Jedro

S trditvijo, da je bilo kaznivo dejanje sprovocirano s strani tajnega policijskega sodelavca, obsojenec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Če je kazen izrečena v zakonsko določenem okviru, je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahtevi obsojenih A.G.A. in G.C. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Obsojena A.G.A. in G.C. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 9.12.1997 spoznana za kriva kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ in obsojena: obs. A.G.A. na kazen 3 let zapora, obs. G.C. pa na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeni kazni jima je bil vštet pripor od 1.10.1997 od 18,15 ure dalje. Po 1. odstavku 40. člena KZ je bila obsojencema izrečena stranska kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za čas 8 let. Obsojencema je bilo na podlagi 5. odstavka 249. člena KZ odvzetih 2445 ponarejenih bankovcev po 100.000 Lit ter 1 ponarejen bankovec za 200 Ffr. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.6.1998 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obs. G.C. izrečeno kazen zvišalo na 2 leti zapora, pritožbe obs. G.C., njegovega očeta A.C. ter zagovornikov obsojencev pa zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sta oba obsojenca vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta bili Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predloženi s spisi dne 13.7.1999. Obs. A.G.A.o v obširni zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da so bile kršene določbe kazenskega postopka, načela Ustave Republike Slovenije in tudi kazenski zakon. Trdi, da je bila njegova aretacija izvršena neupravičeno ter da je bil kazenski postopek zoper njega sprožen, ne da bi bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. S tem v zvezi navaja, da ga je tajni policijski sodelavec napeljal k izvršitvi kaznivega dejanja ter ga nagovarjal k preprodaji umazanega denarja. Navaja še, da so se posebni ukrepi izvajali še preden je sodišče dovolilo te ukrepe. Zato je bil neupravičeno obsojen.

Obs. G.C. pa v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da mu je bila zaporna kazen neupravičeno zvišana, ker je bil pri izvršitvi kaznivega dejanja le "neprostovoljni poštar". Zaradi take kazni je moralno in materialno prizadeta njegova družina, njegova stari mati pa je umrla, ko je zvedela za zvišanje izrečene kazni. Ne želi novega sojenja, temveč prosi za znižanje kazni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obs. A.G.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja, kar sta navedla njegova zagovornica in zagovornik obs. G.C. že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornika obsojencev sta namreč v pritožbah zatrjevala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi oprlo sodbo na rezultate posebnih ukrepov, ki so jih organi za notranje zadeve pridobili še pred izdajo odredbe preiskovalnega sodnika z dne 29.9.1997, s katero je odredil ukrepe tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja, sledenja in slikovnega snemanja ter navideznega odkupa predmetov. Vse te pritožbene navedbe je ocenilo že pritožbeno sodišče in je v razlogih sodbe na straneh 3 in 4, s katerimi se Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti strinja, podrobno in prepričljivo pojasnilo, da se sodba ne opira na dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in tudi ne na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne more opirati, in tudi ne na dokaze, ki bi bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov. S trditvijo, da je bilo kaznivo dejanje sprovocirano s strani tajnega policijskega sodelavca, pa obs. A.G.A. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Obs. A.G.A. s takimi navedbami le ponavlja svoj zagovor, ki ga je ocenilo kot neutemeljenega že sodišče prve stopnje, ponavlja pa tudi pritožbene navedbe njegove zagovornice v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, katere je že pritožbeno sodišče ocenilo kot neutemeljene ter je svoje ugotovitve v razlogih sodbe tudi podrobno pojasnilo.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti obs. G.C. je razvidno, da v njej ne navaja nobenega razloga, iz katerega se sme po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP vložiti to izredno pravno sredstvo. Izpodbija namreč le primernost izrečene kazni zapora, le-ta pa mu je bila izrečena v okviru, določenem v 2. odstavku 249. člena KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujeta obsojenca v zahtevah za varstvo zakonitosti. Zato je njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).