Jedro

Od besed, ki naj bi jih toženec izrekel tožniku, sta objektivno žaljivi trditvi, da je tožnik sin kroničnega pijanca in da ima ponarejen doktorat. Šlo je le za enkraten dogodek, ki, upoštevajoč izpovedbo tožnika, pri njem ni povzročil duševnih bolečin take intenzitete in trajanja, da bi prerasle v pravno priznano škodo zaradi posega v čast in dobro ime.

Ker ni upoštevalo navedbe tožeče stranke v zvezi z zvišanjem tožbenega zahtevka in ni odločilo o predlagani spremembi tožbe, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, odločilo mimo zahtevka in tožnika prikrajšalo za sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba v točki I. izreka in točki III. izreka v celoti, v točki II. izreka pa nad zneskom 4.000,00 EUR s pripadki ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi zavrnilni del sodbe (točka II. izreka) za znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke; v točki II. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 8.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov; ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (točka III. izreka).

2. Tožnik se pritožuje osebno in po odvetniku. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pooblaščenec tožnika sodišču očita, da je s tem, ko ni upoštevalo povečanega tožbenega zahtevka glede okvare sluha, zaradi česar ni zaslišalo priče M. B. in se ni izreklo o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke, kršilo načelo kontradiktornosti oz. pravico tožnika do izjave in do sodnega varstva. Posledično ni bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje. Sodišče je tudi zmotno štelo, da ni uspel izkazati obstoja pravno priznane škode. Zmotna je ugotovitev, da se tožnik zaradi izrečenih žaljivk ni vznemirjal in se zaradi meta petarde ni prestrašil ali zbal za občutek lastne varnosti. Podrobno je pojasnil, kakšna škoda mu je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca. V prvi vrsti je šlo za poseg, ki je posledica žaljivk, psovk in zmerljivk, ki jih toženec ni zanikal. Izrečene žaljivke so tožnika močno potrle, ker njihova vsebina ne drži. Okoliščina, da se zaradi žaljivk ni pustil sprovocirati, ne more izkazovati ugotovitve sodišča, da se zaradi dogodka ni vznemiril ali se počutil močno prizadetega. Enako velja glede meta petarde in z njim povezanega občutka ogroženosti in strahu. Zmerljivke so bile podkrepljene z grožnjami, da bo toženec tožnika spravil na Žale, kar pomeni, da ga bo ubil, nato pa je proti tožniku odvrgel še petardo. Ob tem bi se vsakdo hudo prestrašil in se je tudi tožnik. Še vedno se boji toženca, jemati mora pomirjevala, ob samem dogodku je odrevenel, obšla ga je nekakšna omotica in vrtoglavica. Kršitev osebne varnosti je le druga stran strahu, ki ga je tožnik preživel in ga preživlja zaradi nedopustnega ravnanja toženca.

3. V laični pritožbi tožnik sodniku očita pristranost, ker ga je večkrat prekinjal med zaslišanjem, enako njegovo ženo, in mu ni pustil postavljati vprašanj. S tem je sodišče kršilo 14. in 22. člen Ustave RS. Nezadostno je ugotovilo dejansko stanje. Ni se obremenjevalo z razhajanji o tem, kako se je kdo gibal in nelogičnostjo, da naj bi on motil S. J. s hrupom, medtem ko je toženec povzročil močan hrup z detonacijo petarde. Ni se ukvarjalo z dogodkom, ko ga je toženec obmetaval s cvetličnimi lonci. Tudi ne z dodatnim odškodninskim zahtevkom zaradi okvar sluha in zdravstvenih okvar v višini 12.000,00 EUR. Pojasnilo sodbe, da dr. B. v času detonacije petarde ni bil prisoten na kraju samem, je ne samo neutemeljeno, temveč cinično, saj gre za zdravnika, ki bi lahko strokovno pojasnil zdravstvene posledice detonacije. Tudi kopiji avdiogramov ter zapisnik o glavni obravnavi v kazenski zadevi I K 962/2004 je sodišče ingoriralo. Ni upoštevalo niti ustaljene sodne prakse. V zvezi se tem se sklicuje na pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 381/2012, ker je bila tožnici priznana odškodnina za strah, ki ga je doživela ob detonaciji petarde. Cinično je tudi stališče sodišča, da se zaradi žaljivk ni vznemirjal. Sprašuje se, ali bi moral fizično napasti toženca.

4. Tudi toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v I. točki izreka razveljavi, v III. točki izreka pa spremeni tako, da tožniku naložilo v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi v I. in III. točki izreka in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje. Sodišče je nepravilno zavrnilo pobotni ugovor, saj o njem sploh ne bi smelo odločati, ker je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tudi če bi o njem lahko odločalo, ni imelo podlago za zavrnitev pobotnega ugovora, lahko bi kvečjemu ugotovilo neobstoj terjatve. Sodba ne vsebuje ustrezne obrazložitve v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru. Ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče Urbana Rozine in postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tudi procesne določbe so bile kršene. Napačna je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, saj je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla s svojim zahtevkom. Prvostopenjsko sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, s katero je tožeča stranka zvišala svoj tožbeni na 20.000,00 EUR, kar je potrebno upoštevati pri odmeri stroškov.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Tožnik je podal laičen odgovor, v katerem pritožbene navedbe tožene stranke označuje za brezpredmetne, da so zgrajene na lažeh in potrjujejo, da je toženec nagnjen k pridobivanju kapitala oz. materialnih dobrin. Vztraja, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z obrestmi. Tožena stranka v obširnem odgovoru na pritožbi tožeče stranke argumentirano prereka vsa v pritožbah izražena stališča, podaja toženčevo videnje dogodkov in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi tožeče stranke zavrne.

6. Pritožba tožene stranke je v celoti, pritožba tožeče stranke pa delno utemeljena.

Glede delne zavrnitve pritožbe tožeče stranke:

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na okoliščine konkretnega primera tožniku ni uspelo dokazati take stopnje duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime, ki bi utemeljevale prisojo denarne odškodnine. Skladno z 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) gre denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Od besed, ki naj bi jih toženec izrekel tožniku, sta objektivno žaljivi trditvi, da je tožnik sin kroničnega pijanca in da ima ponarejen doktorat. Iz zaslišanja tožnika in njegove žene ne izhaja, da bi se tožnik močno vznemirjal zaradi teh trditev toženca. Pravilno je povzelo prvostopenjsko sodišče, da je tožnik v zvezi s tem izpovedal, da se ni pustil sprovocirati. Iz njegove izpovedbe in izpovedbe njegove žene izhaja, da je vznemirjen zato, ker hoče toženec njihovo družino izseliti iz hiše. Za izselitev tožnikove družine iz hiše na P. v ... obstoji pravna podlaga – pravnomočna sodba, zato duševne bolečine, ki jih trpi tožnik v zvezi s tem niso podlaga za prisojo odškodnine. V zvezi z žaljivimi trditvami pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je šlo le za enkraten dogodek, ki, upoštevajoč izpovedbo tožnika, pri njem ni povzročil duševnih bolečin take intenzitete in trajanja, da bi prerasle v pravno priznano škodo zaradi posega v čast in dobro ime. Da je žaljivke slišal tudi kdo drug, ni dokazano. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na strah, da imajo ljudje lahko kakšne dvome o njegovem uspehu.

8. Očitki v laični pritožbi tožnika o pristranosti sodnika niso utemeljeni. Sodišče je tožniku odreklo možnost postavljati le vprašanja oz. razpravljati o okoliščinah, ki ne predstavljajo odločilnih dejstev za razsojo. Pri utemeljevanju nezadostne ugotovitve dejanskega stanja pa tožnik prepisuje dele sodbe, v katerih je sodišče povzemalo trditve strank. To ni s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje. Tega je sodišče prve stopnje, vsaj kar se tiče za presojo o utemeljenosti dosoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ugotovilo pravilno in zadostno, da je lahko sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

9. Tako niso podane ne v pritožbi uveljavljane, ne kršitve, na katere je dolžno drugostopenjsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 4.000,00 EUR odškodnine s pripadki iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

O delni utemeljenosti pritožbe tožeče stranke:

10. Tožnik je najprej v dveh laičnih vlogah marca 2013 napovedal, da bo verjetno zvišal tožbeni zahtevek, ker se mu je zaradi eksplozije petarde poslabšal sluh in trpi za tinitusom. Da bo povišal tožbeni zahtevek, je napovedal tudi na naroku 15. 4. 2013, nato pa v laični vlogi z dne 22. 4. 2013 to tudi storil, in sicer je navedel, da vztraja pri svojem prvotnem zahtevku, priglaša pa še dodatni odškodninski zahtevek zaradi posledic akustične travme in telesnih poškodb, povzročenih s petardo, v višini 12.000,00 EUR. Pooblaščenec tožnika je na naroku 14. 10. 2013 povedal, da vztraja pri zvišanem tožbenem zahtevku, kot ga je podal tožnik zaradi okvare sluha ter predlagal zaslišanje priče M. B., ki je tožnika pregledal in ugotovil izgubo sluha, in postavitev izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka je na naroku in v vlogah, ki so sledile tožnikovi izjavi o zvišanju tožbenega zahtevka, ves čas navajala, da gre za spremembo tožbe, kateri nasprotuje. Sodišče teh navedb v izpodbijani sodbi ni ne povzelo, niti nanje ni odgovorilo. V zvezi z detonacijo petarde je obravnavalo zgolj tožbeni zahtevek v višini 4.000,00 EUR. S tem je zagrešilo ne le v pritožbi uveljavljano kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, tudi mimo zahtevka je odločalo in tako tožnika prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahteval. Že zato je potrebno glede odločitve sodišča o zavrnitvi 4.000,00 EUR odškodnine, zahtevane v zvezi z detonacijo petarde, pritožbi tožeče stranke skladno s 357. členom ZPP ugoditi, v tem delu razveljaviti prvostopenjsko sodbo in vrniti zadevo v ponovno sojenje(1).

11. Pa tudi iz deloma zmotnih materialnopravnih izhodišč je izhajalo sodišče pri odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka. Zaključilo je, da bi šla tožniku, če bi izkazal zadostno stopnjo strahu, bolečin ali trpljenja, ker je toženec vrgel petardo v času, ko se je nahajal na zemljišču okoli stavbe, odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice. Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih, ne pa na pravno kvalifikacijo, ki so jo podale stranke (180. člen ZPP). Tožeča stranka pa trditve o posegu v osebnostno pravico do osebne varnosti gradi na trditvah o strahu, ki ga trpi tožnik. Tako v resnici vtožuje 4.000,00 EUR odškodnine iz naslova strahu, ki naj bi ga tožnik trpel zaradi dogodka, ko naj bi toženec nanj vpil (toženec to zanika) in vrgel petardo proti njemu (toženec trdi, da petarde ni vrgel proti tožniku). Iz navedb, podanih ob zvišanju tožbenega zahtevka, pa je mogoče povzeti, da tožnik vtožuje tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Trditve v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka so sicer zelo skope, vendar je mogoče iz njih razbrati, da tožnik vtožuje tudi to obliko nepremoženjske škode, ki je pravno priznana (179. člen OZ). Ker mora sodišče materialno pravo poznati, mora v okviru materialno-procesnega vodstva pravde (185. člen ZPP) stranko opozoriti na nezadostnost trditev. Tožeča stranka je predlagala za dokazovanje dejstev, ki so lahko podlaga za dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ustrezne dokaze: zaslišanje zdravnika, postavitev izvedenca medicinske stroke, svoje zaslišanje. Sodišče pa teh dejstev zaradi materialnopravno zmotne presoje ni ugotavljalo. Tudi zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo (355. člen ZPP).

12. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odločiti o predlagani spremembi tožbe. Če je bo dopustilo, bo moralo tožbeni zahtevek obravnavati tudi kot zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. S tožbo zahtevanih 4.000,00 EUR odškodnine pa obravnavati kot zahtevek iz naslova strahu. Izvedene dokaze bo moralo dokazno oceniti ter odgovoriti na vsa pravno relevantna zatrjevanja strank. Obrazložitev prvostopenjske sodbe mora biti takšna, da je omogočeno strankama in višjemu sodišču le na njeni podlagi ugotoviti razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Zato mora vsebovati opis zahtevkov (ti opredeljujejo predmet in meje obravnavanja in odločanja), opis dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo sodišče, razgrnitev razlogov, ki so vodili sodišče do takšnih dejanskih spoznanj, ter razlogov, zaradi katerih je ob takšnem dejanskem stanju uporabilo določene predpise, kar oboje je pripeljalo do v izreku sodbe vsebovane odločitve(2).

O pritožbi tožene stranke:

13. Pobotni ugovor je obrambno sredstvo, ne samostojna tožba in so utemeljena pritožbena stališča, da sodišče pobotnega ugovora glede na to, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, sploh ne bi smelo obravnavati, kot tudi, da se pobotni ugovor nikoli ne zavrne. V primeru pobotnega ugovora mora sodišče, če ugotovi, da je tožbeni zahtevek vsaj delno utemeljen, ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke do določene višine ter nato odločiti, ali obstoji tudi terjatev tožene stranke, vendar največ do višine terjatve tožeče stranke. Izrek sodbe mora biti tročlenski. O obstoju v pobot uveljavljane terjatve mora sodišče presojati enako kot o terjatvi, ki jo stranka vtožuje s tožbo. Zato pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkanje razlogov glede v pobot uveljavljane terjatve. Tudi glede te mora sodišče svojo odločitev obrazložiti tako, kot je navedeno v prejšnji točki te odločbe.

14. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v točki I. izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (355. člen ZPP). Šele če bo v ponovnem sojenju vsaj delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, naj na način, kot je naveden v prejšnji točki obrazložitve, odloči tudi o v pobot uveljavljanih terjatvah. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena že iz navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe tožene stranke višje sodišče ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede stroškov postopka:

15. Odločitev o stroških postopka je odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). Ker ta še ni znan, je potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, saj bo le tako mogoče glede stroškovne odločitve pravilno uporabiti materialno pravo. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gl. komentar J. Zobca k 357. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, izdano leta 2009, stran 460 do 463. Op. št. (2): Gl. npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 367/95 in III Ips 111/2001.