Jedro

Terjatev za plačilo sredstev rezervnega sklada zastara v roku, ki je predviden za zastaranje občasnih terjatev, to je v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (v zvezi s sklepom z dne 21.8.2009) je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. X z dne 14.3.2007, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka in da je tožena stranka dolžna v roku osem dni povrniti tožnikom 277,92 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je s sklicevanjem na pogodbo o medsebojnih razmerjih ugotovilo, koliko znašajo deleži posameznih solastnikov. Iz pogodbe odstotki niso razvidni, odstotke deležev si je sodišče izmislilo (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Terjatev je zastarala. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo triletni zastaralni rok namesto enoletnega. V sodbi je kot tožeča stranka naveden tudi D., čeprav sploh ni vložil tožbe oziroma predloga za izvršbo. Istočasno so kot tožeča stranka navedeni etažni lastniki, kar pa je med seboj v nasprotju, saj bi lahko tožil le D., seveda če bi obstajali zakonski pogoji, to je, če bi bil pooblaščen po pogodbi ali s posebnim pooblastilom za izterjavo stroškov v imenu vseh solastnikov ali če bi založil sredstva (česar pa ni in tega tudi ne trdi). Etažni lastniki bi lahko zahtevali le svoj delež, ne pa tudi deleže za druge solastnike. Zamudne obresti od 29.2.2004, so že dosegle glavnico.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom z dne 21.8.2009 je sodišče prve stopnje uvod sodbe popravilo tako, da je kot enega izmed tožnikov izpustilo D., d.d. (ker je prišlo do očitne pisne pomote pri navedbah tožnikov, saj je bil D., d.d. v izvršilnem predlogu označen le kot zakoniti zastopnik tožnikov in ne kot stranka). Sklep je že pravnomočen. Glede na navedeno popravo pritožbenemu sodišču na pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je kot tožnik naveden tudi D., d.d., ni potrebno odgovarjati.

Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. V 4. členu Pogodbe o medsebojnih razmerjih (priloga A4) so ugotovljeni solastninski deleži etažnih lastnikov na stavbi P. cesta 76, Š., in sicer v takšni višini, kot jih je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je D., d.d., upravnik večstanovanjske stavbe A, ker je Pogodbo o opravljanju storitev upravljanja v večstanovanjski hiši, z dne 11.2.2003, podpisala večina (etažnih) lastnikov, je tako pravilen. Poleg tega je pritožbeno sodišče mnenja, da je upravnik že z izpisom iz registra upravnikov dokazal, da je upravnik konkretne večstanovanjske hiše in mu tega ni bilo potrebno še posebej dokazovati. Terjatev za plačilo sredstev rezervnega sklada zastara v roku, ki je predviden za zastaranje občasnih terjatev (1. odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. V konkretnem primeru terjatve do vložitve predloga za izvršbo, 28.2.2007, niso zastarale (prim. 5. odstavek stran 3 sodbe).

Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da so sredstva rezervnega sklada skupna lastnina vseh etažnih lastnikov (2. odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ) in da so aktivno legitimirani za izterjavo plačil v rezervni sklad etažni lastniki, pri čemer upravnik nastopa v njihovem imenu in za njihov račun po posebnem zakonskem pooblastilu (5. alineja 4. odstavka 118. člena SPZ). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da je zmotno stališče toženke, da bi lahko vsak etažni lastnik terjal le delež v višini svojega solastnega deleža, in da je v skladu s 100. členom SPZ za varstvo pravic iz skupne lastnine aktivno legitimiran tudi samo eden od skupnih lastnikov.

Končno je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti po posameznih vtoževanih računih do dne 22.5.2007, ko je začel veljati OZ-A, še niso presegle glavnice, od uveljavitve OZ-A dalje pa prepoved ultra alterum tantum ne velja več, zato obresti tečejo brez omejitve.

Pritožba toženke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel in zato ne gre za pravdo potrebne stroške, tudi tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).