Jedro

Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razliko v nadomestilu plače za junij 2022 v znesku 75,00 EUR, za julij 2022 v znesku 220,00 EUR, za avgust 2022 v znesku 220,00 EUR in za september 2022 v znesku 150,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 261,23 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da po prejemu pravnomočne sodbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni spremenila sistemizacije in na novo ustanovila ukinjenega delovnega mesta informatik II. Izpostavlja sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Cp 103/2005, v katerem je pojasnjeno, da delodajalec svojo dolžnost reintegracije izpolni tako, da delavca razporedi na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto. Reintegraciji tožnika je zadostila z njegovo razporeditvijo na drugo delovno mesto. Delodajalcu ni treba ponovno sistemizirati ukinjenega delovnega mesta. Do teh dejstev in okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da v času napotitve na čakanje na delo od junija 2022 do septembra 2022 ni bilo potrebe po delu tožnika na delovnem mestu informatik II. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je pri toženki poleti 2022 obstajala potreba po delu na navedenem delovnem mestu, uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniku je izplačevala ustrezne zneske nadomestil za čakanje na delo, zato je izpodbijana sodba zakonita.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Cp 103/2005, v katerem je pojasnjeno, da delodajalec izpolni obveznost reintegracije tako, da razporedi delavca na prejšnje ali drugo ustrezno delovno mesto. Predmet tega spora ni vprašanje reintegracije, ampak presoja višine nadomestila plače v primeru čakanja na delo. Ker vprašanje reintegracije z vidika pravilne pravne presoje sodišča prve stopnje ni bilo odločilno, se utemeljeno ni opredelilo do citirane odločitve višjega sodišča. Obrazložitev glede višine nadomestila plače je ustrezna in jo je mogoče preizkusiti.

7. Toženka je šele v pritožbi začela zatrjevati, da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je pri njej obstajala potreba po delu na delovnem mestu informatik II v letu 2022. To vprašanje med strankama ni bilo sporno, saj toženka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala navedb tožnika, da je pisno napotitev o začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga utemeljila z spremembo akta o sistemizaciji oziroma ukinitvijo navedenega delovnega mesta v letu 2020. Navedla je, da tožniku ne more zagotoviti dela na delovnem mestu informatik II, ker ga je ukinila. Ni zatrjevala, da bi se spremenile okoliščine v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2020. Ker ni izkazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo razlike nadomestila plače med 100 % in 80 % utemeljeno ugodilo, pri čemer je pravilno pojasnilo, da za nižje nadomestilo plače v višini 80 % po drugem odstavku 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena ZDR-1. Ni izpolnjen pogoj obstoja začasnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskega razloga na strani delodajalca. Že neizpolnitev tega pogoja privede do utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika. Kot obrazloženo med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo iz istega razloga – ukinitev delovnega mesta informatik II v letu 2020, zaradi katerega mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je s sodbo VIII Ips 4/2022 z dne 26. 4. 2022 presodilo, da je odpoved pogodbe iz poslovnega razloga z dne 3. 9. 2020 nezakonita, ker ukinitev delovnega mesta ni odraz prenehanja potrebe po delu tožnika oziroma utemeljenega organizacijskega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navedene določbe zato ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru. Kadar delavec dela ne more opravljati, hkrati pa niso izpolnjeni pogoji po določbi 138. člena ZDR-1, je delodajalec dolžan delavcu za čas, ko dela ne opravlja - pa razlogi za to niso nastali na strani delavca - izplačevati polno nadomestilo plače po določbi 137. člena ZDR-1. 9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je tožnik upravičen do povračila 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z 22 % DDV znaša 186,66 EUR.