Jedro

Po 93. členu ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu. Pravice invalida II. ali III. kategorije do ustreznih denarnih nadomestil, določenih v 94. členu ZPIZ-92, so pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Ker je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času, mu je mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom, ne pa tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev zavrnilnih odločb tožene stranke I-523.697 z dne 26.7. 1996 in 2.10.1996 in priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za vtoževano denarno dajatev iz invalidskega zavarovanja. Zoper citirano sodbo je vložil tožnik po pooblaščenki pravočasno pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri navedbah, da je bil v obdobju od 6.4.1994 do 18.6.1996 formalno razporejen na delovno mesto komercialista, saj je razporeditev na delovno mesto "graver II" postala dokončna šele 18.6.1996. Ker mu je bila z odločbo tožene stranke št. 523697 z dne 25.5.1994 priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom na svojem delu "graverja" meni, da bi mu pripadalo nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovim časom na delovnem mestu komercialista. Pritožba ni utemeljena. Pravice delovnih invalidov na podlagi preostale delovne zmožnosti so podrobno urejene V. poglavju Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Po 93. členu cit. ZPIZ je zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo - invalidom II. ali III. kategorije, mogoče priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, pravico do razporeditve oz. zaposlite na drugem ustreznem delu, pravico do poklicne rehabilitacije in posledično pravice do ustreznih denarnih nadomestil, če so izpolnjeni nadaljnji predpisani pogoji. Pravice do ustreznih denarnih dajatev, določenih v 94. členu cit. ZPIZ, so torej pogojene s predhodno pridobljenimi vsebinskimi pravicami, bodisi do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, dela s skrajšanim delovnim časom na svojem, ali drugem ustreznem delu in do poklicne rehabilitacije. Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bil tožnik z dokončno in pravnomočno odločbo 523697 z dne 25.5.1994 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima priznano pravico do dela na svojem delu graver v polovičnem delovnem času od 9.5.1994 dalje. Ob takšni pravici mu je posledično mogoče priznati le nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času po 129. členu cit. ZPIZ, ki je glede na 131. člen istega zakona enako razliki med plačo, ki jo prejema za delo s preostalo delovno zmožnostjo za krajši čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi isto delo opravljal s polnim delovnim časom. Vztrajanje tožnika pri navedbah, da je bil na delovno mesto graverja II razporejen s sklepom delodajalca 15.4.1994 in da naj bi ta sklep postal dokončen šele 18.6.1996, za pritožbeno rešitev obravnavane zadeve pravno ni relevatno. Pritožbena navedba sicer kaže na to, da ob odločanju o preostali delovni zmožnosti, naj ne bi bilo pravilno upoštevano delovno mesto, na katero se ocenjuje invalidnost, ker tedaj naj pravnoformalno ne bi bil razporejen na delovno mesto graverja, pač pa komercialista. Vendar bi zatrjevano nepravilnost bilo mogoče odpraviti kvečjemu v upravnem postopku z ustreznim izrednim pravnim sredstvom, v kolikor bi bili izpolnjeni vsi predpisani formalni in vsebinski pogoji. Ko pa iz upravnega spisa toženca ne izhaja, da bi imel tožnik poleg pravice do dela v skrajšanem delovnem času priznano še pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ni izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 133. člena v zvezi z 2. odst. 117. člena ZPIZ-92, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.