Jedro

Funkcionalno zemljišče je (namreč le) zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta.

Tožnica v tožbi navaja, da se predmetni nepremičnini uporabljata za opravljanje dejavnosti državnih organov oziroma javnih služb za vzdrževanje vodotokov, z vrnitvijo pa bi se bistveno okrnila možnost za izvajanje te dejavnosti, in da parcela 393/62, ki predstavlja del poti, služi tudi za vzdrževanje vodnega telesa. Ker je trditveno (in dokazno) breme glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin na zavezancu za vrnitev, prvostopenjski organ niti ni imel podlage, da bi obstoj ovire po navedeni zakonski določbi ugotavljal. Zato mu tudi ni mogoče očitati, da je na podlagi v navedeni smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi nepravilno odločil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se pokojnemu A.A. kot upravičencu v last in posest vrneta nepremičnini parc. št. 393/60 travnik 2 v izmeri 197 m2 in parc. št. 393/62 travnik 2 v izmeri 58 m2, obe k.o. …, zavezanka za vrnitev pa je tožnica. V obrazložitvi odločbe organ navaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku, z njo pa je odločeno o denacionalizaciji dela podržavljene parc. št. 736/2 travnik 3. V prejšnjem postopku je o denacionalizaciji dela podržavljene parcele št. 736/2 bilo odločeno z odločbo z dne 20. 6. 2005 (tako, da je bila zahteva za denacionalizacijo parcel št. 393/2 in 393/44 s skupno površino 1.561 m2 zavrnjena), to sodišče pa je nato s sodbo U 551/2006 z dne 6. 7. 2006 odpravilo v pritožbenem postopku izdano odločbo druge stopnje z dne 11. 1. 2006. V ponovnem pritožbenem postopku je drugostopenjski organ z odločbo z dne 5. 1. 2007 odločbo prvostopenjskega organa z dne 20. 6. 2005 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, pri tem pa navedel, da bo v tem postopku glede parcele 393/2 treba ugotoviti, kolikšen del obsega teniško igrišče (fundus in funkcionalno zemljišče), torej zazidano stavbno zemljišče, glede parcele 393/44 pa, ali je bilo zemljišče oddano za gradnjo. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku nato s pomočjo izvedencev ugotavljal, ali je kakšen del parcel 393/2 in 393/44 nezazidan, nato pa odredil odmero in parcelacijo. Od parcel, nastalih s parcelacijo, je organ za parceli št. 393/60 v izmeri 197 m2 in 393/62 v izmeri 58 m2 ugotovil, da sta nezazidani stavbni zemljišči, ki se v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) lahko vrneta v naravi, saj nista bili oddani za gradnjo. Kot zavezanca za vrnitev sta v postopku sodelovala tožnica in A., ki sta vrnitvi v naravi nasprotovala. Pri tem sta se sklicevala na veljavne in bodoče prostorske akte, glede parcele 393/60 pa še zatrjevala, da je kot parkirišče in dovoz funkcionalno zemljišče teniških igrišč, glede parcele 393/62 pa, da je javna pot, ki služi tudi vzdrževanju vodotoka, vzdolž katerega poteka. Navedbe zavezancev je organ presodil kot neutemeljene ob sklicevanju na 88. člen ZDen ter z obrazložitvijo, da je njuno sklicevanje na prostorske akte, sprejete pred uveljavitvijo ZDen, brezpredmetno. Ker je ugotovil, da so pogoji za denacionalizacijo izpolnjeni, je zato zahtevku za vrnitev predmetnih zemljišč v last in posest ugodil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 12. 4. 2011 zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. V obrazložitvi odločbe je med drugim organ navedel, da je iz kopije katastrskega načrta v spisni dokumentaciji razvidno, da sta parceli 393/60 in 393/62 izven območja teniškega igrišča. V skladu s prostorskimi akti predvidena gradnja na predmetnih parcelah pa tudi ne predstavlja ovire za vrnitev v naravi. Parcela 393/62 ni v nobenem dokumentu opredeljena kot javna pot ali kot javno dobro. Tožnica o tem tudi ni predložila nobenega dokaza. Zato ni izkazala, da so podane ovire za vrnitev v naravi te parcele po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Pritožbena navedba tožnice, da je za vrnitev predmetnih parcel 393/60 in 393/62 podana ovira po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa je nedopustna pritožbena novota. Na to okoliščino bi se mogla tožnica sklicevati v prvostopenjskem postopku, pri tem pa bi jo tudi morala z ustreznimi dokazi izkazati. Drugostopenjski organ še dodaja, da zemljišče znotraj ograje teniških igrišč ni bilo vrnjeno, in da je dostop do teniških igrišč možen po parceli št. 393/61, ki je bila prav zaradi tega odmerjena kot posebna parcela. Poleg tega je iz ortofoto posnetkov ter geodetskega elaborata razvidno, da je v južnem delu parcele št. 393/59 izven območja samih teniških igrišč dovolj prostora za parkirišča za igralce, ki uporabljajo štiri teniška igrišča, ki so na tej parceli. Zato ovira za vračilo po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ne bi bila podana, tudi če bi tožnica uveljavljala oviro v postopku na prvi stopnji.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po njenem mnenju so podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Z nepremičninama namreč ni mogoče razpolagati, poleg tega se uporabljata za opravljanje dejavnosti državnih organov oziroma drugih javnih služb za vzdrževanje vodotokov. Take pritožbene navedbe je drugostopenjski organ zavrnil, ker naj bi uveljavljanje razloga po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen predstavljalo novoto, medtem ko naj bi obstoja razlogov iz 1. in 3. točke tožnica ne dokazala. Tožnica v tožbi vztraja, da parceli nista v pravnem prometu ter ju ni mogoče vrniti v naravi, saj predstavljata del javne poti in parkirišče. Drugostopenjski organ je sicer pravilno ugotovil, da v listinah parcela 393/62 ni opredeljena kot javna pot, ter da je parkirišče neasfaltirano. Vendar pa je nesporno, da se parcela 393/60 uporablja za parkirišče in obračališče (funkcionalno zemljišče) ter se nahaja tik ob teniškem igrišču, parcela 393/62 pa je del poti, ki poteka vzdolž levega brega Malega grabna. Je peš pot ter samo dejstvo, da gre za makadamsko pot, kot navaja drugostopenjski organ, ni bistveno. Navedena pot pa služi tudi za vzdrževanje vodnega telesa. V kolikor bi se del navedene poti, ki se uporablja za opravljanje dejavnosti državnih organov oziroma drugih javnih služb za vzdrževanje vodotokov, vrnil v naravi, bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oziroma bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Poleg tega pa navedena pot služi kot edini dostop z avtomobilom do teniškega igrišča, ki je s sklepom razglašen za objekt občinskega pomena. Iz navedenega sledi, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sodna praksa v zvezi s tem je znana in sicer v tem smislu, da je potrebno upoštevati dejansko rabo zemljišč in ne samo tisto, ki izhaja iz javnih listin. Tožnica v dokazne namene predlaga, naj sodišče opravi poizvedbe pri Ministrstvu za okolje in prostor ter podjetju B. v zvezi z vzdrževanjem potoka Mali graben, ogled na kraju samem, vpogled v ortofoto posnetek v spisni dokumentaciji. Sodišču predlaga, naj odpravi upravna akta obeh stopenj, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki poslalo v odgovor B.B., kot stranki z interesom pa tudi A. Odgovoril je B.B.; v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Iz dokumentacije upravnih spisov v zadevi je razvidno, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku po tem, ko je izvedeniško poročilo podal izvedenec C.C. (12. 11. 2007) ter je bila opravljena ustna obravnava z ogledom na kraju samem (7. 2. 2008) in izvedena parcelacija parcel 393/2 in 393/44 (pri tem so nastale parcele: 393/59, 393/60, 393/61, 393/62 in 393/63), 25. 11. 2009 stranke postopka (med drugim tožnico kot zavezanko za vračilo) pozval, da se opredelijo do njegovega zaključka, da je v naravi mogoče vrniti parcele 393/61, 393/62 in 393/63, skupaj v izmeri 359 m2. Tožnica je v odgovoru z dne 7. 12. 2009 navedla, da po teh parcelah poteka edini možen dostop do teniškega igrišča na južni strani, in je potreben zaradi servisiranja in vzdrževanja igrišča, kajti na severni strani je možen dostop izključno za pešce. Dne 16. 2. 2010 je bila opravljena nova ustna obravnava, ki se je tožnica ni udeležila, pač pa se je pisno opredelila enako kot v odgovoru z dne 7. 12. 2009, da vrnitvi parcel nasprotuje, navajala je isti razlog, dodala pa še, da po delu navedenih parcel poteka kategorizirana cesta. Po zaključku ugotovitvenega postopka je bilo izdelano poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve (z dne 11. 3. 2010), ki vsebuje predlog, da se v naravi vrneta parceli 393/60 in 393/62 v skupni izmeri 255 m2 – kot nezazidani stavbni zemljišči; ker nista bili oddani za gradnjo, ni ovire za vračilo. V pripombah na poročilo z dne 25. 3. 2010 je tožnica vrnitvi teh zemljišč nasprotovala. Navajala je, da navedeni parceli po veljavni urbanistični dokumentaciji pripadata športnim površinam (teniško igrišče), predstavljata pa tudi del javne poti, ki je edini dostop do teniškega igrišča in drugih parcel ob potoku, in po kateri je mogoče vzdrževati strugo potoka, na parceli 393/60 je tudi parkirišče; tudi po IPN, ki je v pripravi, je to del območja družbene infrastrukture, športnih in rekreacijskih površin in površin za evakuacijo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ pripomb tožnice ni presodil kot utemeljenih ter je odločil o vračilu parcel 393/60 in 393/62 (v skupni izmeri 255 m2) v last in posest. Sodišče se z odločitvijo organa strinja. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se od nekdanjih parcel 393/2 in 393/44 (oziroma njunih delov, ki predstavljata del podržavljene parcele 736/2) 352 m2 nahaja izven ograjenih delov teniškega igrišča in ostalih zemljišč (poročilo izvedenca), da parcela 393/62 ni del javne ceste in je po vrsti rabe v katastru to travnik (izvedenec, uradna oseba), da na parceli 393/60 ni parkirišča, pač pa se del zemljišča uporablja v taki funkciji v poletnem času, ko teniško igrišče obratuje (ustna obravnava z ogledom 7. 2. 2008). To pa pomeni, da je od površine 352 m2, ki se nahaja izven ograjenih površin teniškega igrišča in drugih zemljišč, vrnjen z izpodbijano odločbo le del: parceli 393/60 in 393/62 v skupni izmeri 255 m2, in da preostali del kot funkcionalno zemljišče tožnici ostaja, med drugim je, kot navaja drugostopenjski organ, dostop do teniškega igrišča zagotovljen po parceli 393/61, odmerjeni v ta namen. Za parcelo 393/62 tudi ni bila izkazana v postopku s strani tožnice zatrjevana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, za parcelo 393/60 pa ne zatrjevana ovira, da je zazidano stavbno zemljišče (funkcionalno zemljišče – dostop do teniškega igrišča in parkirišče).

Tožnica v tožbi navaja, da so za vrnitev parcel 393/60 in 393/62 podane ovire po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Da je za vrnitev parcel 393/60 in 393/62 ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice) podana, ker po njenih navedbah predstavljata del javne poti in parkirišče, se s tožnico sodišče ne strinja. Za parcelo 393/62 v postopku ni bilo izkazano, da predstavlja del (kategorizirane) javne ceste (tožnica ni navedla predpisa, ki bi za to pot izkazoval kategorizacijo); po ZJC (zakon je bil v uporabi do 30. 6. 2011 in je relevanten za obravnavano zadevo) so namreč javno dobro in izven pravnega prometa le javne ceste (drugi odstavek 2. člena), po 2. točki prvega odstavka 14. člena tega zakona pa so javne ceste le v skladu s predpisanimi merili kategorizirane prometne površine. Prav tako ni predložila dokaza, ki bi izkazoval, da je javno dobro parkirišče na parceli 393/60; kot že navedeno, pa je bilo na ustni obravnavi z ogledom 7. 2. 2008 sploh ugotovljeno, da na parceli 393/60 ni zgrajeno parkirišče, pač pa se del zemljišča uporablja v taki funkciji v poletnem času, ko teniško igrišče obratuje; upravni organ pa je ugotovil, da je po vrsti rabe v zemljiškem katastru to travnik. Tudi kolikor tožnica podaja ugovore v smeri, da predmetni parceli služita namenu funkcionalnega zemljišča (dostop, parkirišče in obračališče), pa to še ne pomeni, da bi bila podana ovira za njuno vrnitev. Funkcionalno zemljišče je (namreč le) zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Prvostopenjski organ pa je ocenil, da je v tem primeru (kljub vrnitvi parcel 393/60 in 393/62) teniškemu igrišču zagotovljeno, za kar je imel podlago v poročilu izvedenca C.C., in ugotovitvah na ustni obravnavi z ogledom 7. 2. 2008 in ustni obravnavi 16. 2. 2010 (na obeh je sodeloval tudi navedeni izvedenec). Drugostopenjski organ je taki oceni pritrdil ob razlogovanju, da funkcionalno zemljišče predstavlja del parcele 393/59, saj ta ne obsega zgolj teniškega igrišča, dostop do teniškega igrišča pa je zagotovljen po parceli 393/61 (ki ni vrnjena); navedenega razlogovanja pa tožnica konkretizirano in z navedbo argumentov niti ne prereka.

Po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če služi za opravljanje dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture ali drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožnica v tožbi navaja, da se predmetni nepremičnini uporabljata za opravljanje dejavnosti državnih organov oziroma javnih služb za vzdrževanje vodotokov, z vrnitvijo pa bi se bistveno okrnila možnost za izvajanje te dejavnosti, in da parcela 393/62, ki predstavlja del poti, služi tudi za vzdrževanje vodnega telesa, sodišču pa predlaga, naj v dokazne namene opravi poizvedbe pri Ministrstvu za okolje in prostor ter podjetju B., in opravi ogled na kraju samem. Kot je to povzeto v 7. točki obrazložitve te sodbe, je v prvostopenjskem postopku navajala le, da navedena pot služi tudi vzdrževanju struge potoka Malega grabna, in še to po zaključku ugotovitvenega postopka, v pripombah na poročilo, ter ne da bi se pri tem sploh sklicevala na 1. točko prvega odstavka 19. člena ZDen (ni navedla niti, da gre za opravljanje javne službe in katere, niti kdo je njen nosilec, in tudi ne, da bi bila z vračilom bistveno okrnjena možnost opravljanja te službe). Glede na to, kajti trditveno (in dokazno) breme glede obstoja ovir za vrnitev nepremičnin je na zavezancu za vrnitev, prvostopenjski organ niti ni imel podlage, da bi obstoj ovire po navedeni zakonski določbi ugotavljal. Zato mu tudi ni mogoče očitati, da je na podlagi v navedeni smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi nepravilno odločil. Kolikor pa tožnica prvič šele v tožbi predlaga izvedbo novih dokazov zaradi dokazovanja novih dejstev, po zakonu relevantnih za ugotovitev obstoja ovire po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ne da bi to opravičila, ob tem ko je imela možnost, kot izkazuje spisna dokumentacija, da bi že v prvostopenjskem postopku take navedbe podala in predložila ali predlagala dokaze zanje (pa tudi v pritožbi ni navajala relevantnih dejstev, niti predložila ali predlagala kakšnih dokazov), gre za nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena, 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožbene navedbe o obstoju ovire za vrnitev navedenih nepremičnin po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen tako predmet presoje sodišča ne morejo biti.

Ob tem ko tožnica v tožbi zatrjuje, da predmetnih nepremičnin tudi ni mogoče vrniti v naravi zaradi obstoja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, navaja zgolj še, da je drugostopenjski organ tako njeno pritožbeno navedbo zavrnil kot novoto. S tako presojo drugostopenjskega organa se sodišče strinja. Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (namreč) nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se s tem bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Trditev o tem, da predmetni parceli predstavljata del kompleksa teniških igrišč ter da bi z vrnitvijo teh bilo tako (bistveno) poseženo v njegovo funkcijo, da bi tega kompleksa ne bilo mogoče več uporabljati za enak namen, kot pred vračilom, pa tožnica v prvostopenjskem postopku ni podala. Kot izhaja iz 7. točke te obrazložitve, je sicer navajala, da parceli po veljavni urbanistični dokumentaciji pripadata športnim površinam (teniško igrišče) ter da je po prostorskih aktih, ki so v pripravi, to del območja družbene infrastrukture, športnih in rekreacijskih površin in površin za evakuacijo. Vendar pa s temi navedbami, tudi če so podane v smeri uveljavljanja ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, tožnica ni izpolnila trditvenega (in dokaznega) bremena, ki ga kot zavezanka nosi, saj morebitnega kompleksa prostorsko niti ni opredelila, niti ni navedla kot posledic vrnitve nemožnosti uporabe preostalih nepremičnin za enak namen. Zato prvostopenjskemu organu, ki obstoja navedene ovire ni ugotavljal oziroma ugotovil, ni mogoče očitati niti nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pred odločitvijo v zadevi, niti kršitev materialnega prava.

Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.