Jedro

O varnosti ljudi kot temelju za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne moremo govoriti samo tedaj, ko gre za kazniva dejanja zoper življenje in telo, temveč tudi tedaj, ko je ogrožena varnost posameznika z napadi na njegove pravice, svoboščine, njegovo zdravje ali zdravje skupnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica je zoper osumljenega I.M. z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbo osumljenčevega zagovornika je zavrnil izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru kot neutemeljeno.

Dne 30.3.2005 je zoper navedeno pravnomočno odločbo o odreditvi pripora vložil zagovornik osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20., 22. in 23. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Trditev v zahtevi, da preiskovalna sodnica v času, ki je potekel od pripornega naroka do izdaje sklepa o odreditvi pripora, ni mogla pregledati in oceniti vsebine dokazov, je nesprejemljiva.

Odločitve preiskovalne sodnice ni mogoče presojati po času, ki ga je potrebovala za to, da se je spoznala z dokaznim gradivom in ga ocenila, temveč po tem, ali izpodbijani pisni izvod sklepa vsebuje vse potrebne elemente ali ne. Ne gre za nikakršno pristranost preiskovalne sodnice, če je sledila dokazni oceni in predlogu tožilca, temveč za njeno spoznanje, da so dokazi, ki jih je predložil državni tožilec takšni, da opravičujejo oceno, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje ter da je podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Res je sicer, da je v sklepu navedeno, da je bila osumljencu zasežena droga kokain, vendar ta napaka ni bistvena, saj je ta zapis mogoče razumeti tudi tako, da obstajajo dokazni viri, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je mamilo zaseženo mladoletni L.B., v resnici pripadalo osumljenemu M. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornika osumljenca, da ni bila ogrožena varnost pribežnikov, saj so bili na dolgi poti v države Evropske unije prevažani v zimskem času, v razmerah, ki so za zdravje nevarne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o odreditvi pripora, ki ga je izdala preiskovalna sodnica, je obširen in obrazložen in to tako glede obstoja utemeljenega suma kakor tudi glede obstoja pripornega razloga na strani osumljenca, tako da zatrjevanje zagovornika v zahtevi, da je sklep izdala pristranska sodnica, ker je imela premalo časa za seznanitev v spisu, ne more biti uspešno. Jasno pa je tudi, da je sodnica postopala zakonito, ko je ocenjevala dokaze, ki jih je predložil državni tožilec. Če se namreč pripor odredi pred uvedbo preiskave, morajo biti dokazi za utemeljen sum zbrani, še preden se odredi pripor. Očitno je torej, da ni sodišče tisto, ki bi v tej fazi zbiralo dokaze, temveč jih mora zbrati tožilec.

Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, češ da je preiskovalna sodnica ugotavljala pridobitev nesorazmerne premoženjske koristi, čeprav državni tožilec tega zakonskega znaka kot alternativne kvalifikatorne okoliščine sploh ne očita. Res je sicer, da je v sklepu navedeno tudi, koliko so morali določeni pribežniki plačati, vendar pa je s tem sodišče le pojasnilo težko situacijo, v kateri so se ti ljudje znašli. Ne samo da so bili izpostavljeni vse prej kot prijaznim vremenskim razmeram, temveč so se zaradi plačila teh prevozov znašli tudi v izjemno hudi finančni stiski, še posebej ob upoštevanju razmer v državah, iz katerih prihajajo.

Zagovornik pa tudi ne more uspeti z navedbo, da izpodbijana sklepa nimata konkretnih navedb o tem, kateri so bili tisti prevozi ilegalnih prebežnikov, pri katerih naj bi se ilegalci prevažali v življenju nevarnih razmerah in bili strpani v za življenje neprimeren prostor, saj je sodišče, kot je bilo že povedano, obširno obrazložilo kako in s čim je bilo ogroženo njihovo življenje. Sicer pa o varnosti ljudi kot temelju za opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne moremo govoriti samo tedaj, ko gre za kazniva dejanja zoper življenje in telo, temveč tudi tedaj, ko je ogrožena varnost posameznika z napadi na njegove pravice, svoboščine, njegovo zdravje ali zdravje skupnosti.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona in ne Ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.