Jedro

Tožnica, ki od l. 1987 dela v ZR Nemčiji, dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva R. Slovenije po 1. odst. 40. čl. ZD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo dne 6.7.1992 zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da tožnica od leta 1969 živi v ZR Nemčiji, da pa ima v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Tožnica torej ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva.

Tožnica je s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke in navajala, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Dne 31.8.1970 je sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom. V zakonu ima dva otroka. Tožnica je od 2.8.1987 začasno zaposlena v ZR Nemčiji. Domov prihaja vsakih 14 dni zaradi oslabelosti in onemoglosti tašče. Ob koncu leta 1990 je ostala doma več tednov. Leta 1973 in leta 1984 sta z možem z darilnima pogodbama pridobila od njegovih staršev zemljišča. Leta 1973 sta začela graditi večjo stanovanjsko hišo in jo zgradila. Tožnica bo letos opustila začasno zaposlitev v ZR Nemčiji, ker sta z možem v Sloveniji ustanovila zasebno družbo. Od sklenitve zakonske zveze dalje tožnica dejansko živi v Č. Tožeča stranka ni izvedla vseh dokazov, pa tudi tožnice ni zaslišala.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnica v tožbi trdi, da od leta 1969 živi v ZR Nemčiji. V Sloveniji ni nikoli živela in tu ni bila nikoli zaposlena. To, da se namerava vrniti v Slovenijo, za odločitev ni pomembno. Vsa odločilna dejstva so bila v upravnem postopku ugotovljena, zato zaslišanje tožnice ni bilo potrebno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva Slovenije na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnica dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije in da torej drugega pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne izpolnjuje. To potrjujejo v upravnih spisih ugotovljena dejstva. Da je tožnica začasno zaposlena v Zvezni Republiki Nemčiji izhaja iz njene prošnje za sprejem v državljanstvo z dne 22.11.1991, pa tudi iz dopisa Sekretariata za notranje in obrambne zadeve občine dne 13.4.1992. Na okoliščino, da tožnica dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije, kaže tudi njeno pooblastilo z dne 9.4.1992, s katerim je pooblastila, da sprejme odločbo o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Obstoj takšnega pooblastila je omenjen tudi v navedenem dopisu Sekretariata za notranje in obrambne zadeve z dne 13.4.1992. Tožnica je v tožbi sama navedla, da je od 2.8.1987 začasno zaposlena v Zvezni Republiki Nemčiji. Navedene okoliščine kažejo, da tožnica v Sloveniji dejansko ne živi, ampak prihaja sem le občasno.

Druge okoliščine, na katere se tožnica sklicuje v tožbi, to je pridobitev nepremičnin v Sloveniji, gradnja stanovanjske hiše v Sloveniji in ustanovitev zasebne družbe dne 6.4.1992, glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

Načelo zaslišanja strank je urejeno v 8. ter 3. odstavku 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot republiški predpis. V 1. odstavku 182. člena istega zakona je določeno, da se lahko določena dejstva ugotavljajo tudi z zaslišanjem stranke. Ker so bila vsa odločilna dejstva ugotovljena brez zaslišanja stranke in ker upravni spisi kažejo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, zaslišanje tožnice ni bilo potrebno, zaradi česar njen ugovor, da ni bila zaslišana, ne more biti utemeljen.