Jedro

V odločbi ZPIZ navedeni datum pridobitve pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti ne pomeni, da se s tem dnem ta pravica lahko tudi že realizira. Pred dokončnostjo odločbe ZPIZ, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in s katero mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, tožnik ni imel pravne podlage za dejanski pričetek dela oziroma opravljanja dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega, s tem pa tudi ne podlage za zavarovanje s skrajšanim delovnim časom in temu ustrezno plačevanje prispevkov za socialno varnost. Vse do takrat je torej za tožnika na temelju vpisa v register samostojnih podjetnikov obstajala dolžnost obveznega zavarovanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost po določbah ZPSV za poln delovni čas.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ (potem ko je postopke v zadevah obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost za mesece januar, februar in marec 2008 združil v en postopek) tožniku odmeril prispevke za socialno varnost, in sicer za mesec januar 2008 od zavarovalne osnove v višini 187,31 EUR: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 45,61 EUR, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje v znesku 24,20 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 0,99 EUR, prispevek za starševsko varstvo v znesku 0,38 EUR in prispevek za zaposlovanje v znesku 0,37 EUR; za mesec februar 2008 od zavarovalne osnove v višini 269,26 EUR: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 65,57 EUR, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje v znesku 34,78 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 1,43 EUR, prispevek za starševsko varstvo v znesku 0,54 EUR in prispevek za zaposlovanje v znesku 0,54 EUR ter za mesec marec 2008 od zavarovalne osnove v višini 256,44 EUR: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 62,44 EUR, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje v znesku 33,13 EUR, prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 1,36 EUR, prispevek za starševsko varstvo v znesku 0,52 EUR in prispevek za zaposlovanje v znesku 0,51 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od poteka v odločbi navedenih rokov za plačilo obveznosti do datumov izdaje (nato odpravljenih) odločb, s katerimi so bile te obveznosti odmerjene v predhodnem postopku. Iz izreka izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik odmerjene obveznosti že poravnal, da se njegova zahteva za povračilo stroškov zavrne, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je ob opravljeni kontroli ugotovil, da tožnik prispevkov za socialno varnost za zgoraj navedene mesece ni obračunal in plačal skladno z določbami 4. in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV). Tožniku je namreč Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) dne 4. 3. 2008 izdal odločbo št. 3.037.820, s katero mu je priznal invalidnost III. kategorije s polovico polnega delovnega časa od 10. 1. 2008 dalje. V odločbi je navedeno, da je izvršljiva, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kot izhaja iz obvestila ZPIZ, je odločba dokončna postala 31. 3. 2008. Tožnik je 26. 5. 2008 predložil obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesec januar za 120 ur, za februar za 84 ur in za marec 84 ur. Prvostopenjski organ mu je odmeril prispevke za razliko do polnega delovnega časa, vendar je te odločbe na tožnikovo pritožbo drugostopenjski organ odpravil in zadeve vrnil v ponovno odločanje.

V ponovnem postopku je bilo skladno z napotili pritožbenega organa pridobljeno pojasnilo ZPIZ, da je bil tožnik na invalidski komisiji I. stopnje ocenjen dne 10. 1. 2008 ter da mu je bila na podlagi tega izvedenskega mnenja izdana odločba z dne 4. 3. 2008, ki je postala dokončna in izvršljiva 31. 3. 2008. Na ta dan tožnik ni bil v bolniškem staležu in je tako s tem dnem pridobil pravico do delne invalidske pokojnine (ki mu je bila odmerjena z odločbo z dne 26. 3. 2009). Delo s krajšim delovnim časom je tožnik lahko nastopil z dnem dokončnosti in izvršljivosti odločbe z dne 4. 3. 2008, torej 31. 3. 2008. Pred tem datumom do nadomestila delne invalidske pokojnine ni bil upravičen.

Prvostopenjski davčni organ je tožnika seznanil z navedenimi ugotovitvami in mu dal možnost, da se o njih izjavi, ter o tem sestavil zapisnik z dne 3. 2. 2010. Tožnikovim stališčem (ki so vsebinsko enaka pritožbenim in tožbenim ugovorom) ni sledil. Pri tem se sklicuje na določbe drugega in tretjega odstavka 262. člena ter prvega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) ter na ugotovitev, da je odločba o priznanju pravice do dela s polovico delovnega časa in pravice do delne invalidske pokojnine postala dokončna 31. 3. 2008. Od tega dne dalje je bil tožnik skladno s pojasnilom ZPIZ tudi upravičen do delne invalidske pokojnine. Po navedenem tožniku, ki je za zadevno obdobje prispevke obračunal le za polovični delovni čas, le-te odmeri (še) za razliko do višine, ki jo zavezanci plačujejo za polni delovni čas. Dejanska in pravna podlaga, na katero je oprt obračun naloženih obveznosti in obresti, je razvidna iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-22-46/2010-2 z dne 23. 3. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno ter ob tem zavrnilo tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Drugostopenjski organ ob preizkusu odločbe po uradni dolžnosti in v mejah pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku upošteval napotilo, naj od pristojnega zavoda pridobi pojasnilo, kako obravnavati zavezanca za prispevke za socialno varnost v primeru, ko mu je bila priznana pravica do polovičnega delovnega časa od 10. 1. 2008, odločba, s katero je pridobil pravico do uveljavljanja pravic iz tega naslova, pa je bila izdana tri mesece kasneje. Potem, ko povzame vsebino pojasnila ZPIZ (št. 23-3.037.820 z dne 6. 1. 2010), drugostopenjski organ navaja določbo prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1 ter pojasnjuje, da je v njej vsebovano splošno pravilo, da se začne delna invalidska pokojnina izplačevati z dnem, ko zavarovanec (samozaposleni) na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom začne opravljati dejavnost v zmanjšanem obsegu, to je s krajšim delovnim časom od polnega. Tožnik je lahko delo s krajšim delovnim časom nastopil z dnem dokončnosti in izvršljivosti odločbe, to je 31. 3. 2008, in pred tem datumom ni bil upravičen do nadomestila delne invalidske pokojnine.

Tožnik prvostopenjsko odločbo izpodbija v upravnem sporu iz vseh zakonsko določenih tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je bil z odločbo zavrnjen njegov zahtevek za povračilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ki so mu bili obračunani s prvotno izdanimi odločbami iz septembra 2008, ter da so dejstva, na katerih temeljijo razlogi za odločitev, sporna. Davčni organ ni sprejel v postopku podanih trditev in dokazov o tem, da je bila z odločbo ZPIZ z dne 4. 3. 2008 tožniku kot invalidu III. kategorije priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa od dne 10. 1. 2008 dalje. Vsebina odločbe, kot izhaja iz njenega izreka, je jasna in se je tožnik nanjo upravičeno zanašal; trenutek izvršljivosti odločbe (ki je lahko nastopila kasneje) pa na datum nastopa pravice tožnika do dela s polovičnim delovnim časom, določenim v izreku odločbe, ne more vplivati. Poleg tega v obravnavanem primeru ni sporna pravica do začetka teka delne invalidske pokojnine, temveč pravica, da davčni zavezanec plačuje davke in prispevke za polovični delovni čas v skladu z invalidsko odločbo ZPIZ. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičeno pričel z uživanjem pravice do dela s polovičnim delovnim časom od 10. 1. 2008 dalje, pri čemer v tem obdobju tudi dejansko ni bil sposoben za opravljanje dela s polnim delovnim časom. Tožnik še poudarja, da je bilo vprašanje njegovega bolniškega staleža razjasnjeno šele z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) z dne 23. 9. 2009, s katero mu je bil priznan neprekinjen bolniški stalež do 9. 1. 2008, kar je tudi skladno z odločbo ZPIZ z dne 4. 3. 2008. Glede na povedano ni mogoče upoštevati določbe 159. člena ZPIZ-1, na katero se v pojasnilu sklicuje ZPIZ in ki jo v izpodbijani odločbi zmotno uporabi tudi tožena stranka. Zato so izpodbijana odločitev in njeni razlogi neutemeljeni, tožnik pa je upravičen do povračila preveč plačanih prispevkov, ki jih je poravnal po odpravljenih prvostopenjskih odločbah, ter do nastalih stroškov upravnega postopka na prvi in drugi stopnji. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni in zahtevku za povračilo preveč plačanih prispevkov ugodi, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo priglašenih stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, kot so razvidni iz prvo- in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik za obdobje od 10. januarja 2008 do 31. marca 2008 dolžan plačati prispevke za socialno varnost v višini, ki ustreza delu oziroma opravljanju dejavnosti za poln delovni čas, ali le v višini za polovični delovni čas.

Iz upravnih spisov sledi in med strankama ni sporno, da je tožniku (ki je bil v zavarovanje prijavljen kot samostojni podjetnik s polnim delovnim časom) ZPIZ dne 4. 3. 2008 izdal odločbo št. 3.037.820. Iz izreka le-te izhaja, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do dela na delovnem mestu, na katerem je razporejen, to je parketar s polovico polnega delovnega časa od 10. 1. 2008 dalje, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo, kot tudi, da je odločba izvršljiva, ko postane dokončna v upravnem postopku. Nadalje iz spisov sledi in v zadevi ni spora o tem, da navedena odločba postala dokončna 31. 3. 2008. Ob takšnem dejanskem stanju je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se opira.

Na podlagi 93. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (peti odstavek 156. člena ZPIZ-1). Pri tem pa je treba upoštevati, da se na podlagi drugega odstavka 262. člena ZPIZ-1 odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, izvrši (šele), ko postane dokončna v upravnem postopku. Navedena zakonska določba pomeni, da pravno formalno zavarovanec lahko prične delati oziroma opravljati dejavnost s krajšim delovnim časom od polnega šele z dnem dokončnosti odločbe, s katero mu je ta pravica priznana. Na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom pa je vezan začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine - ta se namreč izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovim delovni zmožnosti (prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1). Kot izhaja iz povedanega, je torej treba ločiti med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumom pridobitve in trajanjem pravic) ter njihovo realizacijo - takšno stališče je v številnih zadevah zavzelo tudi Vrhovno sodišče (primerjaj razloge sodb VIII Ips 50/2010 z dne 18. 10. 2011 in VIII Ips 162/2010 z dne 21. 11. 2011, kot tudi obrazložitev, zlasti točko 9, sodbe VIII Ips 466/2009 z dne 8. 6. 2011). V odločbi naveden datum pridobitve pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti torej ne pomeni, da se s tem dnem ta pravica lahko tudi že realizira.

Glede na takšno zakonsko ureditev torej šele dokončna odločba, s katero je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in s katero mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, pomeni ustrezno pravno podlago za (dejanski) pričetek dela oziroma opravljanja dejavnosti s skrajšanim delovnim časom (na kar je, kot rečeno, vezan tudi začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine). To pomeni, da pred trenutkom dokončnosti odločbe ZPIZ z dne 4. 3. 2008, to je pred 31. 3. 2008, tožnik ni imel pravne podlage za pričetek dela oziroma opravljanja dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega, s tem pa tudi ne podlage za zavarovanje s skrajšanim delovnim časom in temu ustrezno plačevanje prispevkov za socialno varnost, ter posledično, da je vse do takrat za tožnika na temelju vpisa v register samostojnih podjetnikov obstajala dolžnost obveznega zavarovanja (7. in 15. člen ZPIZ-1) in plačevanja prispevkov za socialno varnost po določbah ZPSV (4. in 6. člen) za poln delovni čas. Takšno stališče je mogoče povzeti tudi iz razlogov sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 151/2010 z dne 20. 5. 2010 in Psp 246/2009 z dne 20. 5. 2009. Ob upoštevanju povedanega tožnikovo sklicevanje na odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 23. 9. 2009, s katero je bila ugotovljena njegova začasna nezmožnost za delo od 2. 9. 2007 do (le) 9. 1. 2008, do drugačne odločitve v tem sporu ne more privesti. Tožnik bi navedeno odločbo, kolikor se z njo ni strinjal, moral izpodbijati v za to predpisanem postopku.

Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja, da je bila predmet zadevnega upravnega postopka in s tem predmet presoje v tem upravnem sporu (šele) odločitev o dodatni odmeri prispevkov za socialno varnost in ne odločanje o njihovem vračilu (za katero pa, glede na povedano, pogoji tudi sicer niso izpolnjeni).

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave (in torej ni sledilo nasprotnemu tožnikovemu predlogu), ker dejstev, ki so glede na zavzeto stališče o razlagi določb zakona relevantna za odločitev, tožnik konkretizirano ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Katera dejstva naj bi se dokazovala s predlaganim zaslišanjem tožnika, pa ta tudi ni obrazložil. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.