Jedro

Za verjeten izkaz nevarnosti ne zadošča zgolj dejstvo, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnine in ima možnost z njo razpolagati. Zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal, ne zadošča. Zaradi vložitve tožbe in nesporno ugotovljenih predhodnih ravnanjih toženkinega sina (neplačilo dolga, odstop dednega deleža), je verjetneje, da bo tudi toženka ravnala v smeri onemogočanja poplačila tožničine terjatve.

Ker je bilo pritožbi ugodeno in ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo zavrnjen, tožnici ni bila kršena pravica do izjave v takšni meri, da bi bila potrebna razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrne.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je najprej ugodilo predlogu tožnice in v zavarovanje njene nedenarne terjatve toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev dela nepremičnine, ki ji ga je odstopil njen davčni dolžnik. To je v tej pravdi izpodbijano pravno dejanje. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo. Sprejelo je argument, da tožnica ni izkazala konkretne nevarnosti, da bo toženka z nepremičnino razpolagala, češ da slednja tega v petih letih do sedaj ni storila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njegovo spremembo, podrejeno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje oceni sodišča, da niso izkazani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnica je prerekala trditev toženke, da spornih nepremičnin ne namerava odtujiti ali obremeniti. Toženkin interes za odtujitev nepremičnin obstoji šele od seznanitve z izpodbojno tožbo. Obstaja verjetnost, da bo toženka, enako kot njen sin, onemogočila izvršbo na nepremičnine z njeno odtujitvijo. Subjektivne nevarnosti za ogrožanje nedenarne terjatve ni potrebno izkazati, dovolj je objektivna. Ni treba, da nevarnost izvira iz dolžnikovega ravnanja. Sklicuje se na sodno prakso, ki to njeno stališče podpira. Dolžnik nima drugega premoženja, zato tožnica v primeru toženkine odsvojitve spornih nepremičnin nobenega razpolaganja ne bi mogla več izpodbijati. Ravnanje toženkinega sina predstavlja indic, da bo tudi toženka onemogočila poplačilo tožničine terjatve, ker zahtevku nasprotuje. Tožnica je konkretizirala objektivno nevarnost z opisanim finančnim stanjem in predhodnimi ravnanji dolžnika, ki je toženkin sin, storjenimi v slabi veri z namenom izigravanja upnika. Izkazani sta tudi drugi dve alternativni predpostavki iz 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Poleg navedenega uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ji ni bila vročena toženkina vloga z dne 1. 8. 2022. Tožnica je trdila, da obstaja velika verjetnost, da bo toženka ravnala enako kot njen sin. Sodišče prve stopnje je zaključke utemeljilo ravno na domnevno neprerekani ugovorni trditvi toženke. Toženka ni prerekala obstoja predpostavk po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Na slednje je tožnica izrecno opozorila v odgovoru na ugovor, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Kršitev je vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vlogo z dne 29. 6. in 6. 7. 2022, ki ju je toženka vložila po poteku roka za ugovor zoper začasno odredbo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni izkazana konkretna objektivna nevarnost, da bo tožničina uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katere ZIZ v 2. odst. 272. čl. ne zahteva, da bi nevarnost izvirala iz dolžnikovih ravnanj. Zadostuje izkaz obstoja objektivne nevarnosti ne glede na to, ali ta izvira s strani dolžnika, tretjega ali višje sile. Ni pomembno, kaj je nevarnost povzročilo. To potrjuje tudi sodna praksa tukajšnjega sodišča (prim. II Cp 1158/2016, I Cp 2102/2016, I Cp 2087/2017). Sodišče prve stopnje je v tč. 19 izpodbijanega sklepa napačno zaključilo, da bi tožnica morala izkazati konkretno ravnanje toženke, ki bi kazalo na to, da bo razpolagala z nepremičnino. Bistvena razlika med zavarovanji denarne in nedenarne terjatve je ravno v tem, da za slednje ni potrebno, da nevarnost izvira iz dolžnikove sfere. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same.

6. Drži, da mora biti nevarnost konkretizirana in mora biti za obstoj objektivne nevarnosti ugotovljeno nekaj več kot le hipotetična možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal. To je res zgolj pravica in s tem možnost vsakega lastnika. Izkaz konkretizirane nevarnosti zahteva tudi sodna praksa, ki jo citira sodišče prve stopnje (I Cp 1265/2021, I Cp 2191/2020, I Cp 1938/2019 itd.). Vendar navedene odločbe ne pritrjujejo stališču sodišča prve stopnje. Nasprotno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da iz določbe VSL I Cp 2191/2020 izrecno izhaja, da za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost. Enako iz odločbe VSL I Cp 2325/2017. Iz obeh odločb pa izhaja, da za verjeten izkaz nevarnosti ne zadošča zgolj dejstvo, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnine in ima možnost z njo razpolagati. Da zgolj možnost, da bo dolžnik s spornim predmetom razpolagal ne zadošča, izhaja tudi iz odločbe VSL I Cp 155/2020. Odločitev pritožbenega sodišča v konkretni zadevi sledi citirani sodni praksi. V konkretnem primeru namreč nevarnost ne izvira iz golega lastništva toženke, ampak iz več drugih konkretnih okoliščin. Tožničin davčni dolžnik nima nobenega premoženja in dohodka, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, davčni dolžnik je dedni delež po pok. očetu odstopil svoji materi (toženki), s čimer je tožnici preprečil, da bi davčni dolg poplačala iz podedovanega premoženja, posledično bi bila v primeru toženkine odtujitve ali obremenitve nepremične, uveljavitev terjatve onemogočena. Premoženje, s katerim bi imela toženka torej možnost razpolagati kot lastnica brez predmetne začasne odredbe, ni neko nevtralno predhodno obstoječe stanje, pač pa posledica spornega (izpodbijanega) ravnanja tožničinega dolžnika, temu pa (izpodbijanju) toženka nasprotuje. Izpostavljene okoliščine konkretizirano in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazujejo (objektivno) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Za odločanje o začasnih odredbah pa zadošča standard verjetnosti, in ta je po oceni pritožbenega sodišča zadovoljivo izkazan.

7. Zaradi vložitve tožbe (izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika) in nesporno ugotovljenih predhodnih ravnanjih toženkinega sina (neplačilo dolga, odstop dednega deleža), je verjetneje, da bo tudi toženka ravnala v smeri onemogočanja poplačila tožničine terjatve. Nenazadnje celotni pravdni postopek teče zoper toženko ravno zaradi spornih ravnanj njenega sina, njeno lastništvo nepremičnin, na katere posega začasna odredba, pa je njihova neposredna posledica.

8. Zmotna je tudi ocena, da tožnica ni prerekala ugovornih trditev, da toženka nepremičnine ne namerava odtujiti. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je trdila, da je davčni dolžnik tekom postopka davčne izvršbe odtujil njegov solastniški delež, ki bi mu pripadal, in obstaja verjetnost, da bo enako ravnala tudi toženka, ki je njegova mati. Pritožba utemeljeno graja, da tožnica že ves čas zatrjuje, da obstaja nevarnost, da bo toženka po seznanitvi s predmetno tožbo sporne nepremičnine obremenila ali odtujila.

9. Izpolnjeni so torej vsi potrebni pogoji po 272. čl. ZIZ za izdajo predlagane začasne odredbe. Prvi pogoj (verjetnost obstoja terjatve) je za pravdni stranki nesporen.1 Drugačna pa je pravna presoja pritožbenega sodišča glede obstoja objektivne nevarnosti iz 1. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

10. Tožnica sicer ob tem utemeljeno izpostavlja tudi, da ji v nasprotju s procesnimi določbami ZPP ni bila vročena vloga toženke z dne 1. 8. 2022 in da toženka sploh ni prerekala obstoja drugih dveh alternativnih predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ker je bilo pritožbi ugodeno in ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo zavrnjen, tožnici ni bila kršena pravica do izjave v takšni meri, da bi bila potrebna razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, presoja ostalih dveh pogojev pa je postala irelevantna za odločitev o zadevi.

11. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi vlogi z dne 29. 6. 2022 in 4. 7. 2022, sicer ni podana. Toženka je vloge vložila pravočasno znotraj 30 dnevnega roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje v pozivu. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.

12. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo ugovornim navedbam toženke, da je že 1/3 vrednosti stanovanja v ... z ID znakom 000-304-16 dovolj za zavarovanje tožničine terjatve. Zavarovana terjatev je nedenarna, izpodbija se pravno dejanje dolžnika, to pa je odstop dednega deleža na dveh nepremičninah, zato je izdana začasna odredba, ki sega na obe, ustrezna.

13. Stroški, nastali ob odločanju v zvezi z začasno odredbo, predstavljajo del pravdnih stroškov, ki so odvisni od končnega uspeha strank v postopku (151. čl. ZPP). Zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti pritrjuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje.