim zavodom ter odvesti potrebne davščine, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka. Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval izplačilo pogodbene kazni v višini treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožena stranka zahtevala vrnitev nazaj na delo in plačilo dodatkov in prejemkov ter povračila stroškov v zvezi z delom. Zoper sodbo se v tč. I 1 in 2 izreka sodbe pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je bilo v postopku z zaslišanjem direktorja tožene stranke ugotovljeno, da je tožnik dal toženi stranki napačne podatke o stopnji svoje izobrazbe še pred sklenitvijo delovnega razmerja oz., da je pri sklepanju pogodbe o delu zamolčal, da naj bi imel le VI. stopnjo izobrazbe, ne pa zahtevane VII. stopnje. Verodostojnost te izpovedbe naj bi izhajala iz listinskega dokaza, to je prijave potrebe po delavcu pri zavodu za zaposlovanje z dne 4.1.2000, v kateri je navedena zahtevana VII. stopnja izobrazbe in dejstvo, da že imajo izbranega kandidata. Izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene listine, kar je po mnenju tožene stranke bistvena kršitev določb postopka. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D. A., ki je sestavljala pogodbo o delu s tožnikom in bi lahko najbolje opisala kakšne podatke ji je dal tožnik o svoji izobrazbi ter kdaj je tožnik predložil delovno knjižico, iz katere so razbrali pravo izobrazbo. Tožena stranka meni, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala preverjati izjave o izobrazbi pred sklenitvijo delovnega razmerja. V Zakonu o delovnih razmerjih ni določbe, ki bi narekovala delodajalcu, da mora preverjati podatke. Riziko dajanja nepravilnih podatkov mora biti na delojemalčevi strani in mu zaradi tega lahko preneha tudi delovno razmerje. Kljub ugotovitvi, da tožnik ni imel zahtevanih pogojev, mu je tožena stranka želela dati možnost, da nadoknadi manjkajoči pogoj stopnje izobrazbe z ustreznimi delovnimi izkušnjami, s katerimi se je ponašal tožnik pred sklenitvijo delovnega razmerja, zato ga je pustila delati. Zato prvostopenjska sodba zmotno sklepa, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neizvrševanja delovnih obvez, res pa je, da bi lahko bil tudi to razlog za prenehanje delovnega razmerja, seveda po ustreznem postopku pri toženi stranki. Tožena stranka tudi vztraja pri svojem stališču, da ne gre za kršitev postopka, niti relativno, ker tožnik ni bil vabljen na sejo pritožbenega organa. V danem primeru je bil namreč pritožbeni organ direktor, ki je odločal v skladu s predpisi tudi na prvi stopnji. Tožnik je imel vse možnosti v ugovornem postopku, ki jih je tudi izkoristil in v pisni obliki posredoval svoje stališče o prvostopenjskem sklepu o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi vsega navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo odločanje. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in pojasnjuje, da je delovno razmerje pri toženi stranki sklenil na podlagi ustnih dogovorov z direktorjem tožene stranke in ne na podlagi prijave potrebe po delavcu pri zavodu za zaposlovanje. Da je tožena stranka vložila prijavo, je bil seznanjen šele v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 3.3.2000. Sam je v dokaznem postopku opisal, kako je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče D. A., ki je pogodbo sestavila, kot nepotreben. Pri tem še opozarja, da je navedena priča ekonomsko odvisna od tožene stranke, ker je pri njej zaposlena. Glede pritožbenih navedb, da Zakon o delovnih razmerjih ne določa, da bi moral delodajalec preverjati podatke, ki mu jih kandidat za sklenitev delovnega razmerja da, navaja, da je v interesu vsakega skrbnega delodajalca, da preveri stopnjo izobrazbe kandidata za sklenitev delovnega razmerja. Poleg tega pa za prenehanje delovnega razmerja po 8. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih potrebno dokazati, da delodajalec v nobenem primeru ne bi sklenil delovnega razmerja, če bi poznal zamolčane oz. neresnične podatke. Pri tem poudarja, da ni dal nobenih neresničnih podatkov niti česar koli zamolčal. Tožena stranka je veliko pred sklenitvijo delovnega razmerja poznala njegovo izobrazbo, poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je direktor tožene stranke nekaj dni po podpisu pogodbe o zaposlitvi vpogledal delovno njižico in ni ukrepal, temveč je dovolil nadaljevanje dela še mesec in pol. Navajanje tožene stranke, da mu je pustila delati, ker naj bi zagotovil, da bo v kratkem končal študij in pridobil VII. stopnjo izobrazbe, je popolnoma neresnično. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kršila določb 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ker tožnika ni vabila na sejo. Delavec ima namreč pravico biti navzoč, ko se obravnava njegov ugovor, da se lahko neposredno izjavi o dejstvih pomembnih za odločanje. Tožnik še navaja, da je po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje prejel tudi poravnalni predlog tožene stranke. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka. Tožena stranka je tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas poskusnega dela 6-ih mesecev zaradi zamolčanja ali dajanja neresničnih podatkov, ki so pomembni za opravljanje dela po 8. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni zamolčal oz. dal neresničnih podatkov pri sklepanju delovnega razmerja in je zato sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja na navedeni pravni podlagi razveljavilo. Sprejelo je dokazno oceno, da je tožnik že pred sklenitvijo delovnega razmerja direktorju tožene stranke povedal, da je po izobrazbi inženir elektrotehnike, smer avtomatika in da ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Zato ni sledilo navedbam tožene stranke, da je tožnik prikazoval pred sklenitvijo delovnega razmerja, da ima končano VII. stopnjo izobrazbe. Pritožbeno sodišče se s takim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti strinja. Pri tem še ugotavlja, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi sploh ni navedena zahtevana stopnja strokovne izobrazbe za opravljanje del tehnični svetovalec v komerciali. Iz dogovorjene višine bruto plače v 8. tč. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 7.1.2000 pa izhaja, da je bila plača dogovorjena v višini, kot jo določa Kolektivna pogodba dejavnosti elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 38/96) za VI. tarifni razred, to je v višini 124.795,00 SIT za mesec januar 2000. Tožena stranka v postopku ni predložila opisa del in nalog za delovno mesto tehnični svetovalec v komerciali, niti ne akta, v katerem bi bilo določeno, kakšno stopnjo izobrazbe se zahteva za navedeno delovno mesto. Vseskozi je le navajala, da je zahtevala VII. stopnjo strokovne izobrazbe, nikoli pa ni navedla, kje je imela podlago za določitev navedene zahtevnosti. Sama prijava potrebe po delu pa ne more nadomestiti splošnega akta delodajalca, ki določa zahtevnost delovnega mesta. Tako tožena stranka sploh ni izkazala, da je za delovno mesto tehnični svetovalec v komerciali predpisana VII. stopnja strokovne izobrazbe. Prijava potrebe po delavcu, ki se nahaja v prilogi B 1, s katero skuša tožena stranka to dokazati, ni podana za delovno mesto tehničnega svetovalca v komerciali, temveč za delovno mesto "pridobivanje del in vodenje na področju racionalizacije električne energije", tako da na podlagi zahtev v tej prijavi ni mogoče ugotoviti, kakšna naj bi bila zahtevnost dela za tehničnega svetovalca v komerciali. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da se stopnja izobrazbe dokazuje s pisno dokumentacijo, to je s spričevali o končani šolski izobrazbi - javno listino, kot to določa tudi 1. odst. 6. člena ZDR. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje, saj ni niti izkazala, kakšni so bili pogoji za zasedbo delovnega mesta tehnični svetovalec v komerciali, za katerega je tožnik sklenil delovno razmerje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja, kot nezakonite. Neutemljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da nevabljenje delavca v ugovornem postopku, v družbi z manj kot 50-imi zaposlenimi, kjer o ugovoru določa direktor, ne predstavlja nobene kršitve pravil postopka. Po veljavni delovnopravni zakonodaji je bila tožena stranka, kljub temu, da je o ugovoru odločal direktor, dolžna tožnika vabiti, da bi lahko ustno predstavil svoj ugovor in v ugovornem postopku neposredno podal svoj zagovor. Ker tožnik ni bil vabljen, mu je bilo onemogočeno neposredno sodelovanje v ugovornem postopku, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot relativno kršitev pravil postopka. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.