Jedro

Posebne olajšave so za zavezance določene le v 10. in 11. členu ZDoh, zato so do njih upravičeni le zavezanci, pod pogoji določenimi v ZDoh. V davčnem postopku mora zavezanec, ki uveljavlja zmanjšanje osnove za dohodnino za prispevke nakazane v potresu prizadetim osebam, predložiti dokaze, na podlagi katerih bi bil upravičen do zmanjšanja po 46.a členu ZPOOSRP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 19. 10. 1999. V obrazložitvi navaja, da se tožnik pritožuje zoper navedeno odločbo, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1998 zato, ker mu ni bila priznana posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana AA in ker iz odločbe ni razvidno, zakaj mu osnova za dohodnino ni bila zmanjšana za znesek prispevka za Posočje, ki ga je vplačal za AA. V nadaljevanju tožena stranka citira določbe 10. in 11. člena Zakona o dohodnini (Uradni list Rs, št. 71/93, 7/95 in 44/96) in na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da tožniku posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana ni mogoče priznati, ker AA s tožnikom ni v takšnem razmerju, za kakršno je v 11. členu navedenega zakona mogoče priznati status vzdrževanega družinskega člana. Tožniku tudi ni mogoče priznati olajšave za vse člane kmetijskega gospodinjstva, saj iz napovedi za odmero dohodnine za leto 1998 izhaja, da je imel pretežni del dohodkov v tem letu iz naslova plač. Ker Zakon o dohodnini ne omogoča, da skrbnik, postavljen določeni osebi z odločbo Centra za socialno delo, uveljavlja posebno olajšavo za oskrbovanca kot vzdrževanega družinskega člana, po presoji tožene stranke AA ni mogoče priznati statusa drugega vzdrževanega družinskega člana kmetijskega gospodinjstva. Zato tudi tožnik ni upravičen do posebne olajšave za AA. Tožena stranka tožniku pojasnjuje, da računov, s katerimi tožnik uveljavlja vplačilo prostovoljnega prispevka za Posočje za AA, ni mogoče upoštevati kot dokazilo o nakazilu tega prispevka. V zvezi s tem navaja, da iz predloženih računov in paragonskih blokov o nakupu raznega materiala v letu 1998 ni razvidno, kdo je kupec oziroma je to razvidno le iz dveh računov, kjer pa je kot kupec naveden BB, ni pa razvidno za koga je bil nakup opravljen. Po mnenju tožene stranke s predloženimi računi tožnik lahko uveljavlja le zmanjšanje osnove za dohodnino po 9. členu Zakona o dohodnini (sredstva, porabljena za vzdrževanje stanovanjskega objekta in za druge v tem členu navedene namene). Osnova za odmero dohodnine za sredstva po navedenem določilu se lahko zmanjša največ za 3% zavezančeve osnove za dohodnino. Tožniku, ki je na tej podlagi uveljavljal zmanjšanje osnove v višini 566.796 SIT, pa je bilo priznano zmanjšanje v višini 67.689 SIT, to je v višini 3%. To pa pomeni, da je tožnik zmanjšanje osnove na tej podlagi v celoti tudi izkoristil. Tožnik v tožbi navaja, da v odločbi prve stopnje prostovoljni prispevek za Posočje sploh ni omenjen, saj v njej ni navedeno niti da ga uveljavlja, niti o tem, da je bilo o njen odločeno in zato tudi niso navedeni dejanski in pravni razlogi glede odločanja o uveljavljanem prispevku. Zatrjuje pa, da je po tem, ko je bil pozvan, organu prve stopnje predložil dokazila in sicer 8 strani fotokopij računov v skupni vrednosti 442.709 SIT, za razliko do 1.098.709 SIT pa izjavo plačnika in prejemnika, predlagal pa je tudi druga dokazila (originalni računi, ogled vgrajenega in odstranjenega materiala, priče). Pojasnila, kaj je pravna podlaga zato, da se mu olajšava iz tega naslova ne prizna, od uradne osebe ni dobil. Trdi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi spreminja ugotovitev organa prve stopnje o tem, da je AA član skupnega gospodinjstva. Uradna oseba na prvi stopnji mu je pojasnila, da tožniku prostovoljnega prispevka za Posočje ni mogoče priznati le zato, ker je bil vplačan za člana skupnega gospodinjstva. Ker tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej navaja, da predloženih računov ni mogoče upoštevati kot dokazilo o nakazilu tega prispevka, v nadaljevanju pa priznava, da isti računi formalno ustrezajo določilom 9. člena Zakona o dohodnini, je njena utemeljitev v medsebojnem nasprotju in tudi v nasprotju z zakonom. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine, na podlagi katerih meni, da je iz vseh predloženih računov razvidno kdo je plačnik in kdo prejemnik. Ker je s predloženimi računi izkazal svoj prispevek za AA in tudi porabo prispevka zanj, meni da po davčnih, socialnoskrbstvenih in potresnih predpisih tudi ni pravne podlage zato, da se mu ne prizna dokazani prostovoljni prispevek za Posočje v celoti. Zato predlaga, da se mu prizna vplačan prostovoljni prispevek za Posočje v višini 442.709 SIT, popravi izračun dohodnine in da se mu obračunajo in izplačajo zamudne obresti. Smiselno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztrajaj pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Tožbene navedbe glede dejstev, ki jih tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal in doslej niso bila predmet postopka, pa po mnenju tožene stranke predstavljajo novoto. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih upravnih spisov, je tožena stranka dejansko stanje glede posebne olajšave dejansko stanje pravilno ugotovila tudi pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato v tem delu sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. V Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 - odl. US, 2/95 - odl. US, 7/95, 14/96 - odl. US, 44/96, 68/96 - odl. US, 82/97 - odl. US, 87/97 - ZDoh), so v 10. in 11. členu navedene osebe, ki jih vzdržuje zavezanec in se zavezancu zanje prizna posebna davčna olajšava. Čeprav sodišče ne dvomi, da tožnik, ki je AA določen za skrbnika z odločbo Centra za socialno delo B, zanj skrbi in tudi prispeva k njegovemu vzdrževanju, pa to še ne pomeni, da je AA šteti za osebo za katero se zavezancu, ki ga vzdržuje, prizna posebna olajšava. Ob ugotovitvi, da ima AA lastne dohodke, ki presegajo za to predpisano posebno olajšavo in dejstva, da tožniku ni edini vir dohodkov kmetijstvo in z njim povezane dejavnosti, v določbah ZDoh, s katerimi je predpisana posebna olajšava, ni podlage za priznanje posebne olajšave tožniku, čeprav vzdržuje osebo, ki za normalno življenje in preživljanje potrebuje skrbnika. Ker so posebne olajšave za zavezance, določene le v 10. in 11. členu ZDoh, ne pa tudi v drugih zakonih, so do njih upravičeni le zavezanci, ki vzdržujejo določene osebe, pod pogoji določenimi v ZDoh.

Tožnik ima sicer prav, ko trdi, da organ prve stopnje v odločbi ne omenja zmanjšanja osnove za dohodnino za leto 1998, ki jo je uveljavljal v napovedi za dohodnino. V izpodbijani odločbi, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pa nima podlage njegova trditev, da je za prostovoljne prispevke nakazane v potresu prizadetim v Posočju uveljavljal zmanjšanje osnove v višini 1.098.709 SIT. V napovedi je namreč tožnik sam navedel znesek 298.713 SIT. Zmanjšanje osnove za dohodnino za leto 1998 na tej podlagi pa ne določa ZDoh, pač pa Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (Uradni list RS, št. 59/98 in 67/98 - ZPOOSRP). Po 46.a členu ZPOOSRP se osnova za dohodnino za leto 1998 zmanjša za prostovoljne prispevke, ki so jih zavezanci za dohodnino v letu 1998 vplačali do 13.6.1998 neposredno osebam, prizadetim v potresu, ne glede na omejitev iz 9. člena zakona o dohodnini. Zavezanec za dohodnino mora navedeno vplačilo dokazati z ustreznimi dokumenti, ki se glasijo na njegovo ime. Osebe, ki so jim bili prostovoljni prispevki nakazani, pa morajo do 31.12.1998 pristojnemu davčnemu uradu posredovati podatke o vplačnikih prostovoljnih prispevkov in o višini vplačanih prispevkov ter poročilo o tem, za katere namene so bila ta sredstva porabljena. Iz navedene odločbe izhaja, da je zakonodajalec za zmanjšanje osnove za dohodnino po 46.a členu ZPOOSRP določil strožje pogoje za dokazovanje vplačil in za uporabo tako pridobljenih sredstev. Zato po presoji sodišča tudi po tožniku predloženih računov tožena stranka ni mogla šteti za dokaz o tem, da je tožnik kot zavezanec za dohodnino vplačal prispevek AA, to je neposredno osebi, ki je bila prizadeta v potresu. Ker tožnik v upravnem postopku in niti v tožbi ne navaja, da je AA davčnemu uradu do 31.12.1998 posredoval podatke o vplačniku prostovoljnega prispevka in višini vplačanih prispevkov ter poročilo o tem, za katere namene so bila ta sredstva porabljena, je tožnik v zmoti, ko zatrjuje, da bi moral davčni organ na podlagi dokazov, ki jih predlaga, ugotavljati dejstva, ki bi morala biti davčnemu organu posredovana že do 31.12.1998. To pa pomeni, da tožnik v davčnem postopku ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bil upravičen do zmanjšanja osnove za dohodnino za leto 1998 po 46.a. členu ZPOOSRP in da je izpodbijana odločba iz navedenega razloga tudi v tem delu pravilna.

Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da jej izpodbijana odločba po zakonu utemeljena iz razlogov navedenih v sodbi. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 59. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).