Jedro

Objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je začel teči z dnem zamude, torej z datumom naroka, ki se ga tožeča stranka ni udeležila. Sodba zaradi odpovedi se lahko izda, če sta izpolnjena pogoja iz 455. člena ZPP, to je izostanek tožeče stranke z naroka, čeprav je bila v redu povabljena in pogoj iz 456. člena ZPP, da je bila stranka v vabilu na glavno obravnavo na posledice izostanka opozorjena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sklep ter sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo zaradi odpovedi je sodišče prve stopnje razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr.št. Ig ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6.075,00 SIT, ker je štelo, da se je tožeča stranka odpovedala tožbenemu zahtevku.

Tožeča stranka je dne 29.11.1999 sodišču poslala vlogo, s katero je primarno predlagala vrnitev v prejšnje stanje, to je v stanje pred narokom dne 27.10.1999, podrejeno pa se je zoper sodbo pritožila.

Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. tč. 1. odst. 338. člena ZPP/99). V obrazložitvi navaja, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določb, ko je zaključilo, da so podani pogoji za izdajo sodbe zaradi odpovedi zahtevku na podlagi 455. in 456. člena ZPP/99, saj bi smelo sodišče navedeni določbi uporabiti le v primeru, če bi bilo vabilo izkazano, tožeča stranka pa bi neopravičeno izostala z naroka, nikakor pa ne v primeru, ko je izostanek opravičen in opravičljiv. Sodišče prve stopnje pa okoliščin izostanka ni ugotavljalo, kakor tudi ni ugotavljalo, ali je bil izostanek opravičen in opravičljiv, zato je sodba v tem delu neobrazložena in kot takšna nesposobna pritožbenega preizkusa in jo je potrebno razveljaviti. Ker sodišče ni ugotavljalo okoliščin izostanka pa je tudi procesno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razlog izostanka pa je bil v tem, da sta se tožeča stranka in njen pooblaščenec dogovorila, da bo na narok pristopil le pooblaščenec, slednji pa je na dan razpisanega naroka nenadno zbolel in glede na to, da je bil narok razpisan že za 9.00 uro, tožeča stranka ni mogla zagotoviti svoje osebne prisotnosti, pisarna pooblaščenca pa ne substitucije.

Sodišče prve stopnje je s sklepom tako podan predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozen.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP/99) ter predlagala, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da je podana bistvena kršitev postopkovnih določb, ker je prvostopno sodišče napačno interpretiralo določila ZPP, s tem, ko je zaključilo, da naj bi rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v konkretni zadevi začel teči na dan glavne obravnave, to je 27.10.1999. Sklicevala se je na konkretno sodno prakso. Zaradi navedenega je prvostopno sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje potekel dne 26.11.1999 in je zato predlog tožeče stranke prepozen, tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je bila sodba tožeči stranki vročena 23.11.1999, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa vložen 29.11.1999, torej pravočasno.

Na vročeno pritožbo zoper sodbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodšče paziti po uradni dolžnosti, (glej 2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99) in ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, saj je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, ker ga tožeča stranka ni vložila v okviru objektivnega roka 30 dni od dneva zamude. Po preteku tega roka se namreč ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 493. člena ZPP-99). Objektivni rok začne teči od objektivnih okoliščin in je, za razliko od subjektivnega roka, povsem neodvisen od stranke. V obravnavanem primeru je objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči z dnem zamude, torej z datumom naroka, ki se ga tožeča stranka ni udeležila, to je z dnem 27.10.1999, in je potekel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dne 26.11.1999. Tožeča stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila šele 29.11.1999, torej zunaj objektivnega roka, predlog je zato prepozen, kot takega pa ga je prvostopno sodišče pravilno zavrglo. Okoliščina, kdaj je stranka izvedela za zamudo in njene posledice, oziroma, kdaj je bila stranki vročena sodba, ki je sankcionirala nepristop stranke na narok za glavno obravnavo, na tek objektivnega roka nima vpliva, ampak vpliva le na tek subjektivnega roka 15 dni (1. odstavek 117. člena ZPP-99).

Pri tem pa je pomembno to, da subjektivni rok teče le znotraj objektivnega roka in slednjega nikakor ne širi, zato je ugotavljanje subjektivnega roka po preteku objektivnega roka brezpredmetno (v zvezi s tem je takšno tudi sklicevanje pritožnika na konkretno sodno prakso).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točko 1. odstavka 365. člena ZPP/99 s sklepom zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Nadalje pa je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo zaradi odpovedi. Po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP/99 se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP/99 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih procesnih kršitev. Tako tudi ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitrev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP/99, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonskimi določbami 455. in 456. člena ZPP-99 izdalo sodbo zaradi odpovedi, ker ni ugotavljalo okoliščin izostanka tožeče stranke, oziroma ali je njen izostanek opravičljiv. Sodba zaradi odpovedi se lahko izda, če sta izpolnjena pogoja iz 455. člena ZPP, to je izostanek tožeče stranke z naroka, čeprav je bila v redu povabljena in pogoj iz 456. člena ZPP-99, da je bila stranka v vabilu na glavno obravnavo na posledice izostanka opozorjena. Kot je pravilno ugotovilo in tudi obrazložilo sodišče prve stopnje, so bili vsi ti pogoji izpolnjeni in je prvostopno sodišče lahko izdalo sodbo zaradi odpovedi. Razloge za svojo odsotnost tožena stranka namreč prvič in brez dokazne podlage zatrjuje šele v pritožbi.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP/99 s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.