Jedro

Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se ta zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 10.369,63 EUR v petih enakih obrokih tako, da plača: - prvi obrok v višini 2.073,93 EUR v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, - drugi obrok v višini 2.073,93 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka, - tretji obrok v višini 2.073,93 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka, - četrti obrok v višini 2.073,93 EUR v enem po zapadlosti tretjega obroka, - peti obrok v višini 2.073,93 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila.

II. Kar tožnik zahteva več, se zavrne.

IIII. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 15. dneh stroške pritožbenega postopka 610,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 20.100,00 EUR v petih enakih obrokih z zapadlostjo, kot je določeno v izreku sodbe ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mu je dolžna povrniti stroške postopka 3.738,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Obe pravdni stranki se pritožujeta zoper sodbo in se pri tem sklicujeta na vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe. Navaja, da se ne more strinjati z obrazložitvijo sodbe v delu, ki se nanaša na njegovo pravico do nadomestila kot invalida II. kategorije. Tožniku je res prenehalo delovno razmerje pred nezakonitim postopanjem tožene stranke, ki ga je izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, vendar bi bil tudi v tem primeru upravičen do nadomestila kot invalid II. kategorije.

4. Tožena stranka se ne strinja z obsodilnim delom sodbe. Navaja, da pri določitvi nepremoženjske škode sodišče ni presojalo sicer skopih trditev tožnika, kar bi moralo storiti, ampak je enostavno povzelo okoliščine pritožnikov v primeru Velikega senata ESČP v zadevi KURIĆ in ostali proti Sloveniji in nekritično verjelo izpovedi tožnika. Ni upoštevalo, da je bil položaj tožnika bistveno drugačen oziroma, da je bil njegov finančni položaj nedvomno boljši kot položaj pritožnikov iz zadeve Kurić. Poleg tega pa ni upoštevano 10.050,00 EUR odškodnine, ki jo je tožnik prejel v upravnem postopku na Upravni enoti Ljubljana. Sodišče bi moralo ugotoviti vso škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi izbrisa, nato pa od skupnega zneska odšteti, kar je prejel v upravnem postopku. Namesto tega je pritožniku prisodilo 20.100,00 EUR odškodnine v sodnem postopku, ne da bi ugotovilo celotno škodo zaradi izbrisa in odštelo prejeto v upravnem postopku. Namen ZPŠOIRSP ni, da se vsakemu izbrisanemu zagotovi v sodnem postopku trikratnik zneska, ki mu je priznan z odločbo Upravne enote, ampak je višina odškodnine v sodnem postopku odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi trditev in izvedenih dokazov.

5. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev v tej zadevi. V sodbi je navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Razlogi sodbe v tem delu so jasni in si ne nasprotujejo. V pritožbi tožene stranke očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti drugih relevantnih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pač pa je prvostopenjsko sodišče delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v tej zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zato, ker ga je država izbrisala iz registra stalnega prebivalstva z dnem 26. 2. 1992. V ponovljenem postopku tožnik zahtevek opira na določila Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. l. RS, št. 99/2013, ZPŠOIRSP). Namen tega zakona je poprava kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so bile povzročene izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva in sicer na način, da je v zakonu urejena pravica do denarne odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi izbrisa ter poleg denarne odškodnine tudi druge oblike pravičnega zadoščenja kot povračilo nastale škode.

8. Prvostopenjsko sodišče je kot podlago odločitve sprejelo sledeče ugotovitve: tožnik je bil z dnem 26. 2. 1992 izbrisan iz evidenca stalnih prebivalcev Republike Slovenije na podlagi določb Zakona o tujcih; obdobje izbrisa je trajalo do 2. 12. 2008, ko je pridobil državljanstvo RS; v upravnem postopku je bila tožniku že pravnomočno določena odškodnina po ZPŠOIRSP v višini 10.050,00 EUR oziroma 50,00 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra; v času izbrisa je moral plačevati takse za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje v RS in ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja; tožniku je delovno razmerje v RS po njegovi krivdi prenehalo že pred izbrisom iz registra, njegova zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je bila zavrnjena z odločbo ZPIZ z dne 3. 6. 2009; tožnik je zaradi vseh posledic izbrisa v tem obdobju živel v negotovosti in v strahu glede prihodnosti, imel je težave pri urejanju svojega statusa ter pri uveljavljanju določenih pravic.

9. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišče ne more biti dvoma, da je tožnik upravičen do odškodnine tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo zaradi škodnih posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZPŠOIRSP ne le v upravnem postopku, ampak tudi v sodnem postopku (10. člen). Ker so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (obstoj škode, protipravno ravnanje tožene stranke in vzročna zveza med zatrjevano škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva), je tožnik upravičen do povračila škode, pri čemer je na njem dokazno breme za odmero njene višine.

10. Tožniku prisojena denarna odškodnina zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa v višini 20.000,00 EUR, je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna glede na vse okoliščine primera, navedene v obrazložitvi, nanje pa se tudi pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju teh razlogov v celoti sklicuje. Pritožba tožene stranke nima prav glede očitka, da sodba sloni le na povzetku okoliščin iz sodbe ESČP v zadevi K. in ostali proti Sloveniji, ne upošteva pa bistveno drugačnega položaja tožnika. V kakšnem položaju se je po nezakonitem izbrisu znašel tožnik in kakšne so bile posledice zanj v celotnem obdobju izbrisa od leta 1992 do leta 2008, ki so mu povzročale večletno trpljenje, je tožnik v zadostni meri navajal in dokazal s svojo izpovedjo. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je imel v zadnjem obdobju izbrisa dovoljenje za začasno bivanje v RS ter da je bil vpisan v register tujih dopisnikov, mu ne jemlje pravice do odškodnine glede na razloge, ki jih je v sodbi pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Na odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje toženkine pritožbe, da je bilo tožniku ponujeno stalno bivanje in tudi državljanstvo, kar naj bi odklonil, vlogo za državljanstvo pa vložil šele v letu 2006 in ga v letu 2008 tudi dobil. Tožena stranka v tej smeri ni ponudila nobenih dokazov, tožnikova izpoved o tem pa je izrazito čustvena, nejasna in časovno neopredeljena. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin sodišča upoštevajo, poleg zakonske podlage v določbah Obligacijskega zakonika (179. člen) ter prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (200. člen), tudi sodno prakso in primerjajo podobne zadeve. Slovenska sodna praksa primerljivih zadev, v katerih bi bile dosojene odškodnine po ZPŠOIRSP zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa, še nima. Zato je edino primerno postopanje prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavani zadevi primerjalo višine odškodnin, ki so bile prisojene oškodovancem v sodbi ESČP, št. 2682/06 z dne 28. 6. 2012 v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji.

11. Glede višine odškodnine za premoženjsko škodo pa je tožnik dokazal le škodo, ki mu je nastala zaradi plačila vizumskih taks v obdobju od leta 2000 dalje, skupaj v višini 419,63 EUR. V preostalem delu (za stroške zdravljenja in zdravil v obdobju, ko ni bil upravičen do zdravstvenega zavarovanja ter za izgubo dohodkov, nadomestil za čakanje na ustrezno zaposlitev ter za ustrezne denarne pomoči) pa tožnik ni dokazal višine škode. Tožnik v pritožbi izpostavlja le očitek, da bi bil kljub temu, da mu je res prenehalo delovno razmerje pred nezakonitim postopanjem tožene stranke, upravičen do nadomestila za invalidnost II. kategorije. O tej vrsti premoženjske škode pa tožnik v postopku ni podal ustrezne trditvene podlage in zgolj predlagane poizvedbe pri ZPIZ ne morejo nadomestiti pomanjkanja trditev. Zato sodba pravilno zaključuje, da do odškodnine tudi na tej podlagi ni upravičen.

12. Pač pa je pritožba tožene stranke utemeljena v tistem delu, v katerem opozarja na zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 5. člena v zvezi z določbama 11. in 12. člena ZPŠOIRSP. Tožniku je v tej zadevi sodišče prisodilo skupno denarno odškodnino za povzročeno škodo zaradi izbrisa v znesku 20.419,63 EUR. Višjega zneska odškodnine (do zahtevanih 72.000,00 EUR) tožnik ni dokazal. Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se ta zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku (drugi odstavek 5. člena ZPŠOIRSP). Tožniku je bila v upravnem postopku že priznana odškodnina v višini 10.050,00 EUR. Ker se za ta znesek zmanjša v sodnem postopku določena odškodnina, je tožnik upravičen le še do zneska 10.369,63 EUR. Navedeni znesek je tožena stranka dolžna tožniku izplačati skladno z določbo 13. člena ZPŠOIRSP obročno, kot je navedeno v izreku te odločbe. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, v ostalem pa pritožbo tožene stranke in pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik v pritožbi omenja vloženo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti določil ZPŠOIRSP. Vrhovno sodišče RS je ob reševanju pritožbe v zadevi II Ips 271/2013 res vložilo pred Ustavnim sodiščem RS zahtevo za presojo ustavnosti določbe 12. člena ZPŠOIRSP, ki določa omejitev višine denarne odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča vložena zahteva nima vpliva na odločitev v tej zadevi. Tožniku je namreč prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku, kot ga je zahteval, medtem ko višjega zneska od prisojenega za premoženjsko škodo ni dokazal. Skupni znesek prisojene odškodnine v tej zadevi ne dosega z zakonom določene omejitve višine denarne odškodnine 3-kratnega zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel z nekaj manj kot 1/3 tožbenega zahtevka, zato bi bil upravičen do povračila potrebnih stroškov v tem razmerju ter zavezan k povrnitvi stroškov tožene stranke do 2/3 (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker pa so potrebni stroški tožnika dokaj višji (6.474,17 EUR) od stroškov tožene stranke (3.707,50 EUR), saj je uspel v prvem pritožbenem postopku v celoti, je po pobotanju stroškov in tudi ob upoštevanju posebnosti tega postopka odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (njen uspeh je približno polovičen), ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške za nagrado za postopek 1.177,60 EUR ter plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar glede na pritožbeni uspeh (51 %) znese 610,80 EUR.