Jedro

1. Delodajalec je sicer ravnal pravilno, ko delavca - tujca brez delovnega dovoljenja ni mogel ponovno zaposliti na podlagi pravnomočne sodbe o reintegracijskemu zahtevku, vendar je delavec kasneje pridobil delovno dovoljenje z veljavnostjo za nazaj, tudi za vtoževano obdobje, zato mu je delodajalec dolžan povrniti nadomestilo plače za to obdobje. 2. Delodajalec lahko zahteva zaradi takšnega (nezakonitega) ravnanja zavoda za zaposlovanje od zavoda povrnitev delavcu izplačanih nadomestil plače za vtoževano obdobje (regresni zahtevek), saj je delavec ravnal pravilno in mu ni mogoče pripisati krivde za kasnejšo izdajo delovnega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku xy znesek v višini 697.224,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 71.512,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter v zadevi samo odloči, tako da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Po mnenju pritožnice je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, saj glede na nesporno dejstvo, da je tožnik delovno dovoljenje predložil toženi stranki šele v aprilu 1994, bi bila torej vsaka pogodba o zaposlitvi, sklenjena s tožnikom, do tega časa nična.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v kateri prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in s tem dokončno reši zadevo, ki se vleče od leta 1991 dalje, hkrati pa naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora sodišče druge stopnje, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, paziti po uradni dolžnosti.

Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo, zato se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa še navaja.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožena stranka po pravnomočnosti odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S ../91 v zvezi z odločbo SZD RS opr. št. Sp. .../92 tožnika pozvala na delo 12.2.1993, ter ga tudi pozvala, naj dostavi delovno dovoljenje. Tožnik je sicer 23.2.1993 zaprosil Republiški zavod za zaposlovanje v Ljubljani, da mu izda delovno dovoljenje, vendar je bila prošnja dne 9.4.1993 negativno rešena, zaradi česar je tožnik dne 19.4.1993 vložil pritožbo in navajal, da je bil dne 30.9.1992 spravljen v zmoto glede vložitve vloge za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, predložil pa je tudi vse priloge, ki so v skladu s 23. členom Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/92) potrebne za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. Šele na podlagi pritožbe tožnika je Republiški zavod za zaposlovanje dne 16.2.1994 izdal osebno delovno dovoljenje št. 0.........., s katerim je izdal tožniku delovno dovoljenje za nedoločen čas z retroaktivnim delovanjem od 15.11.1992 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka, čeprav je sicer ravnala zakonito, ker brez predložitve delovnega dovoljenja tožnika ni smela ponovno zaposliti, dolžna povrniti tožniku nadomestilo plače za vtoževano obdobje od 12.2.1993 pa do 6.6.1994, torej za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožniku so bile namreč pravice iz delovnega dovoljenja priznane za nazaj, delovno dovoljenje velja za obdobje od 15.11.1992 dalje za nedoločen čas, kar vključuje tudi zgoraj navedeno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka pa ima lahko regresne zahtevke do zavoda za zaposlovanje.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (368. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.