Jedro

V 3. točki 4. člena ZOPOKD delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov ni posebej opisano, navedeno je le, da pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje tudi, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja. Tudi tretje točke ni mogoče razlagati drugače kot v povezavi s 1., 2. in 4. točko, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj če gre le za pridobitev protipravne premoženjske koristi to lahko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe. Na podlagi ravnanja storilca v imenu in na račun pravne osebe lahko pravni osebi pripišemo prispevek k kaznivemu dejanju oziroma subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri čemer pa ugotovitev o prispevku vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi, ne more izostati

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 23. 2. 2017 obsojeno pravno osebo F., d. o. o., spoznalo na podlagi 3. in 4. točke 4. člena ter 9. točke 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) za odgovorno storitve nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je na podlagi prvega odstavka 230. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ter v zvezi s 13. členom in prvim odstavkom 16. člena ZOPOKD, izreklo denarno kazen v višini 45.000,00 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, naložilo pa ji je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 7. 2018 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je zaradi delno nekonkretiziranega opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek obsojenkine odgovornosti po 4. točki 4. člena ZOPOKD in temu primerno znižalo denarno kazen na 40.000,00 EUR. V preostalem je pritožbo zagovornika, v celoti pa pritožbo obsojenkinega zastopnika, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik in sicer iz vseh treh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki jih v nadaljevanju zahteve opredeli v sedmih sklopih. Uvodoma zagovornik smiselno uveljavlja kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker višje sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj bi moralo glede očitka po 4. točki 4. člena ZOPOKD izdati oprostilno sodbo, ne pa samo izpustiti očitek iz opisa kaznivega dejanja. Težišče zahteve pa predstavlja zagovornikovo zatrjevanje kršitve materialnega prava, načela zakonitosti in 28. člena Ustave RS, da sta sodišči nižjih stopenj širili polje obsojenkine odgovornosti in jo spoznali za odgovorno, ne da bi bila izpolnjena (vsaj) en formalni in (vsaj) en materialni kriterij kot temelj obsojenkine odgovornosti po 4. členu ZOPOKD ter da teh kriterijev nista obrazložili, s čimer smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik smiselno zatrjuje tudi kršitev nepristranskosti razpravljajoče sodnice, ker je predhodno sprejela priznanje krivde zunanjega sodelavca I. K., ki je za obsojeno pravno osebo izpolnjeval kompenzacijske zahtevke. Enako kot v pritožbi tudi v zahtevi vztraja, da obsojenka ni pridobila nobene protipravne premoženjske koristi oziroma njena višina ni ugotovljena, kar je tudi posledica napačne ocene sodišča o pravni naravi izvensodne poravnave. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali, da je obsojenka imela tudi druge prihodke, tudi iz naslova sklenjenih poslov z občino za opravljanje posebnega linijskega prevoza, v kazenskem postopku pa se ni ugotavljalo odgovornosti Ministrstva za promet, ki očitno ni imelo nadzora nad postopki za uveljavljanje subvencij. Vrhovnemu sodišču zagovornik predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojeno pravno osebo oprosti obtožbe oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru z dne 9. 11. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Višje sodišče je z utemeljenimi razlogi zavrnilo zagovornikov očitek, da pravna oseba ne more odgovarjati za dejanje zunanjega sodelavca, prav tako je višje sodišče pravilno pojasnilo obstoj in višino protipravne premoženjske koristi, medtem ko je zagovornikov očitek o pristranskosti sodišča prepozen. Z ostalimi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenka izjave ni podala, zagovornik pa je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Iz uvodnih zagovornikovih navedb je mogoče razbrati uveljavljanje kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker višje sodišče z izpustitvijo očitka po 4. točki 4. člena ZOPOKD iz konkretnega dela opisa dejanja, ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, saj bi glede izpuščenega očitka moralo izreči oprostilno sodbo. Vrhovno sodišče tega očitka ne sprejema, ker je v obravnavanem primeru višje sodišče izpustilo temelj kazenske odgovornosti pravne osebe po 4. točki 4. člena ZOPOKD, kakor ga je očital državni tožilec, na čigar pravno presojo sodišče v nobenem primeru ni vezano. Višje sodišče je ugotovilo, da posamezna izvršitvena ravnanja po tem temelju odgovornosti niso bila konkretizirana tako, da bi bilo razvidno, na kakšen način je vodstveni organ obsojene pravne osebe opustil dolžno nadzorstvo, prav tako ni bilo določno opredeljeno, kaj je bila sploh vsebina dolžnega nadzorstva obsojenke in kateri predpis je obsojenko k dolžnemu nadzorstvu zavezoval (9. točka obrazložitve sodbe). Državni tožilec je v obtožnem aktu očital dva materialna temelja odgovornosti pravne osebe (3. in 4. točko 4. člena ZOPOKD), iz katerih naj bi izviralo očitano nadaljevano kaznivo dejanje. Pri tem je kaznivo dejanje tisto, ki predstavlja formalni kriterij odgovornosti pravne osebe in za katerega velja, da morajo biti izpolnjeni vsi objektivni zakonski znaki za njegov obstoj in o katerem mora sodišče odločiti v celoti v izreku sodbe oziroma, mora o vseh odločiti v izreku sodbe, če je kaznivih dejanj več. Materialni temelj odgovornosti pravne osebe pa predstavlja prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju, ki se lahko kaže preko štirih alternativno določenih oblik, za vzpostavitev odgovornosti pravne osebe pa zadošča ugotovitev vsaj enega izmed njih. Glede na to, da je očitek o dolžnem nadzorstvu vodstvenega organa obsojenke višje sodišče izpustilo iz opisa dejanja, je s tem odpadel eden izmed dveh očitanih oblik prispevka obsojenke k nadaljevanemu kaznivemu dejanju oziroma eden izmed dveh očitanih materialnih temeljev njene odgovornosti. Različne oblike temelja odgovornosti pravne osebe (tako imenovani materialni temelji oziroma materialni pogoji njene odgovornosti), kakor so določene v štirih točkah 4. člena ZOPOKD, po vsebini predstavljajo subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe. Alternativno določenih oblik temeljev odgovornosti (njenih materialnih pogojev) zato ne gre enačiti s predhodno pojasnjenim formalnim pogojem - z bitjo oziroma obstojem kaznivega dejanja. To pomeni, da je višje sodišče z izpustitvijo posamezne oblike temelja odgovornosti samo zmanjšalo kriminalno količino. Za takšno izpustitev očitka višje sodišče ni bilo dolžno izreči oprostilne sodbe, temveč je s procesnega vidika o tem pravilno podalo samo razloge v obrazložitvi sodbe.

6. Poleg predstavljenega koncepta odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje pa glede na zagovornikove trditve v zahtevi Vrhovno sodišče poudarja, da je kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana takrat, kadar sodišče ne odloči v celoti o dejanju, ki je predmet obtožbe. Gre za procesno kršitev, ki po vsebini ni storjena v škodo obdolženca, temveč v njegovo korist, zato je po procesni teoriji do njenega uveljavljanja upravičen le državni tožilec.1 Zagovornik zato te kršitve ne more uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom.

7. Zagovornik izpodbija ugotovitev sodišča druge stopnje (v 13. točki obrazložitve sodbe) in sodišča prve stopnje (v 16. točki obrazložitve sodbe), da se kaže prispevek obsojenke v pridobitvi in razpolaganju s protipravno premoženjsko koristjo (3. točka 4. člena ZPOKOD). Meni, da se s tem širi polje odgovornosti pravne osebe izven okvirjev zakonitosti za ravnanje vsakega posameznika oziroma pogodbenega partnerja, kar ruši koncept načela zakonitosti in načela subjektivne odgovornosti v kazenskem pravu. Sodišče druge stopnje je vzpostavilo objektivno odgovornost pravne osebe, saj je brez ugotovitve prispevka obsojenko obsodilo samo zaradi nerazdružne povezanosti njenih vodstvenih delavcev z družbo in denarjem, kar se kaže v citatu pritožbenega sodišča, da „pravna oseba razpolaga s premoženjsko koristjo po inherentnih pristojnostih njenih vodstvenih in/ali nadzornih organov“. Iz zahteve je tako razvidno, da zagovornik izpodbija materialni temelj obsojenkine odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD, za katerega meni, da ga sodišči nižjih stopenj nista razlagali dovolj restriktivno.

8. Zagovornik zatrjevano obsojenkino objektivno odgovornost utemeljuje tudi z zaključkom obeh nižjestopenjskih sodišč, da obsojena pravna oseba odgovarja za dejanja vsake tretje osebe oziroma pogodbenega partnerja. Takšen očitek pa iz pravnomočne sodbe ne izhaja. V njej je navedeno, da je bil I. K. obsojenkin zunanji sodelavec, ki je bil zadolžen za uveljavljanje subvencij in kompenzacij iz naslova opravljanja gospodarske javne službe – javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem prometu. Da pri I. K. ni šlo za neko tretjo, obsojenki nepoznano osebo, izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Direktor obsojenke F. Š. je I. K. povabil k sodelovanju z obsojenko, pri čemer ni bila sklenjena posebna pisna pogodba med njo in K., je pa bilo na podlagi ustne pogodbe dogovorjeno, da bo K. za obsojenko, v njenem imenu in na njen račun pripravljal zahtevke za izplačilo kompenzacije za posamična obdobja, ter vanje vnašal potrebne podatke, ki bodo nato posredovani Direkciji Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju DRSC, 13. točka obrazložitve sodbe). K. vloga zunanjega sodelavca obsojenke je pojasnjena tudi v sodbi sodišča prve stopnje, da je zaradi K. ravnanja obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist (16. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je tudi poudarilo, da obramba dejstvu, da je obravnavane kompenzacijske zahtevke za obsojenko izpolnil ravno I. K., nikoli ni oporekala (19. točka obrazložitve sodbe), njegova vloga pa je bila razvidna tudi iz pravnomočne sodbe, s katero je bil K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (7. in 14. točka obrazložitve sodbe). Vloga I. K. je v izpodbijani sodbi določno opisana, zato zagovornik ne more uspeti z nasprotnimi trditvami, s katerimi K. prikazuje kot tretjo osebo, od obsojene pravne osebe pogodbeno ločeno do te mere, da ta ne bi mogla (preko njega) prispevati h kaznivemu dejanju ali imeti od njegovega ravnanja premoženjske koristi. Nadaljnji zagovornikov očitek o tem, da manjka K. naklep storitve kaznivega dejanja, ker je drugače razumel obravnavane kompenzacijske obrazce, kot mu je to očitalo sodišče, pa predstavlja prepozno in nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega s prej izdano pravnomočno sodbo na podlagi K. priznanja krivde, ki ne more biti predmet uveljavljanja kršitve z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Ker je vloga I. K. pri storitvi očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja v sodbi opisana in pojasnjena, ne gre za tretjo, nedoločeno osebo, ki je ne bi bilo mogoče določiti kot storilca očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik zato neutemeljeno ponavlja trditev, da v konkretnem primeru storilca kaznivega dejanja sploh ni. Ko pa v nadaljevanju zahteve zatrjuje, da storilec kaznivega dejanja ni bil nihče od zaposlenih ali od odgovornih oseb obsojenke, pa Vrhovno sodišče pritrjuje stališču višjega sodišča, da je storilec kaznivega dejanja po 230. členu KZ-1 lahko kdorkoli, in ne le vodstveni ali nadzorni organ obsojenke oziroma njen član (13. točka obrazložitve sodbe). Temu pritrjuje tudi zakonska označba kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1, po katerem lahko kaznivo dejanje izvrši kdorkoli in njegova izvršitev ni vezana na točno določene lastnosti storilca (delicta propria) in zato v zvezi z možnim storilcem ne gre za posebno kaznivo dejanje, kakor je mogoče razumeti zagovornikovo stališče. 10. Iz sodne prakse izhaja, da ni nujno, da bi oseba, ki je kaznivo dejanje izvršila v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, znotraj pravne osebe opravljala kakšno funkcijo.2 Vendar pa zaradi preprečevanja možnih zlorab in ugotavljanje prav(iln)ega dometa kazenske odgovornosti pravne osebe teorija opozarja na nujno izpolnjen dodatni pogoj, po katerem storilec kaznivega dejanja ne sme naprtiti pravni osebi kazenske odgovornosti samovoljno, torej z golim delovanjem v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, temveč mora kaznivo dejanje storiti v okviru določenega pooblastila. To lahko izhaja iz pogodbe s pravno osebo, iz zakona ali drugih predpisov, iz odločbe, izdane na podlagi zakona, iz poklicne dolžnosti ali organizacijskih pravil pravne osebe.3 Pravna oseba torej ne more odgovarjati samo zato, ker po izvršitvi storilčevega kaznivega dejanja razpolaga s premoženjsko koristjo. Materialni pogoj odgovornosti pravne osebe (njen prispevek) mora biti v vsebinski zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora, je bil v tem tudi razlog za spremembo 3. točke 4. člena ZOPOKD leta 2008 (Uradni list RS, št. 65/2008 z dne 30. 6. 2008), ki je ustrezneje poimenovala materialni temelj odgovornosti po citirani zakonski določbi in namesto razpolaganja s protipravno premoženjsko koristjo uzakonila prispevek pravne osebe v obliki pridobitve premoženjske koristi, nastale s kaznivim dejanjem. Zgolj razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo ni odražalo prave povezave s storitvijo kaznivega dejanja. Z obliko pridobivanja takšne koristi iz kaznivega dejanja pa se je vzpostavila jasnejša povezava z izvršitvenimi oblikami premoženjskih in gospodarskih kaznivih dejanj, katerih storitev izvira iz določenega pooblastila pravne osebe, torej pravne vezi med njo in storilcem kaznivega dejanja. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je I. K. opravljal delo zunanjega sodelavca na podlagi ustne pogodbe, temu dejstvu pa obsojenka med dokaznim postopkom ni nasprotovala. O kršitvi zakona, ker ni znan storilec, zato ni mogoče govoriti. Uveljavljanje kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS pa je nekonkretizirano, predvsem pa materialnopravno neizčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče kršitve ni presojalo.

11. V prejšnjih odstavkih je bila pojasnjena vloga storilca kaznivega dejanja, zagovornik pa v zahtevi izpodbija tudi materialni pogoj obsojenkine odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD, ker naj ne bi bil v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretiziran. S tem zagovornik smiselno uveljavlja nekonkretiziran opis kaznivega dejanja in kršitev po 1. točki 372. člena ZKP.

12. V izreku pravnomočne sodbe ni navedeno, v čem je bila odobritev ali drugo delovanje vodstvenega organa obsojene pravne osebe, ki naj bi imela za posledico pridobitev protipravne premoženjske koristi (vzročnost ravnanja vodstvenega organa obsojenke in pridobitve protipravne premoženjske koristi). Materialni temelj odgovornosti pravne osebe po očitani 3. točki 4. člena ZOPOKD je (samo) pridobitev protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja. Temu je v izreku sodbe zadoščeno, saj je opisano, da je I. K. kot zunanji sodelavec družbe zadolžen za uveljavljanje subvencij in kompenzacij iz naslova opravljanja gospodarske javne službe – javnega linijskega prevoza iz koristoljubnosti, pravni osebi z določno opisanim nadaljevanim kaznivim dejanjem preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti pridobil skupno 134.097,71 EUR kompenzacij, do katerih pravna oseba ni bila upravičena, in ji s tem v navedeni višini pridobil protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagala. Ob načinu K. vsakomesečnih predložitev zahtevkov je treba upoštevati izrek sodbe, po katerem so bili vpisani prihodki pravne osebe po posameznih mesecih bistveno nižji od dejanskih, od skupno 17 dejanj pa naj bi pravna oseba dobila na bančni račun 134.097,71 EUR neupravičeno izplačanih kompenzacij.

13. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi bilo potrebno že v opisu dejanja opisati materialni pogoj za odgovornost pravne osebe s prispevkom vodstvenih ali nadzornih organov oziroma v čem je bila odobritev ali drugo delovanje vodstvenega organa obsojene pravne osebe, ki naj bi imela za posledico pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj je kot temelj odgovornosti pravne osebe po določbi 3. točke 4. člena ZOPOKD naveden pogoj pridobitev protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja. To je v izpodbijani sodbi opisano. Zagovorniku zato ni mogoče pritrditi, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje.

14. Na obstoj materialnega temelja po 3. točki 4. člena ZOPOKD in s tem na prispevek obsojenke, kot navaja zagovornik, sta sodišči nižjih stopenj sklepali zaradi očitane pridobitve protipravne premoženjske koristi, ne da bi ob tem natančno obrazložili, na podlagi kakšnega delovanja ali odobritve vodstvenih organov naj bi obsojena pravna oseba protipravno premoženjsko korist dobila in z njo razpolagala. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik tako utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ker v pravnomočni sodbi ni razlogov o prispevku vodstvenih organov in s tem tudi ne o subjektivizaciji odgovornosti pravne osebe s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi. Zagovornik z navedbami utemeljuje, da prispevek vodstvenih organov v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložen, s čimer uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (to kršitev je zagovornik po vsebini uveljavljal tudi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, z navedbo, da je določbo 3. točke 4. člena ZOPOKD treba razlagati tako, da mora obstajati povezava med prispevkom vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe ter pridobitvijo protipravne premoženjske koristi oziroma predmetov, nastalih s kaznivim dejanjem, česar konkretno ni, ter da je tako treba izhajati iz prispevka vodstvenih ali nadzornih organov k izvršitvi kaznivega dejanja).

15. Po 4. členu ZOPOKD (temeljni odgovornosti pravne osebe) pravna oseba kazensko odgovarja za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, če: - pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; - če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; - če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem in - če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podarjenih delavcev.

16. V točkah 1, 2 in 4 je opisano prispevanje vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k izvršitvi dejanja (dejanje naj bi praviloma storil nekdo drug, ne pa člani vodstvenih ali nadzornih organov), v 3. točki 4. člena ZOPOKD pa posebej delovanje ali odobritev vodstvenih ali nadzornih organov ni opisano, navedeno je le, da pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje tudi, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče poudarja, da tudi tretje točke ni mogoče razlagati drugače kot v povezavi s 1., 2. in 4. točko, da mora biti podan (nek) prispevek pravne osebe (vodstvenih ali nadzornih organov), saj če gre le za pridobitev protipravne premoženjske koristi to lahko pomeni objektivno odgovornost pravne osebe, kar poudarja tudi zagovornik v zahtevi. Poudarjeno je že bilo, da je storilec znan in na podlagi ravnanja storilca, ki je ravnal v imenu in na račun pravne osebe, lahko pravni osebi pripišemo prispevek k kaznivemu dejanju oziroma subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, pri čemer pa ugotovitev o prispevku vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi, ne more izostati, saj gre drugače za objektivno odgovornost pravne osebe, kar izpostavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obstajati mora torej vsebinska povezava med prispevkom pravne osebe in storilčevim kaznivim dejanjem. Vedno mora biti znan adresant prispevka, to je v vseh primerih vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe. Odgovornost pravne osebe sicer ne temelji na krivdi posameznika, zato je zahtevana subjektivnost glede prispevka, zajeta predvsem v zavesti njegovih avtorjev o protipravnosti dejanja, pa še za to zavest zadošča, da se lahko zgolj domneva. To domnevo je mogoče opredeliti kot splošno sestavino pravnih obveznosti vseh subjektov. Pri vodstvenih organih se lahko upravičeno predvideva višja raven zavesti o protipravnosti, kot povprečno pri fizičnih osebah. Domneva ni neizpodbitna v pomenu, da se v posameznem primeru ne bi moglo dokazovati nasprotnega in ob ugotovljeni realni odsotnosti zavesti tudi izključiti odgovornost pravne osebe zaradi pomanjkanja „subjektivnega razloga“ za odgovornost4. 17. Strinjati se je z zagovornikom, da v pravnomočni sodbi razlogov o subjektivizaciji odgovornosti pravne osebe s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi v zvezi z materialnim pogojem po 3. točki 4. člena ZOPOKD (pravzaprav) ni. V sodbi sodišča prve stopnje je v točki 13 ugotovljeno in obrazloženo, da je obdolženi K. na podlagi ustne pogodbe oziroma dogovora s takratnim direktorjem pravne osebe F. Š. postal zunanji sodelavec in je za pravno osebo v njenem imenu in na njen račun pripravil zahtevke za izplačilo kompenzacij za v izreku sodbe opisano obdobje, ter v te zahtevke vnašal podatke, ki so bili posredovani Direkciji Republiki Slovenije za ceste. V točki 15. sodbe so razlogi o pridobljeni premoženjski koristi in o zavrnitvi ugovora obrambe, da le ta ni pravilno ugotovljena. V točki 16. pa je navedeno, da je I. K. kot zunanji sodelavec pravne osebe deloval v imenu in na račun pravne osebe in je s svojim ravnanjem pridobil protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagala, zato je podan temelj odgovornosti obdolžene pravne osebe za kaznivo dejanje, ki ga je storil I. K., v skladu s 3. točko 4. člena ZOPOKD. Višje sodišče je na pritožbene navedbe, da je obdolženi pravni osebi bila pripisana odgovornost le objektivno, to je zgolj zato, ker je I. K. izvršil v njenem imenu in na njen račun kaznivo dejanje, odgovorilo, da je subjektivizacija kazenske odgovornosti pravne osebe v tem, da je z njegovim dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagala, da je bil v tem njegov prispevek k izvršenemu kaznivemu dejanju, katerega storilec je lahko katera koli fizična oseba, nikakor pa ne le vodstveni oziroma nadzorni organ pravne osebe ali njen član. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da drži, da je lahko avtor prispevka iz 3. točke 4. člena ZOPOKD le njen poslovodni ali nadzorni organ. Ugotovitev subjektivizacije, ki jo napada zahteva za varstvo zakonitosti in trdi, da je pritožbeno sodišče ugotovilo le objektivno odgovornost pravne osebe, pa je po presoji pritožbenega sodišča v tem, da je pravna oseba s premoženjsko koristjo iz kaznivega dejanja razpolagala in je „zato razumna in dopustna presumpcija, da po inherntnih pristojnostih njenih vodstvenih ali nadzornih organov.“ Pritožbeno sodišče se je opredelilo do razpolaganja pravne osebe s premoženjsko koristijo po pristojnosti vodstvenih ali nadzornih organov. Osredotočilo se je le na razpolaganje po dejanju, ne pa na presojo odgovornosti pravne osebe in subjektivizacijo te odgovornosti v zvezi s pridobitvijo premoženjske koristi. Strinjati se je mogoče z zagovornikom, da mora sodba vsebovati razloge o subjektivni odgovornosti pravne osebe, torej njena odgovornost mora biti subjektivizirana. Po presoji Vrhovnega sodišča se subjektivizacije dotika le obrazložitev sodišča druge stopnje v točki 13 z že citirano navedbo. Ker pa je potrebno prispevek ugotoviti, se je tudi mogoče strinjati z zagovornikom, da sodba za izvršitveno obliko kaznivega dejanja oziroma temeljne odgovornosti po 3. točki 4. člena ZOPOKD, za katero je bila pravna oseba spoznana za krivo, nima razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Ker torej bistvenih razlogov o subjektivnem odnosu pravne osebe do dejanja oziroma o subjektivziaciji njene odgovornosti v zvezi s temeljem odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD v izpodbijani pravnomočni sodbi ni, Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je terjalo razveljavitev sodbe.

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju obrazložiti subjektivni prispevek vodstvenih organov pravne osebe, ki se lahko kaže po sklenitvi koncesijske pogodbe za opravljanje gospodarske službe za prevoz potnikov v notranjem prometu z dne 30. 12. 2008 in aneksov k tej pogodbi ter koncesijske pogodbe za opravljanje gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu z Ministrstvom za promet, Direkcijo Republike Slovenije za ceste kot koncedentom in službo F., d. o. o. kot koncesionarjem, preko ravnanjem I. K., ki je pridobil izplačila kompenzacij za opravljanje omenjenih prevozov in predložil mesečne zahtevke za izplačilo kompenzacij, ki so bili izpolnjeni z neresničnimi podatki, kar je bilo podlaga za pridobitev protipravne premoženjske koristi. V ponovljenem sojenju bo torej potrebno presoditi prispevek vodstvenih organov v povezavi z dejstvi, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, da je I. K. podatke, ki jih je vpisoval v zahtevke, dobil pri obdolženi pravni osebi, imel je na vpogled podatke transakcijskega računa pravne osebe, da je zahtevke sestavil in dostavil na sedež pravne osebe, kjer je te zahtevke nekdo od odgovornih oseb podpisal (za odgovorne oziroma vodstvene zahteve se ne zahteva pri presoji odgovornosti pravne osebe kazenska odgovornost), ter da so bili ti zahtevki poslani na Direkcijo RS za ceste. Presoditi bo torej potrebno vsebino teh obrazcev in na podlagi navedenega presojati, ali je obstajal prispevek vodstvenih organov glede njihovega ravnanja k pridobitvi premoženjske koristi. Potrebna je presoja o prispevku, da so prihajala plačila za pravno osebo na podlagi predloženih in izpolnjenih kompenzacijskih zahtevkov in ali bi se lahko prispevek pravne osebe (subjektivizacija) lahko tako kazal ob upoštevanju vsakomesečnih predloženih zahtevkov, ki jih je izpolnil I. K. in so botrovali k izplačilu neupravičeno izplačanih kompenzacij v višini 134.097,17 EUR. Potrebna bo torej presoja, ali je domneva o zavesti o protipravnosti obstajala in ali je bila ta domneva izpodbita ali ne, tudi v povezavi z dejstvom, ki izhaja zaenkrat iz izvedenega dokaznega postopka, da pravna oseba nikoli ni oporekala vsebini zahtevkov, ki jih je izpolnil I. K. in temu, s kakšnim podatki so bili zahtevki izpolnjeni. Tudi z vidika določbe prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah po katerih en ali več poslovodij (direktorjev) na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa, bo potrebno presoditi, ali je subjektivizacija odgovornosti pravne osebe podana. Poslovodstvo med drugim obsega organiziranje, vodenje in nadzor delovnega procesa, odločanje o delovnih razmerjih, vodenje stikov s sopogodbeni kupci in dobavitelji, vodenje finančnega poslovanja, izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja ter zastopanje družbe.

20. Z navedbami, da je posebnost tega kazenskega postopka v tem, da so bile izdaje koncesijskih pogodb, njihova vsebina in vsebina obrazcev v domeni Ministrstva za promet, ki je tudi imelo pristojno službo in strokovnjake za enotno obravnavo subvencij in nadzor nad njihovim izplačevanjem, kar posledično pomeni, da obsojena pravna oseba ni delovala v svojo korist, pa zagovornik ocenjuje dejansko stanje. Enako velja za zagovornikovo ocenjevanje I. K., njegovih dolgoletnih izkušenj in razširjene mreže podjetij, za katere je delal, s čimer oporeka pravnomočno ugotovljenim dejstvom.

B – I. 21. V naslednjem sklopu zahteve zagovornik očita kršitev pravice obsojene pravne osebe do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave RS in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je ista razpravljajoča sodnica M. P., ki je predhodno sprejela priznanje krivde zunanjega sodelavca I. K., pozneje odločala tudi o odgovornosti pravne osebe. Gre za sodničino vrednotenje istega historičnega dogodka, zato je podana okoliščina, ki vzbuja dvom v njeno nepristranskost, zato bi se morala izločit. 22. Pregled pritožbe pokaže, da je zagovornik utemeljeval kršitev načel zakonitosti in nepristranskosti sojenja s tem, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo priznanje krivde, da sploh ni bilo presojano, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in da se je učinek K. priznanja krivde raztezal tudi na odgovornost pravne osebe. Sodišče prve stopnje se je po mnenju pritožnika nedovoljeno opiralo na pravnomočno sodbo zoper I. K. na podlagi priznanja krivde in prejudiciralo odločitev v obravnavanem primeru. Na predstavljene očitke pritožnika je višje sodišče predvsem v točkah 7, 14 in 19 obrazložitve sodbe odgovorilo, da pri ugotavljanju odgovornosti pravne osebe ni šlo za avtomatizem na podlagi K. priznanja krivde, ker se je po načelu subjektivizacije kazenske odgovornosti pravne osebe posebej ugotavljal materialni temelj za njeno odgovornost, to je pridobitev protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja. Ta ima podobno funkcijo kot krivda pri storilcu kaznivega dejanja, predhodna ugotovitev istovetnosti historičnega dogodka (storilčevih izvršitvenih ravnanj oziroma biti kaznivega dejanja kot formalnega pogoja) pa je temeljila na celovito izpeljanem dokaznem postopku. Pri dokazovanju objektivnih zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni izhajalo iz dejstva K. priznanja krivde in pravnomočne obsodbe, temveč iz izpovedb prič (M. Z. kot bivšega in J. P. kot sedanjega direktorja obsojenke, komercialista F. Š., računovodkinje M. M., uradnika prometnega ministrstva J. B. ter direktorja KPMG R. M.) in prebranih listin (predvsem iz kompenzacijskih zahtevkov in dokumentacije DRSC), ki so v zadostni meri razjasnjevala pravno relevantna dejstva. Zagovornik v zahtevi izpodbija takšno obrazložitev višjega sodišča, češ da ni dovolj poglobljeno analiziralo pritožbenega očitka o kršitvi pravil nepristranskega sojenja in ustavnih pravic zaradi upoštevanja K. priznanja krivde in prejudiciranja kršitve. Zagovornik meni, da je predstavljene pritožbene trditve in zatrjevane očitke višje sodišče minimaliziralo s kratko obrazložitvijo v 14. točki sodbe. Tako je očitno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik s temi trditvami po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Tak očitek pa je v zahtevi lahko upošteven le, če vložnik zatrjuje in izkaže njegov vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe. Temu standardu zagovornik ni zadostil, predhodno predstavljen odgovor višjega sodišča pa kaže na to, da se je opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb v smeri izpodbijanja ocene prvostopenjskega sodišča o K. priznanju krivde in pravnomočni obsodbi.

23. Ob (protispisnem) očitku, da se višje sodišče ni dovolj obširno opredelilo do pritožbenih navedb je očitno, da zagovornik v zahtevi vztraja pri stališču, da je razpravljajoča sodnica že izoblikovala mnenje o odgovornosti pravne osebe zato, ker je predhodno na podlagi istega historičnega dogodka sprejela K. priznanje krivde in ga obsodila. Tega očitka pa Vrhovno sodišče ne sprejema. Zgolj dejstvo, da je ista sodnica sodila obsojenemu I. K., pozneje pa na podlagi istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka tudi obsojeni pravni osebi, še ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, kot to zmotno trdi zagovornik.5 Objektivni vidik nepristranskosti bo kršen takrat, ko bo predhodno izdana sodba vsebovala vrednostno oceno izvršitvenih ravnanj posameznika, ki bo šele nastopil v vlogi obdolženca v poznejšem kazenskem postopku in bo sodnik, ki bo izdelal poznejšo sodbo, pri ugotavljanju krivde obdolženca izhajal iz vrednostne ocene predhodne sodbe. Povedano drugače, kot prepiše tudi zagovornik iz (v nadaljevanju citirane) ustavne odločbe, objektivni vidik nepristranskosti bo kršen takrat, ko bo prvotna sodba zoper soobdolžence v enotnem postopku vsebovala stališča, ki prejudicirajo poznejšo odločitev o krivdi zoper obdolženca, v zvezi s katerim je bil izločen kazenski postopek. Takšnih okoliščin pa v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne zatrjuje. Zagovornik utemeljuje dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice samo s tem, da je predhodno sodila K. in sprejela njegovo priznanje krivde, kar, kot že zapisano, ne zadošča za utemeljitev očitka kršitve po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in zatrjevanih ustavnih ter konvencijskih pravic.6 Ostalih konkretnih okoliščin zagovornik ne ponudi, citira pa ustavno odločbo Up 57/14-13 z dne 26. 1. 2017, ki z obravnavanim primerom ni primerljiva. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bila v zadevi, ki jo je obravnavalo, podana drugačna procesna situacija, kot je podana v tej, obravnavani zadevi. Ustavno sodišče je v citirani zadevi ugotovilo, da se je prvostopenjsko sodišče pri izdaji prve sodbe v bistveni meri sklicevalo tudi na ravnanja in položaj soobdolženca, glede katerega je izločilo kazenski postopek (zaradi njegovega pobega) in ga dokončalo s pozneje izdano sodbo. Tako je že v prvoizdani sodbi prvostopenjsko sodišče podalo stališče o obdolženčevi vlogi pri kaznivih dejanjih, opisalo način njegovega sodelovanja v hudodelski združbi, poudarilo, da je bil obdolženec vodja te združbe in pojasnilo njegovo vlogo v združbi ter njegov prispevek k delovanju združbe. V prvoizdani sodbi je sodišče tudi obrazložilo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov glede obdolženčeve vloge pri delovanju hudodelske združbe, v sodbi pa je podrobno opisalo njegovo vlogo pri izvršitvi posameznih kaznivih dejanj, pri tem pa uporabljalo povedni in ne pogojni glagolski naklon. Ustavno sodišče je zaključilo, da je prvoizdana sodba vsebovala vsebinsko presojo obdolženčevih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče (še enkrat) odločalo v poznejši sodbi, s tem pa je sodišče v prvoizdani sodbi prejudiciralo presojo obdolženčeve krivde. Ker je o obdolženčevi krivdi pozneje odločal isti sodnik, ki je predhodno z izdajo sodbe zoper ostale soobdolžence že podal stališča, ki prejudicirajo presojo obdolženčeve krivde, je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave RS.

24. Katere so tiste okoliščine v sodbi zoper obsojenega I. K., ki kažejo na poznejšo sodničino vrednotenje ravnanj obsojene pravne osebe in s tem na njeno vnaprejšnjo opredelitev glede obsojenkine kazenske odgovornosti, zagovornik v zahtevi ne pojasni. Ob tem je treba poudariti, da se v konkretnem primeru ni ugotavljala krivda posameznika, temveč odgovornost pravne osebe. Iz zahteve ni razvidno, v čem naj bi razpravljajoča sodnica ob K. priznanju krivde vrednotila tudi dejstva, ki bi kazala na kazensko odgovornost pravne osebe. Te ni mogoče enačiti s krivdo posameznika, saj je zanjo potrebno ugotoviti obstoj formalnega pogoja (storitev kaznivega dejanja v imenu, na račun ali v korist pravne osebe) in materialnega pogoja (štirih alternativno določenih temeljev odgovornosti pravne osebe po 4. členu ZOPOKD). Formalni pogoj po 4. členu ZOPOKD vzpostavlja odgovornost pravne osebe, ne da bi pri tem upošteval tudi krivdo storilca, saj zakon govori le o tem, da pravna oseba kazensko odgovarja za kaznivo dejanje, če ga storilec stori v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Gre torej za izpolnitev objektivnih zakonskih znakov in lahko se zgodi, da je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje tudi, če storilec za storjeno kaznivo dejanje ni kriv ali če je dejanje storil pod vplivom sile ali grožnje pravne osebe (prvi odstavek 5. člena ZOPOKD).7 Na podlagi tako uzakonjenega formalnega pogoja je mogoče zaključiti, da K. priznanje krivde v postopku ugotavljanja kazenske odgovornosti pravne osebe ni imelo vpliva, ker za ugotovitev njene odgovornosti ni predstavljalo materialnega pogoja. Kot že obrazloženo, je materialni pogoj predstavljal prispevek pravne osebe (pridobitev protipravne premoženjske koristi) in v tem se je kazala subjektivizirana odgovornost pravne osebe, ki ni bila enačena s krivdo storilca (I. K.). Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe je namreč bistvena ugotovitev, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, storjenega v imenu, za račun ali v korist pravne osebe, s čimer je šele izpolnjen prvi izmed dveh pogojev odgovornosti pravne osebe, to je formalni pogoj. Če storilec prizna krivdo za storjeno kaznivo dejanje, to ne pomeni, da priznava tudi odgovornost pravne osebe, kajti ta temelji na njenem prispevku (materialnem pogoju), ki ga 4. člen ZOPOKD določa v štirih alternativnih oblikah. Nikjer iz izpodbijane pravnomočne sodbe torej ne izhaja, da bi razpravljajoča sodnica spoznala pravno osebo za kazensko odgovorno zaradi K. priznanja krivde za storjeno kaznivo dejanje. Sodničin sprejem K. priznanja krivde ni vplival na njeno vrednotenje materialnega pogoja odgovornosti pravne osebe. Kot že poudarjeno, šele ta predstavlja subjektivizacijo kazenske odgovornosti pravne osebe v obliki njenega prispevka k nastanku prepovedane posledice. Ta pogoj pa je razpravljajoča sodnica ugotavljala ločeno od predhodno izpeljanega postopka zoper I. K., dokazni postopek pa je izpeljala po načelu proste presoje dokazov. Razpravljajoča sodnica prispevka pravne osebe ni ugotovila zaradi predhodno sprejetega K. priznanja krivde, kar neutemeljeno skuša prikazati zagovornik, temveč na podlagi dokazne ocene izpovedb prič in listinskih dokazov, ki so potrdili pridobitev protipravne premoženjske koristi. Temu navsezadnje pravna oseba v postopku niti ni oporekala. Subjektivizacija obsojenkine odgovornosti se zato kaže v njenem prispevku v obliki pridobitve protipravne premoženjske koristi, ne pa v K. priznanju krivde za storjeno kaznivo dejanje (7., 13. in 14. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

B – II.

25. Glede na vrsto odločitve, ker je Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in ob upoštevanju, da zagovornik v pretežni meri uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče ni presojalo navedb v zahtevi, s katerimi izpodbija dejanske zaključke o pridobitvi protipravne premoženjske koristi in o njeni višini, o izvensodni poravnavi in njeni uporabi v kazenskem postopku, o izpodbijanju ugotovljenega dejstva, da pravna oseba ni priglasila posebnega linijskega prevoza, niti ga ni opravljala, oziroma o oceni pogodbe sklenjene med pravno osebo in občino A. v kateri naj bi šlo za poseben linijski prevoz, pa tudi ne dela zahteve pod naslovom "izostanek obravnavne vsebine koncijskega akta in pravic do letnega poračunavanja," v katerem zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak podaja lastno oceno listinskih dokazov. Zagovornik tudi trdi, da je bila kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotovil višino domnevno protipravno pridobljene premoženjske koristi, vendar tega, sicer nesubstanciranega očitka Vrhovno sodišče ni presojalo. Zagovornik pa bo lahko v ponovljenem postopku ponovno predlagal izvedbo navedenega dokaza.

C.

26. Vrhovno sodišče je po navedenem na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 733. 2 Takšno stališče na primer izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 82/2009 z dne 20. 1. 2010; zastopa ga tudi dr. Miha Šošić v članku: Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja – nekateri kriminalitetnopolitični in dogmatični problemi, Podjetje in delo, št. 3-4, Ljubljana (2013), ki ga zagovornik v zahtevi citira selektivno. 3 Dr. Ivan Bele in dr., Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2000), stran 30; dr. Liljana Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana (2006), stran 135, 136 in dr. Miha Šošić, Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja – nekateri kriminalitetnopolitični in dogmatični problemi, Podjetje in delo, št. 3-4, Ljubljana (2013), od strani 509 dalje. 4 Dr. Ivan Bele in drugi, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2000), str. 32 in 33. 5 O tem že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-57/2014-13 z dne 26. 1. 2017 in sodba ESČP Schwarzenberger proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006. 6 Podobno tudi na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016 (od 38. do 41. točke obrazložitve) in I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 (5. in 6. točka obrazložitve). 7 Dr. Ivan Bele in dr., Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2000), stran 37.