Jedro

Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri transakcijah med toženko in hčerko N. V. za simuliran pravni posel, bo moralo ugotavljati tudi dejstva v zvezi z nastankom skupnega premoženja in deležih na njem, v zvezi s čimer so stranke podale navedbe in predlagale dokaze, ki so bili pretežno tudi izvedeni, vendar jih zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč in izostale vsebinske presoje simuliranosti pravnega posla sodišče prve stopnje v tej smeri še ni ocenjevalo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožbo je leta 2016 vložil M. V., ki je umrl .... 2019, zato je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo pravna naslednika – njegova otroka, sedanja tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo (dejansko sodbo in sklepom) z dne 28. 1. 2020 odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 28. 1. 2020 (I. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da v skupno premoženje »pravdnih strank« (pravilno: M. V., in B. V.) spadata parceli št. 671/0 in 670/1 k. o. X. in posamezni del stavbe (stanovanje) št. 395 v k. o. Y. ter da znaša delež vsakega od zakoncev na skupnem premoženju polovico (II. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za poseben sklep (III. točka izreka), ki ga je izdalo dne 4. 3. 2020 in z njim naložilo del toženkinih stroškov tožnikoma, del pa dedičem po pokojnem M. V. 3. Zoper obe odločbi se pritožuje drugi tožnik A. V., ki med drugim navaja, da je bila hiša na N. Z. skupno premoženje, da je bil denar za nakup nepremičnin v k. o. X. in Y. kupnina, prejeta od prodaje skupnega premoženja, zato so tudi te skladno z načelom realne subrogacije nepremičnine skupno premoženje. Ko je hči N. V. materi (toženki) nakazala denar za nakup nepremičnin v Sloveniji, je šlo za transakcijo brez pravne podlage, katere namen je bil izigravanje tožnika in prikritje za dejanskega izvora denarja. Sodišče se ni opredelilo do ugovora simuliranosti pravnega posla (nakazila kupnine od prodaje nepremičnine na račun hčerke N. V. in hčerkinem nakazilu tega denarja na račun toženke), zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Tožnik je navajal, da je toženka denar od prodaje hiše na N. Z. (cca 143.000 EUR) nakazala na bančni račun N. V., ki je nato isti znesek toženki nakazala nazaj. Jasno je, da je toženka zgolj izvedla transakcijo preko hčerkinega računa, nikakor pa hčerki ni podarila cca 143.000 EUR, kot je sicer na začetku zatrjevala, sicer hčerka ne bi istega zneska nakazala toženki nazaj. S pogodbo o priznanju lastninske pravice na nepremičnini k. o. Y. z dne 8. 6. 2016 je toženka razpolagala z nepremičnino, ki je skupno premoženje, zato je dolžna tožniku izplačati njegov delež na skupnem premoženju. Vsled tega je bila predlagana sprememba tožbe z dne 28. 1. 2020 smotrna, nujna za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama in bi jo sodišče moralo dopustiti.

4. V pritožbi zoper sklep o stroških drugi tožnik med drugim navaja, da je le-ta preuranjen, saj je tožnik vložil pritožbo zoper sodbo, v nadaljevanju pa se vsebinsko opredeljuje tudi do nekaterih odmerjenih stroškov.

5. Toženka je na obe pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne more iti za sodbo presenečenja. Pravni red stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti izjavljanja v postopku, do česar pride v primeru, ko sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, katere stranka ob vsej ustrezni skrbnosti ni mogla pričakovati.2 Toženka je ugovarjala, da so bile sporne nepremičnine v Sloveniji kupljene z denarjem, ki je bil njeno posebno premoženje (darilo hčerke N. V.); na tožnikov protiugovor, da N. V. ni mogla od nikoder dobiti tolikšnega zneska (cca. 143.000 EUR), da bi ga podarila materi, je toženka odgovorila, da naj bi denar od prodaje novozelandske hiše zakonca V. razdelila med oba otroka (sedanja tožnika A. V. in N. V.) kot nekakšno neformalno razdelitev premoženja oziroma prihodnje dediščine; tako bi tožnik ob ustrezni skrbnosti lahko računal, da bo sodišče našlo pravno podlago tudi v 52. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.3

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta zakonca M. V. in B. V. (ki sta se starala in bila slabega zdravja) želela izkupiček od prodaje novozelandske hiše razdeliti med oba otroka (A. V. in N. V.), zato je N. V. tudi prejela na račun ... v protivrednosti cca 143.000 EUR, logično in smiselno. Pravno pravilen je tudi zaključek, da če je toženka nepremičnine v Sloveniji kupila z denarjem, ki ji ga je podarila hči N. V., gre za njeno posebno premoženje, saj tega denarja (ker ji je bil podarjen) toženka ni pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze.

9. Vendar je zaključek o posebnem premoženju toženke logično in pravno-argumentacijsko vzdržen zgolj v primeru, če se ga obravnava izolirano od prej navedenih zaključkov o tem, da naj bi zakonca V. kupnino od novozelandske hiše želela pravično razdeliti med oba otroka. Takoj, ko obe ugotovljeni dejstvi uparimo, stopi v ospredje nelogičnost takega ravnanja: če bi starša res želela razdeliti premoženje med svoja otroka, ni videti nikakršne smiselne razlage, zakaj bi hči N. V. tako dobljeni denar takoj nato nakazala oziroma »podarila« materi.

10. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da je tožnik (M. V.) v pravdi med drugim zatrjeval, da naj bi bila ta transakcija med toženko in N. V. (nakazilo denarja od prodane hiše najprej N. V. in pozneje N. V. prenakazilo tega denarja toženki) simuliran pravni posel, s katerim je toženka želela prikriti izvor denarja in preprečiti, da bi tožnik lahko glede nepremičnin v Sloveniji uveljavljal zahtevke v zvezi s skupnim premoženjem. Z drugimi besedami – tožnik je zatrjeval, da toženka sploh ni imela namena, razdeliti premoženje med otroka in da N. V. tudi ni imela namena karkoli podariti toženki, temveč je bilo vse to potovanje denarja z računa na račun brez podlage v kakršnemkoli pravnem poslu, saj je s tem denarjem (v sodelovanju z N. V.) dejansko ves čas razpolagala toženka. O tem odločilnem dejstvu (simuliranosti pravnega posla) sodba nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer možno, da sodišče razloge o kakem odločilnem dejstvu zavzame posredno, npr. tako, da ugotovi obstoj nasprotnega odločilnega dejstva. Vendar v tem primeru take razlage ni mogoče sprejeti, saj sodišče prve stopnje z ničemer ne pojasni (ne opredeli se do) logičnega nasprotja med domnevnim namenom razdelitve premoženja med otroka (katerega cilj naj bi bil, da vsak od otrok dobi – in torej ima v svoji lasti, zase in za svoje potrebe ali želje – del premoženja) in dejstvom, da je N. V. domnevno podarjeni denar takoj nato nakazala materi. Darilni namen ni izpolnjen, če obdarjenec darilo takoj vrne darovalcu. Če bi res šlo za darilo, bi bilo edino logično, da bi N. V. sama kupila nepremičnino in se tudi sama vknjižila kot lastnica. Zakaj naj bi N. V. denar, ki naj bi bil podarjen njej in torej njen (kar večkrat zapiše sodišče), praktično takoj po prejemu podarila materi (kot je trdila toženka), sodišče prve stopnje ni z ničemer prepričljivo pojasnilo. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se zdi tako ravnanje (da hči denar, ki ga dobi kot nekakšen pripadajoči ji delež na prihodnji dediščini po starših, praktično takoj [nazaj] podari materi) najmanj nenavadno in nerazumljivo. Zato bi morala biti tudi pojasnila, ki bi ga upravičevala (in torej potrjevala tezo, da je bil denar od prodaje skupnega premoženja podarjen N. V., ki naj bi ga takoj nato podarila materi), ustrezno logično vzdržna in smiselna.

12. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik izpodbijati pogodbo med toženko in N. V., bi bili pravilni zgolj v primeru, če bi med njima sploh bila sklenjena kakšna pogodba. Vendar je ta zaključek vsaj preuranjen, saj povsem ignorira tožnikov ugovor, da so bile vse transakcije med toženko in N. V. zgolj simuliran pravni posel, brez resničnega darilnega namena katerekoli od vpletenih. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja, da simuliran pravni posel ni izpodbojen, temveč neobstoječ.4

13. Neprepričljive so tudi ugotovitve izpodbijane sodbe, da je toženka upoštevala koristi tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi naj hči N. V. zagotovila tožniku (M. V.) streho nad glavo, ker naj bi dala materi denar za nakup nepremičnine, ki bo brez kreditov. Vendar kot pravilno opozarja pritožba, tožnikove koristi niso bile z ničemer zavarovane, saj je bil na N. Z. solastnik nepremičnine, v Sloveniji pa ni niti (so)lastnik niti služnostni upravičenec, preužitkar ali kaj podobnega. Da bi toženka tožnika povabila k sebi v zidanico, toženka ni trdila, temveč je le izpovedala, izpoved na zaslišanju stranke pa ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Zaslišana kot priča je hči N. V. izpovedala celo, da je tožniku predlagala, da bi plačeval najemnino, to pa se ne sklada z »nudenjem strehe nad glavo.« Vse, kar je toženka opisala kot »nudenje strehe nad glavo,« je pravno gledano le prekarij, ki ne nudi nobene trajne varnosti in stalnosti. O vsem tem sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov. Poleg tega niti ni jasno, kaj naj bi ti razlogi prvostopenjske sodbe o »strehi nad glavo« pomenili za rešitev te pravde. Tožnik ne vtožuje (le) pravice do posesti, temveč delež na skupnem premoženju, torej lastninsko upravičenje, kar je več in nekaj drugega kot prekarno, od dobre volje (izključne) lastnice odvisno »nudenje strehe nad glavo.« Skratka, četudi bi bilo res, da toženka (ali tožnica N. V.) nudi(ta) tožniku »streho nad glavo,« to ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so vsaj preuranjeni tudi zaključki glede stanovanja na C. (k. o. Y.). Sodišče prve stopnje obrazloži, da je lastnica tega stanovanja N. V., kar naj bi izhajalo iz pogodbe z dne 8. 6. 2016 (priloga B52), zato da bi moral tožnik v pravdo pritegniti tudi N. V. in izpodbijati to pogodbo. Ti razlogi so v nasprotju s pravilom, da se lastninska pravica na nepremičnini s pravnim poslom pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika5). Sodišče prve stopnje se očitno sploh ni ukvarjalo z vprašanjem zemljiškoknjižnega stanja tega stanovanja, saj o tem ni zapisalo nikakršnih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je z vpogledom v javno dostopno elektronsko zemljiško knjigo ugotovilo, da je v izreku sodbe navedena ID številka 000 napačna, saj se nanaša na povsem drugo nepremičnino. S pogodbo v prilogi B52 je bil sklenjen zavezovalni pravni posel za prenos solastništva na dveh drugih nepremičninah (ID 001 in ID 002), pri katerih pa je iz zemljiške knjige razvidno, da ni (niti kot solastnik) vknjižena niti toženka niti N. V. niti kdorkoli drug od v to zadevo vpletenih. Zato je zaključek, da naj bi N. V. (že) na podlagi pogodbe postala lastnica tega stanovanja, vsaj preuranjen, če ne (glede na zemljiškoknjižne podatke) očitno napačen.

15. V zvezi s tem stanovanjem je tožnik predlagal spremembo tožbe, ki je sodišče prve stopnje ni dopustilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranka lahko spremeni tožbo do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Nadalje 185. člen ZPP določa, da sodišče spremembo tožbe dopusti, če je to smotrno za ureditev razmerja med strankami. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da je sprememba tožbe smotrna, če se s tem prepreči nova pravda, hkrati pa se obstoječa pravda pretirano ne zavleče ali oteži. Res je, da je tožnik v zvezi s spremenjenim zahtevkom predlagal dokaz z izvedencem, vendar naj sodišče prve stopnje pri tehtanju, koliko bi to podaljšalo in obremenilo postopek, upošteva, da so bili v tem postopku že izvedeni dokaj obsežni dokazi (zaslišano več oseb) v zvezi z zatrjevano simuliranostjo pravnega posla, pri čemer je tožnik v zvezi s stanovanjem na C. zatrjeval, da gre za skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Za ugotavljanje teh okoliščin (pogojev za nastanek skupnega premoženja) pa bi utegnili biti pomembni tudi že izvedeni verbalni dokazi.6

16. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu (ali je šlo za simulirani pravni posel ali ne), zato se odločitve sploh ne da preizkusiti. Navedeno je na podlagi 354. člena ZPP terjalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti navedene kršitve, saj bi to postopek zavleklo mnogo bolj kot razveljavitev, saj bi za presojo simuliranosti pravnega posla moralo sodišče druge stopnje ponovno zaslišati stranke in priče, ki jih je zaslišalo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa prvotnega tožnika M. V. sploh ne bi moglo zaslišati, saj je medtem umrl, njegova izpovedba (ki jo je po načelu neposrednosti imelo možnost spoznati prvostopenjsko sodišče) pa utegne biti pomembna za odločitev.

17. Napotki za nadaljnje delo (pisanje sodbe, ki bo vsebovala konkretne in preverljive razloge o odločilnih dejstvih) so deloma vsebovani že v prejšnjih odstavkih. Poleg tega pritožbeno sodišče pripominja, da je večina obrazložitve izpodbijane sodbe sestavljena iz povzetkov navedb in izpovedb strank ter prič, opisa dogajanj v nekih drugih postopkih (brez kakršnih koli za to zadevo pomembnih zaključkov, ki bi iz tega izhajali) in seznama vpogledanih listin, medtem ko so razlogi sodišča o odločilnih dejstvih, vključno z dokazno oceno povzetih (prepisanih) izpovedb zelo pičli. Večkrat sodišče le zapiše, da je ta ali ona oseba izpovedala prepričljivo, ne da bi pojasnilo, na podlagi česa gradi to dokazno oceno. Pri vseh obširnih prepisih izpovedb in navedb večkrat ni mogoče ugotoviti, ali sodišče le povzema, kaj je kdo v postopku rekel, ali pa te izpovedbe tudi kritično ovrednoti in jih sprejema kot ugotovljeno dejansko stanje.

18. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri transakcijah med toženko in hčerko N. V. za simuliran pravni posel, bo moralo ugotavljati tudi dejstva v zvezi z nastankom skupnega premoženja in deležih na njem, v zvezi s čimer so stranke podale navedbe in predlagale dokaze, ki so bili pretežno tudi izvedeni, vendar jih zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč in izostale vsebinske presoje simuliranosti pravnega posla sodišče prve stopnje v tej smeri še ni ocenjevalo.

19. Razveljavitev sodbe o glavni stvari je narekovala razveljavitev posebnega sklepa o stroških in pridržanje odločitve o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

20. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

21. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in številne druge. 3 Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB-1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR. 4 Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. 5 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 6 Vprašanje, ali je sporno stanovanje (bilo?) skupno premoženje, bo treba razrešiti tako v zvezi s prvotnim (lastninskim) kot spremenjenim (denarnim) zahtevkom, ki se nanaša na stanovanje v k. o. Y.