Jedro

S skoraj 5 kg zelo nevarnega mamila heroina, se lahko povzroči velika škoda za zdravje mnogih ljudi, med katerimi kot uživalci mamil prevladujejo mladi in celo otroci. Ta nevarnost pa tudi dokazuje, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave RS.

Za stališče v sklepu višjega sodišča, da je treba ocenjevati nujnost pripora v obratnem sorazmerju s težo kaznivega dejanja, torej za čim hujše kaznivo dejanje obstaja ponovitvena nevarnost, tem manjša stopnja nevarnosti ponovitve je potrebna, sicer ni podlage v zakonu, ne glede na to pa je zaključek tudi tega sodišča, da pri obtožencu obstaja realna nevarnost ponovitve oziroma nadaljevanja kaznive dejavnosti, kakršne je obtožen, pravilen in nanj sicer to zmotno stališče ni imelo vpliva (2. odst. 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. P.F., prej S., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnima sklepoma, navedenima v uvodu te sodbe, je bil po vložitvi obtožnice zaradi (kvalificiranega) kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ zoper obt. P.F., prej S., ponovno odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornica tega obtoženca je zoper sklepa vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej, da se sklepa opirata na nedovoljene dokaze, ki je ne obrazlaga, v obrazložitvi pa navaja domnevne napake sklepov v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (da sklepa nimata razlogov o utemeljitvi ponovitvene nevarnosti in da je pripor nujen), predvsem pa uveljavlja zmotno ugotovitev, da je obtoženec utemeljeno sumljiv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, in ali obstaja ponovitvena nevarnost. Obtoženec je bil od 27.3. do 18.4.1998 na prostosti, v tem času ni storil nobenega nezakonitega dejanja, nasprotno, poročil se je in ima družino, zato ni razlogov za nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Za odreditev pripora bi morale obstajati okoliščine, iz katerih v skladu z 20. členom Ustave RS in točko c) 1. odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin izhaja nujnost pripora in velika verjetnost, ki meji na gotovost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Nasprotno pa se v sklepu višjega sodišča uveljavlja stališče, da zadošča "manjša verjetnost ponovitve kaznivega dejanja". Kršeno naj bi bilo načelo sorazmernosti, ker stopnja nevarnosti obtoženca ne narekuje pripora, saj doslej še ni bil v kazenskem postopku. Obsežna in organizirana kriminalna dejavnost sama po sebi ne pomeni, da bi obtoženec kazniva dejanja ponavljal, saj so tudi drugi udeleženci na prostosti. Določbe ZKP o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti je treba ozko razlagati in se sme iz tega razloga pripor odrediti le, če zanj obstajajo tehtne in konkretne okoliščine. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se v pretežni meri ukvarja z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, izpodbijana sklepa pa sta zakonita in obrazlagata vse okoliščine, ki so potrebne za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe, medtem ko se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ne more vložiti.

V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vrhovno sodišče ni moglo upoštevati in preizkusiti, ker je popolnoma neobrazložena. V zahtevi se zmotno navaja, da sklepa nimata razlogov o okoliščinah, ki so temelj za ugotovitev, da obstaja ponovitvena nevarnost in da je pripor nujen. V sklepu okrožnega sodišča se kot take okoliščine navajajo, da je bil obtoženec član združbe več oseb, združenih za izvrševanje teh kaznivih dejanj, posredoval naj bi pri prodaji mamila, ga prepakiral in organiziral prevoz ter pridobil prevoznika, ki ga je dne 15.1.1998 spremljal pri prevozu mamila od L. do mejnega prehoda F., taka njegova dejavnost pa naj bi bila že utečena. Delal naj bi po navodilih D.D. in B.Š., ki sta mamilo pošiljala, sta pa v tujini in zato nedosegljiva. Nima nobenih rednih dohodkov. Sklep sodišča druge stopnje k tem okoliščinam dodaja še splošno znano dejstvo, da tako velike količine mamila, ki pa dajejo tudi velike zaslužke, (samo v enem primeru 5 kg heroina) dobijo le osebe, ki imajo pri dobaviteljih veliko zaupanje. Na podlagi teh konkretnih okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da obstaja nevarnost, da bi obtoženec na prostosti spet stopil v stik z dobavitelji in kupci mamila, ki so oboji v tujini, organiziral tranzit mamila čez ozemlje Slovenije ter s tem pridobival veliko denarja.

Trditev v zahtevi, da sodišči nista pravilno ovrednotili okoliščine, da je bil obtoženec do vložitve obtožnice približno 3 tedne na prostosti, se v tem času tudi poročil in ni delal kaznivih dejanj, kar dokazuje, da ni ponovitvene nevarnosti, spodbija pravilnost dokaznih zaključkov v sklepih, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Ne glede na to pa vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče iste okoliščine v okviru pritožbenih navedb zoper sklep sodišča prve stopnje ocenjevalo v povezavi z okoliščinami, ki so v škodo obtoženca in jih je po takšni kompleksni dokazni oceni po mnenju vrhovnega sodišča tudi pravilno zavrnilo.

Sodišči sta ustrezno obrazložili ugotovitev, da obstaja sorazmerje med nevarnostjo, ki ga za zdravje in celo za življenje ljudi predstavlja kaznivo dejanje, ki ga je obt. P.F., prej S., obtožen in ki zanj obstaja ponovitvena nevarnost, ter med priporom. S skoraj 5 kg zelo nevarnega mamila heroina, se lahko povzroči velika škoda za zdravje mnogih ljudi, med katerimi kot uživalci mamil prevladujejo mladi in celo otroci. Ta nevarnost pa tudi dokazuje, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi v smislu 1. odstavka 20. člena Ustave RS.

Za stališče v sklepu višjega sodišča, da je treba ocenjevati nujnost pripora v obratnem sorazmerju s težo kaznivega dejanja, torej za čim hujše kaznivo dejanje obstaja ponovitvena nevarnost, tem manjša stopnja nevarnosti ponovitve je potrebna, sicer ni podlage v zakonu, ne glede na to pa je zaključek tudi tega sodišča, da pri obtožencu obstaja realna nevarnost ponovitve oziroma nadaljevanja kaznive dejavnosti, kakršne je obtožen, pravilen in nanj sicer to zmotno stališče ni imelo vpliva (2. odst. 371. člena ZKP).

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da izrecno zatrjevanih ali smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni, obt. P.F., prej S., pa je utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v pravnomočni obtožnici, je zahtevo zagovornice tega obtoženca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.