Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na pojasnjeno sinovo dolžnost sprejemanja pisanj (1. odstavek 140. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) tožnikove pavšalne navedbe, da je bil njegov odrasli sin doma in da nadomestna vročitev ni bila opravljena, ob tem pa ne pojasni, zakaj mu sin ni predal obvestila, ki je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo.
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v tožbi izpodbijal odločbo drugostopenjskega upravnega organa. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZUS-1 mora stranka, ki v upravnem postopku s pritožbo ni uspela, izpodbijati akt prvostopenjskega upravnega organa, zato je tožnika v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZUS-1 pozvalo, naj navedeno tožbeno pomanjkljivost ustrezno odpravi v roku 15 dni, sicer bo njegovo tožbo zavrglo (poziv z dne 2.7.2008). Ker tožnik te pomanjkljivosti v postavljenem roku ni odpravil, sodišče prve stopnje pa je v skladu s 140. in 141. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3) štelo, da mu je bil poziv vročen dne 4.7.2008, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, saj zaradi navedene pomanjkljivosti zadeve ni moglo obravnavati.
Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga zaslišanje sebe, žene in sina ter razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da mu poziv ni bil pravilno vročen, saj od sredine junija do sredine avgusta 2008 dejansko sploh ni prebival na običajnem naslovu vročanja, temveč drugje. Tudi nadomestno vročanje ni bilo opravljeno pravilno, saj vročitev poziva njegovemu odraslemu sinu, ki je bil v tistem času (3. in 4. 7. 2008) doma, sploh ni bila opravljena. Zaradi navedenega fikcija vročitve ni mogla nastopiti.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Določba 1. odstavka 140. člena ZPP, ki se v skladu s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, opredeljuje nadomestno vročitev, ki pride v poštev, če vročevalec v stanovanju pisanja ne more vročiti naslovniku zaradi njegove odsotnosti. Določa, da se v tem primeru pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privoli. Če ni možna niti neposredna izročitev pisanja naslovniku (139. člen ZPP) niti nadomestna vročitev (140. člen ZPP), se vročitev fizični osebi v skladu s 141. členom ZPP opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.
V obravnavanem primeru je po podatkih prvostopenjskega sodnega spisa vročevalec poskušal poziv za dopolnitev tožbe z dne 2.7.2008 tožniku vročiti dne 3.7.2008. Ker tožnika ni našel na naslovu prebivališča, mu je pustil pravilno izpolnjeno obvestilo o prispelem pismu (na obrazcu, ki vsebuje z ZPP predpisana opozorila in napotke). Vročevalec je poskušal navedeni poziv vročiti tudi naslednji dan, to je dne 4.7.2008. Ker ga ponovno ni našel na naslovu, mu je v njegovem hišnem predalčniku pustil novo pravilno izpolnjeno obvestilo o prispelem pismu, v katerem so vsebovana predpisana opozorila in napotki ter pravni pouk (141. člen ZPP). V tem obvestilu je navedeno, da se bo štelo, da je pisanje vročeno, četudi ga naslovnik ne bo dvignil v 15-dnevnem roku, pri čemer se šteje, da je bilo vročeno dne 4.7.2008. Ker tožnik pisanja ni dvignil v 15-dnevnem roku, je glede na citirane zakonske določbe pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se po 2. odstavku 141. člena ZPP šteje, da je bilo pisanje vročeno tožniku s potekom dne 4.7.2008, zaradi česar je tožnikovo tožbo v skladu z 2. odstavkom 31. člena z ZUS-1 zavrglo, ker tožnik ni v roku, določenem v pozivu (ki pa se je zaradi sodnih počitnic podaljšal in se je iztekel šele dne 20.8.2008), odpravil pomanjkljivosti, tožbe pa se zaradi tega ni dalo obravnavati.
Po presoji vrhovnega sodišča niso relevantne tožnikove navedbe, da mu poziv ni bil pravilno vročen, ker po lastnih navedbah od sredine junija do sredine avgusta 2008 ni prebival na naslovu vročitve. Iz podatkov sodnega spisa prve stopnje je namreč razvidno, da je tožnik dne 7.2.2007 vložil tožbo, na kateri je navedel naslov svojega prebivališča in je dne 21.2.2007 na tem naslovu tudi že sprejel poziv sodišča prve stopnje z dne 14.2.2007. Če tožnik na navedenem naslovu kasneje ni več prebival, bi moral v skladu z določbo 145. člena ZPP o novem naslovu obvestiti sodišče prve stopnje. Ker tega ni storil, mu je sodišče prve stopnje pravilno vročalo poziv z dne 2.7.2008 na naslov, ki ga je sam navedel in na katerem je že prejel prvi poziv z dne 14.2.2007. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti postopanja poštarja v zvezi z nadomestno vročitvijo. ZPP v 1. odstavku 140. člena določa dolžnost sprejeti pisanje za naslovnikove odrasle člane gospodinjstva, kar ne pomeni samo, da morajo ti osebno sprejeti pisanje od vročevalca in ga nato predati naslovniku, ampak tudi, da morajo naslovniku predati obvestilo o prispelem pisanju, ki je puščeno v hišnem predalčniku. Zato glede na pojasnjeno sinovo dolžnost sprejemanja pisanj tožnikove pavšalne navedbe, da je bil njegov odrasli sin doma in da nadomestna vročitev ni bila opravljena, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, saj tožnik za te navedbe ni predložil nobenih dokazil (na primer pisne sinove izjave). Ni pa niti pojasnil, zakaj mu sin ni izročil obvestila o dodpeli pošiljki, za katerega vrhovno sodišče ne dvomi, da je bilo puščeno v hišnem predalčniku. Ker pritožbi niso priložena dokazila, tudi ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker sodišče ni zaslišalo tožnika, njegove žene in sina. Po lastnih navedbah se je tožnik na naslov vročanja vrnil sredi avgusta 2008, tako da je imel za seznanitev s pozivom sodišča in za dopolnitev tožbe čas vse do 20.8.2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.