Jedro

Čeprav je tožena stranka v svojih aktih določila le povračilo stroškov v zvezi z namestitvijo službenega psa na domu, je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov, ki so mu nastali, ker je moral službenega psa vsakodnevno voziti na delo z lastnim avtomobilom (v obliki kilometrine).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep Republike Slovenije, Komisije za pritožbe z dne 24. 1. 2007 se odpravi. Sklep tožene stranke z dne 16. 12. 2006 se v 3. odstavku spremeni tako, da se besedilo 15 % nadomesti z besedilom 30 %.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 12. 2006 plačati razliko med prevoznimi stroški, ki jih je izplačala in prevoznimi stroški v skladu s 1. točko zahtevka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačila do plačila celotnega zneska, v roku osmih dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 483,31 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 210,68 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep Republike Slovenije, Komisije za pritožbe z dne 24. 1.2 007 odpravi ter da se sklep tožene stranke z dne 16. 12. 2006 v 3. odstavku spremeni tako, da se besedilo "15 %" nadomesti s "30 %" ter da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 12. 2006 plačati razliko med prevoznimi stroški, ki jih je izplačala in prevoznimi stroški v skladu s 1. točko zahtevka skupaj s pripadki. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 351,13 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zaključuje, da tožena stranka nima možnosti, da tožniku prizna kilometrino za uporabo službenega vozila na podlagi 4. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP), iz razloga, ker tožnik na delo ni napoten s službenim nalogom. Razlog za nepriznanje povračila stroškov v višini 30 % cene goriva je dejstvo, da veljavni predpisi izrecno ne urejajo tovrstnih primerov. Tožnik se sicer strinja, da konkretni primer v podzakonskih predpisih ni urejen. Kljub temu pa meni, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti njegovim navedbam, da ima z navedenim službenim prevozom dodatne stroške in da tožena stranka nima drugih stroškov s prevozom njenega psa, ki bi jih vsekakor imela, če bi prevoz službenega psa opravljala sama. Tožnikov primer bi bilo potrebno presojati po določbi 4. člena ZPSDP, ne glede na dejstvo, da se tožnik s tem, ko vozi službenega psa, tudi sam pripelje na delo. Osmi člen ZPSDP ureja drugačno situacijo, zato te določbe ni mogoče uporabiti, uporabiti pa je mogoče 4. člen ZPSDP, ker je situacija podobna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožniku do 1. 12. 2006 priznavala povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina za kilometer. Po odločbi z dne 16. 12. 2006 pa mu je tožena stranka priznala povračilo stroškov le v višini 15 % cene neosvinčenega motornega vozila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na določbe Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS št. 87/97 in naslednji) in Uredbo o povračilih stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS št. 95/2006 in naslednji). Tožena stranka je s sklepom z dne 16. 12. 2006 le spremenila pravno podlago, in sicer je odločitev sprejela na podlagi 8. člena ZPSDP, prejšnji sklep pa je utemeljila s 4. členom citiranega zakona. Po navedeni določbi se kilometrina za uporabo lastnega avtomobila v službene namene za vsak prevožen kilometer določi v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina, 8. člen pa določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina.

Tožnik je vodnik službenega psa, ki ga ima na svojem domu tudi v oskrbi, na delo se vozi z osebnim avtomobilom, na delo pa mora pripeljati tudi psa. Pes, ki ga ima tožnik v oskrbi doma, je last tožene stranke. Ker ga ima tožnik v oskrbi, mu pripada mesečno nadomestilo in ena delovna ura dnevno za njegovo oskrbo, vendar pa mora tožnik psa vsakodnevno pripeljati od svojega doma na delo k toženi stranki. Pritožbeno sodišče se sicer načeloma strinja, da ni mogoča neposredna uporaba 4. člena ZPSDP, ki določa višino kilometrine v primeru uporabe lastnega avtomobila v službene namene. Ni sporno, da se določba 4. člena ZPSDP uporablja v primeru uporabe lastnega avtomobila za službene namene. Tožnik lastnega avtomobila ne bi uporabljal v službene namene, če bi prihajal na delo sam, v primeru, kot je konkreten, ko tožnik vozi vsakodnevno na delo službenega psa, pa situacija glede povračila stroškov ne odgovarja niti določbam 4. niti določbam 8. člena ZPSDP. Tožena stranka je v svojih aktih določila le povračila stroškov v zvezi z namestitvijo službenega psa na domu, glede ostalih stroškov pa določb nima. Ob dejstvu, da tožnik s svojim osebnim avtomobilom vsakodnevno vozi na delo službenega psa, pritožbeno sodišče zaključuje, da bi tožena stranka morala to dejstvo upoštevati in pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela uporabiti določbo 4. člena ZPSDP. Ob tem ni mogoče prezreti, da je tožena stranka pred spornim sklepom tožniku izplačevala kilometrino v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina ter da se določbe o povračilu stroškov niso bistveno spremenile.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo in 300 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo, skupaj 825 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 463,49 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo še potne stroške v višini 26,10 EUR in sodno takso za sodbo in tožbo v višini 19,82 EUR. Skupaj znašajo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 529,23 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo sodno takso za pritožbo (20,53 EUR) ter stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 210,68 EUR, skupaj znašajo pritožbeni stroški 231,21 EUR.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek, ki ne dosega revizijskega minimuma 4.172,93 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.