Jedro

Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega upravnega akta v obsegu, kot je bilo odločeno v upravnem postopku, in odloča o postavljenem tožbenem zahtevku. V teku sodnega postopka izdana nova upravna odločba (ne glede na odločitev) na podlagi nove dokumentacije, ni predmet presoje v tem postopku in tudi ne more biti upoštevana pri odločitvi v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni glede stroškov postopka tako, da se znesek 547,77 EUR nadomesti z zneskom 237,77 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo tako, da je 2. odstavek dokončne odločbe toženca z dne 25. 2. 2008 v zvezi z odločbo toženca z dne 22. 10. 2007 odpravilo in nadomestilo, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo potrebno ročno premeščanje bremen do 9 kg, brez fleksijskih obremenitev hrbtenice nad 30 stopinj, brez dela, kjer so prisotne vibracije, brez klečanja in čepenja, brez dela na nezavarovani višini in brez vzpenjanja po lestvah, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 11. 2007 dalje. Z 2. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 547,77 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo. Kar zahteva tožnik več in drugače, pa je sodišče prve stopnje s 3. točko izreka zavrnilo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, skladno s pritožbenimi navedbami oziroma da zadevo vrne nazaj v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi izrek v 2. točki glede omejitev pri delu identičen z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 7. 5. 2009, vendar pa se ne strinja z ugotovitvijo in zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, pravica do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, priznano od 1. 11. 2007 dalje. Dejstvo je, da je toženec na naroku dne 6. 10. 2009 opozoril, da je bila na podlagi novega predloga tožnikovega zdravnika z dne 27. 2. 2009 dne 30. 7. 2009 izdana nova odločba, s katero je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Zoper navedeno odločbo tožnik ni uveljavljal pravnega sredstva, zaradi česar je postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje sicer na strani 3 izpodbijane sodbe v zvezi s tem povzema navedbe toženca, vendar se do njih ne opredeli, niti ne pojasni, zakaj v zadevi ne gre slediti predlogu toženca. Poudarja, da ne gre prezreti, da je prvostopno sodišče z odločbo z dne 30. 7. 2009 razpolagalo oziroma bi se moralo s to odločbo vsaj seznaniti, saj se odločba z dne 30. 7. 2009 nahaja v upravnem spisu, iz dokaznega sklepa prvostopnega sodišča pa tudi izhaja, da je sodišče prebralo dokumentacijo v upravnem spisu. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in sicer gre za kršitev 14. točke 339. člena ZPP, saj ima prvostopna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti, prav tako pa niso podani vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo vsaj omejiti v tem postopku priznane pravice od 1. 11. 2007 do dneva pravnomočnosti kasneje izdane odločbe toženca z dne 30. 7. 2009. O zahtevku, ki temelji na dejstvih, ki so že zajeta s pravnomočnostjo druge odločbe, namreč ni dopustno odločati, kar dejansko pomeni, da bi lahko prvostopno sodišče v predmetni zadevi odločilo le o pravicah v času spornega obdobja, to je za čas od 1. 11. 2007 do dneva, ko je postala odločba toženca z dne 30. 7. 2009 pravnomočna. Toženec se ne strinja tudi z 2. točko izreka glede stroškov postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede priznanih stroškov zmotna. Tožnik je zahteval I. kategorijo invalidnosti od 21. 9. 2007 dalje, zaradi česar je uspel le v neznatnem oziroma nebistvenem delu. Da je tožnik uspel le delno, pa izhaja tudi iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopno sodišče razsodilo, da se tožnikov zahtevek, kar se zahteva več ali drugače, zavrne. Nepravilna je tudi ocena in zaključek prvostopnega sodišča, da so v zadevi bili stroški postopka na strani tožnika potrebni, ker je sodišče izpodbijano dokončno odločbo odpravilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 25. 2. 2008 ter v zvezi z njo prvostopno odločbo z dne 22. 10. 2007 in na podlagi tožnikovega zdravstvenega stanja, ki se nanaša na obdobje do zaključka upravnega postopka, ugotavljalo, ali je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Na podlagi dopolnilnega mnenja, ki ga je dne 7. 5. 2009 podala invalidska komisija II. stopnje, s takšnim mnenjem pa je soglašal tudi toženec in ga tudi v pritožbi ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in tožniku pravico do premestitve na drugo delovno mesto priznalo od prvega naslednjega meseca po nastanku sprememb v stanju invalidnosti in sicer od 1. 11. 2007. To je od istega datuma, kot je toženec tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dokončno odločbo z dne 25. 2. 2008. S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje tudi ni v ničemer poseglo v odločbo toženca z dne 30. 7. 2009, izdano na podlagi mnenja, ki ga je dne 13. 7. 2009, podala invalidska komisija v ... Za drugačno odločitev sodišča prve stopnje, ne glede na to, da je bila tekom sodnega postopka oziroma še preden je bil postopek pred sodiščem prve stopnje zaključen, izdana pri tožencu nova odločba, ni imelo podlage. Gre za novo odločbo, izdano v novem postopku, na podlagi dokumentacije, predložene v novem postopku. Sodišče ne samo, da presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca, ampak odloča o tožnikovem tožbenem zahtevku. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na pravnomočno odločbo toženca, izdano tekom sodnega postopka, odločiti drugače in da bi se v zvezi s to odločbo moralo opredeliti do navedb toženca. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se le-ta nanaša na dokončno odločbo toženca z dne 25. 2. 2008 in da je sodba nadomestila samo ta upravni akt. Glede učinkovanja sodbe, kakor tudi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2009, veljajo splošna pravna pravila.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na dejstva, da je sodišče tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku, je pritožbeno sodišče zato v skladu s 5. alinejo 350. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je od priznanih 547,77 EUR, priznalo polovico zneska, torej znesek 237,77 EUR.

V ostalem, ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPIZ-1 in tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.