Jedro

Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Sodišče torej v razlogih sodbe o vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Pri protispisnosti gre za napako povsem tehnične narave.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 7. člena ZPP vezano na trditveno podlago tožeče in tožene stranke in zato ne sme soditi mimo trditvene podlage ene ali druge stranke, pri čemer mora vsaka stranka na podlagi 212. člena ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.242,19 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker se sodbe v določenih delih ne da preizkusiti, izpovedbe in listine pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpostavlja, da je priča L.Ž. izpovedala povsem v nasprotju s trditvami tožnice. Pri tem je izpovedala, da je bilo sodelovanje s tožnico odpovedano, da se program s tožnico ni usklajeval in da od tožnice v zvezi z dogodki, ki so predmet računa, ni ničesar prejela. Poudarja, da usklajevanja v emajlih in spisu, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, izvirajo iz januarja in marca 2017, dogodki iz računa pa so se odvijali osem oziroma deset mesecev kasneje v letu 2017. Graja tudi zaključek iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe s sklicevanjem na izpovedbo priče L.Ž. in poudarja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede izvedbe konkretnega posla. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede aktivne legitimacije tožnice, saj je iz dokazov razvidno, da so bili emajli poslani s strani druge pravne osebe in ne tožnice. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe in pravil o zastopanju toženca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženca prereka kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti. Takšna sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP), na kar je sodišče pravdni stranki pravilno opozorilo v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Glede na določilo petega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP je o pritožbi zoper sodbo odločala sodnica posameznica.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana sodba zakonita in pravilna, v pritožbi zatrjevani razlogi pa niso utemeljeni.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko sodbe zaradi napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba pa vsebuje vse sestavine in je razumljiva. Odločitev iz izreka je v obrazložitvi jasno, izčrpno in logično obrazložena. Do vseh bistvenih navedb pritožnika se je sodišče opredelilo in pri razčlenjevanju dejanskega stanja strukturirano opredelilo, katerim tožnikovim navedbam je sledilo. Pri tem je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali od leta 2014, to sodelovanje pa je potekalo preko L.Ž.. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo prepričljive razloge za zaključek, da sta pravdni stranki sprejeli in dogovorili okvir promocijskih storitev za vinsko leto 2017/2018 in da je bila tožnica tista, ki je toženko obvestila o promocijskih aktivnosti, ki se bodo dogajale v mesecu novembru 2017 (dne 8. 11. 2017 in 16. 11. 2017) na Kitajskem. Toženka je sodelovala na teh dveh spornih dogodkih, pri čemer je dokazni postopek potrdil, da sta bila oba promocijska dogodka izvedena v okviru promocijskih aktivnosti vinarskega leta tožnice z njenimi logotipi.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Sodišče torej v razlogih sodbe o vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. Pri protispisnosti gre za napako povsem tehnične narave. V konkretnem primeru zatrjevano nasprotje med trditveno podlago tožnice in vsebino pričevanja priče L.Ž. zato ne pomeni protispisnosti, temveč toženec poskuša preko te postopkovne kršitve grajati dokazno oceno in uveljavljati zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v pritožbenem postopku spora majhne vrednosti ni dopustno.

9. V tem kontekstu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi 7. člena ZPP vezano na trditveno podlago tožeče in tožene stranke in zato ne sme soditi mimo trditvene podlage ene ali druge stranke, pri čemer mora vsaka stranka na podlagi 212. člena ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ugotoviti je, da toženec v pritožbi izpostavlja ugovorne trditve, ki jih v postopku na prvi stopnji ni navajal, saj se je zahtevku tožnice branil predvsem z navedbami, da so vsi dogovori potekali z družbo A. W. d.o.o., ter da L.Ž. ni imela pooblastila za sklenitev dogovora o promocijskih aktivnostih za vinarsko leto 2017/2018. Le v okviru teh trditev je sodišče prve stopnje presojalo ugovore toženca, pri čemer je poudariti, da navedbe pritožnika, da tožnica ni predložila nobenih dokazov (naročilnic in emajlov), ki bi se nanašali na izvedbo konkretnih spornih dogodkih, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in posegajo tudi v ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v postopkih v sporih majhne vrednosti vezano.

10. Pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe OZ o podjemni pogodbi. Utemeljeno je zavrnilo ugovor toženca glede aktivne legitimacije tožnice in pri tem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge za zaključek, da je takšen ugovor neutemeljen in povsem pavšalen.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašene stroške ni šteti za potrebne, saj je tožnik v odgovoru na pritožbo zgolj ponovil svoja pravna naziranja in soglašal z izpodbijano odločitvijo.