Jedro

Da bi prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost, ki se jo je s prodajno pogodbo zavezal izpolniti, ne zadošča, da zagotovi, da kupec na stvari pridobi lastninsko pravico, zagotoviti mora tudi, da je pravno stanje stvari, na kateri je lastninsko pravico prenesel na kupca, ustrezno. To pomeni, če ni drugače dogovorjeno, da stvar, ki je predmet prodaje, ne sme biti predmet drugih pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje lastninske pravice na stvari. Vzrok za pravno napako izvira iz prodajalčeve sfere, če pravica oziroma pravno dejstvo, ki pomeni pravno napako, že obstaja v trenutku, ko začne učinkovati prodajalčev razpolagalni pravni posel, ali če ta pravica oziroma pravno dejstvo nastane po tem trenutku, če je vzrok zanjo nastal pred tem trenutkom. Za presojo ni pomembno, ali je vzrok za napako prodajalčevo ravnanje ali pa je vzrok za to napako odločba državnega organa, ki učinkuje proti prodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženo stranko kot prodajalcem ter tožnikoma kot kupcema, katere predmet je stanovanje št. 6 v prvem nadstropju stanovanjskega objekta ..., v izmeri 82 m², z dne 13. 2. 2001 razdrta po samem zakonu. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnikoma plačati znesek 93.971,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2003 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odškodnine in stroškov postopka razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava in, kot izrecno navaja, tudi zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije, toženec izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrženjem tožbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: - da so pravdne stranke dne 2. 2. 2001 sklenile pogodbo o ari, dne 13. 2. 2001 pa prodajno pogodbo za zgoraj navedeno stanovanje, ki v času sklenitve slednje še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, - da so s pogodbo o ari določile kupnino v višini 176.000 DEM, v prodajni pogodbi pa so se dogovorile za način njenega odplačevanja ter za vštetje are, - da je bilo v prodajni pogodbi določeno, da je stanovanje brez bremen in omejitev v pravnem prometu, - da je bila kupnina plačana dne 23. 2. 2001, - da sta bila tožnika dne 22. 10. 2002 s strani izvršilnega sodišča obveščena, da je stanovanje predmet prodaje v izvršilnem postopku, saj je bilo 1. 6. 1998 zarubljeno v korist upnika, - da je bilo dne 10. 10. 2003 stanovanje na javni dražbi prodano in domaknjeno upniku, - da sta tožnika toženca z dopisom z dne 5. 6. 2003 obvestila, da je stanovanje predmet izvršilnega postopka že od leta 1998 dalje, in ga pozvala, da odpravi pravno napako, sicer bosta vložila tožbo, na kar se toženec ni odzval, - da iz prvega člena prodajne pogodbe izhaja, da so bile vse pogodbene stranke seznanjene z dejstvom, da večstanovanjska hiša, v kateri je stanovanje, še ni vpisano v zemljiško knjigo in da etažna lastnina še ni vzpostavljena.

7. Odgovornost za pravne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, za katero je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene obveznosti. Da bi prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost, ki se jo je s prodajno pogodbo zavezal izpolniti, ne zadošča, da zagotovi, da kupec na stvari pridobi lastninsko pravico, zagotoviti mora tudi, da je pravno stanje stvari, na kateri je lastninsko pravico prenesel na kupca, ustrezno. To pomeni, če ni drugače dogovorjeno, da stvar, ki je predmet prodaje, ne sme biti predmet drugih pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje lastninske pravice na stvari. Vzrok za pravno napako izvira iz prodajalčeve sfere, če pravica oziroma pravno dejstvo, ki pomeni pravno napako, že obstaja v trenutku, ko začne učinkovati prodajalčev razpolagalni pravni posel, ali če ta pravica oziroma pravno dejstvo nastane po tem trenutku, če je vzrok zanjo nastal pred tem trenutkom. Za presojo ni pomembno, ali je vzrok za napako prodajalčevo ravnanje ali pa je vzrok za to napako odločba državnega organa, ki učinkuje proti prodajalcu.(2) Revizijske navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je sklep o izročitvi nepremičnine postal pravnomočen in ali je novi kupec res postal lastnik in posestnik stanovanja, niso utemeljene. Ključno v tej zadevi je namreč, da je že junija 1998 na spornem stanovanju obstajala poplačilna pravica, ki je bila po svoji naravi absolutna(3) in je imela v izvršilnem postopku enake učinke kot zastavna pravica (razlika med njima bi bila le v primerih ustavitve izvršbe zaradi njene neuspešnosti, za kar ne gre v tej zadevi),(4) tožnika pa s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe nista privolila oziroma soglašala, da bi bilo uresničevanje lastninske pravice na stvari, ki je predmet prodajalčevega izpolnitvenega ravnanja omejeno s takšno (ali kakršnokoli drugo) pravico (ali pravnim dejstvom). Zapisnik o rubežu, ki ima pomen zaznambe izvršbe, se v primeru nepremičnin, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo, v skladu s četrtim odstavkom 186. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je veljal v času oprave konkretnega rubeža, ni objavljal v Uradnem listu, kot to predvideva 211. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), temveč je moral biti le razglašen na sodni deski. Revizijski očitki glede skrbnosti tožnikov se po povedanem izkažejo kot neutemeljeni. Toženec se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti z zatrjevanjem, da za rubež ni vedel oziroma da mu je bilo zagotovljeno, da kupuje nepremičnino prosto vseh bremen, saj krivda ni predpostavka odškodninske odgovornosti za pravne napake. Razlogi glede pravočasnosti vložitve tožbe so pojasnjeni na strani štiri sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka dejstva, da sta tožnika za pravno napako izvedela 22. 10. 2002, ko sta bila o tem obveščena s strani izvršilnega sodišča, ni prerekala, niti ni zatrjevala in ne dokazovala, da bi tožnika za to dejstvo izvedela prej, prav tako pa to tudi ni bilo predmet pritožbenega izpodbijanja. Očitki o neizvedbi dokazov glede navedenih dejstev tako ne morejo biti utemeljeni. Toženec višine terjatve iz naslova vračila kupnine ni substancirano prerekal. Ker navedeno ni bilo uveljavljano pred sodiščem druge stopnje, revizijske navedbe, ki se nanašajo na višino prisojene terjatve niso utemeljene. Dodati velja le, da ne drži revizijska trditev, da kupnina ni bila določena v nemških markah (glej sedmo stran sodbe sodišča prve stopnje).

8. Očitki kršitve ustavnih jamstev niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb toženca ter izvedlo dokaze, ki jih je ta predlagal (listine B1 do B18, glej list. št. 39). Argumentirano je pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Dokaz z zaslišanjem strank je predlagala tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa je sprejemljivo pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Glede zatrjevane kršitve 12. člena ZPP revident ne pojasni, katera procesna dejanja bi lahko opravil, če bi ga sodišče na njih opozorilo. Toženec se je sicer jasno in določno izjavil o zadevi, z vabili na naroke pa je bil opozorjen tudi na določene procesne posledice. Zadevna dolžnost sodišča se ne nanaša na poučevanje neuke stranke o pravicah materialnega prava.(5) Kršitev določbe 8. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje, revident na pritožbeni stopnji ni uveljavljal. Takšen očitek, naperjen zoper sodišče druge stopnje, pa ni zadosti konkretiziran. To velja tudi za revizijske navedbe, da sodbi nižjih sodišč ne vsebujeta razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da so ti nerazumljivi, sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinskimi dokazi.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Primerjaj Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 811, 818, 823, 824, 830. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 242/2000 Op. št. (4): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 216/2002. Op. št. (5): Poročilo VS RS II/1962, str. 78.