Jedro

Sklep o izločitvi uradne osebe ne sodi med sklepe, ki se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Pravica tožnice, da se izjavi o navedbah uradne osebe, katere izločitev je predlagala, je procesna pravica, zato je njeno kršitev mogoče uveljavljati s tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončno odločbo o glavni stvari.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Drugostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil predlog tožnice kot inšpekcijske zavezanke za izločitev uradne osebe, ki odloča na drugi stopnji v inšpekcijskem postopku prepovedi uporabe poslovnega prostora za gostinsko dejavnost v poslovno-stanovanjskem objektu na naslovu ... ulica št. ... v A. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi, vloženi zoper navedeni sklep, navaja, da "odločbo prve stopnje" izpodbija iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), medtem ko "odločbo druge stopnje" izpodbija tudi na temelju 4. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker upravni akt posega v njene ustavne pravice in temeljne svoboščine. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na odklonitveni razlog za sodelovanja sodnika v postopku. Meni, da bi jih v obravnavanem primeru tudi toženka morala sprejeti kot podlago za odločanje. Ker temu upravni organ ni sledil, je njegova odločitev nepravilna. V zaključku tožbe izraža stališče, da je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo (prav: sklepom) posegel v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Sklep se namreč v obrazložitvi sklicuje na zaslišanje uradne osebe, ki je bilo opravljeno brez prisotnosti tožnice, vsebina te izjave ji ni bila posredovana, zato se tudi ni mogla izjaviti o trditvah izločevane osebe. Predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon.

V tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnice za izločitev uradne osebe je odločitev procesne narave. V upravnem sporu pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi uradne osebe mednje ne sodi.

Poleg tega sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti pogoj za vodenje (subsidiarnega) upravnega spora po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnica se v obravnavanem primeru sklicuje na kršitev pravice, da se izjavi o navedbah uradne osebe, katere izločitev je predlagala, kot sestavnega dela pravic iz 22. in 25. člena URS. Ker je pravica do izjave (tudi) procesna pravica, je njeno kršitev mogoče uveljavljati s tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončno odločbo o glavni stvari (v obravnavanem primeru zoper odločbo o izrečenih inšpekcijskih ukrepih). Ali drugače: ker postane upravna odločba, zoper katero je vložena pritožba, dokončna šele po izvedenem pritožbenem postopku (1. odstavek 224. člena ZUP), so tudi v tem (torej drugostopenjskem) postopku storjene kršitve lahko predmet preizkusa v okviru odločanja o zakonitosti s tožbo izpodbijane upravne odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da procesne pravice ne morejo biti same sebi namen, ampak so jamstvo za zakonitost postopka, njihovo uresničevanje pa je usmerjeno v dosego materialnopravno pravilne odločitve v zadevi. Zato so njihove kršitve, kot rečeno, predmet preizkusa zakonitosti v rednem upravnem sporu.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt oziroma akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.