Jedro

V skladu z določili Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih je predvidena sodna odpoved pogodbe ne pa tudi sodni odstop od pogodbe v primeru kršitev.

Najemna pogodba je bila v delu, ki se nanaša na postavitev lokala, razvezana. Torej je prenehala pravica tožene stranke, da na najeti poslovni prostor na lastne stroške postavi lokal. Bistvena posledica razveze pogodbe je, da obstoječa pogodba preneha, kar pa ne pomeni, da preneha pravno razmerje med nekdanjima pogodbenima strankama. V skladu z določili 111. člena OZ lahko namreč razveza pogodbe vzpostavi reparacijske, odškodninske in tudi verzijske zahtevke.

Tožena stranka ni izkazala, da vračilo demontiranega lokala ni mogoče. Ker tožena stranka ni zahtevala vračila demontiranega lokala je tako glede na zgoraj pojasnjeno njen zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi nesklepčen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zatrjevani dejstvi odstranitve lokala in njegove neizročitve toženi stranki sami po sebi še ne izkazujeta koristi tožeče stranke.

V primeru prenehanja pogodbe nastopi odškodninska obveznost samo, če so izpolnjeni vsi pogoji odškodninske obveznosti. Ti so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nastankom škode in protipravnim ravnanjem ter krivda.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119672/2013 z dne 24. 7. 2013 ostane v veljavi v 3. točki izreka, v 1. točki izreka pa se sklep o izvršbi razveljavi.

Tožena stranka B. d. o. o. je dolžna tožeči stranki A. d. d. plačati znesek 10.811,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje do plačila."

II. Pritožba proti II., III. in IV. točki izpodbijane sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 893,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 119672/2013 z dne 24. 7. 2013 (v nadaljevanju: Sklep o izvršbi) ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 10.811,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala plačilo 16.127,52 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da obstajata terjatev tožeče stranke v višini 8.562,07 EUR in terjatev tožene stranke v višini 16.127,52 EUR ter nato terjatvi pobota do višine vtoževanega zneska (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.712,82 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Presodilo je, da je zahtevek tožeče stranka za plačilo neplačanih najemnin za najete prostore po sklenjenih najemnih pogodbah št. 2007, 2010, 2013 in 2008 za obdobje od oktobra 2010 do julija 2013, utemeljen. V zvezi z nasprotno tožbo je presodilo, da tožeča stranka s tem, ko je odstranila montažni lokal (v nadaljevanju: lokal) tožene stranke ni ravnala protipravno ter da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja dogovora o kompenzaciji neplačanih najemnin s škodo zaradi odstranitve lokala. Odločilo je tudi, da tožeča stranka ni bila neupravičeno obogatena.

3. Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo in popravni sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma da ugodi primarnemu ali podrejenemu zahtevku tožene stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

5. Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o tožbenem zahtevku

6. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala plačilo neplačanih računov za najemnino v skupni višini 8.562,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila. Izvršilno sodišče je zahtevku v celoti ugodilo.

7. V vlogi z dne 28. 5. 2015 (l. št. 117) je tožeča stranka svoj zahtevek spremenila tako, da je zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa kapitalizirala do 28. 5. 2015 (kar znaša 2.249,55 EUR) in nato od glavnice in kapitaliziranih obresti, torej od zneska 10.811,62 EUR (8.562,07 EUR plus 2.249,55 EUR) od 29. 5. 2015 dalje zahtevala tudi t. i. procesne obresti (obresti od neplačanih obresti, 381. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2 Sodišče prve stopnje je na naroku 8. 10. 2015 (l. št. 125) spremembo tožbe dovolilo.

8. Pritožnica je sodišču prve stopnje očitala, da je odločitev sprejeta v I. točki izreka izpodbijane sodbe nepravilna, ker je izrek z upoštevanim spremenjenim tožbenim zahtevkom vezalo na Sklep o izvršbi. Tožeča stranka je s spremembo tožbenega zahtevka le-tega povečala za t. i. procesne obresti (381. člen OZ) od 29. 5. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je spremenjenemu tožbenemu zahtevku v skladu z določilom 381. člena OZ, ki določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, ugodilo. Ta odločitev je pravilna. Vendar pa je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe spremenjen tožbenih zahtevek nepravilno vezalo na Sklep o izvršbi, s katerim je bilo odločeno le o zahtevku za plačilo glavnice in dolgovanih zakonskih zamudnih obresti.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče to nepravilnost odpravilo tako, da je spremenilo I. točko izpodbijane sodbe, in sicer je razveljavilo 1. točko izreka Sklepa o izvršbi ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 10.811,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje. Tretjo točko izreka Sklepa o izvršbi je pritožbeno sodišče ohranilo v veljavi ter v tem delu pritožbo zavrnilo.

10. Drugih pritožbenih razlogov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo neplačanih najemnin po sklenjenih najemnih pogodbah in spremenjenim tožbenim zahtevkom tožena stranka ni uveljavljala.

K odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi

11. Tožena stranka je od tožeče stranke z nasprotno tožbo zahtevala plačilo 16.127,52 EUR iz naslova neupravičene obogatitve oziroma iz naslova odškodninske odgovornosti. Trdila je, da ji je tožeča stranka protipravno odstranila lokal, ki ga je na tropskem vrtu ... postavila v skladu s sklenjeno najemno pogodbo št. 2008 z dne 20. 3. 2008 (priloga na A1, v nadaljevanju: Najemna pogodba). Ker ji tožeča stranka demontiranega lokala ni vrnila, je trdila, da ji je nastala škoda v vrednosti lokala oziroma da je bila tožeča stranka za vrednost lokala obogatena.

12. Pravdni stranki sta sklenili Najemno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki dala v najem poslovni prostor v neto izmeri 10 m2 v tropskem vrtu ..., tožena pa bo na tem poslovnem prostoru na svoje stroške postavila lokal in za najem poslovnega prostora plačevala mesečno najemnino v višini 127,60 EUR. Ker je tožena stranka lokal začela postavljati v nasprotju z določili Najemne pogodbe, je tožeča stranka po dveh neuspešnih pozivih na ustavitev del in odstranitev lokala odstopila od najemne pogodbe in le-tega sama odstranila. Dejstvo, da je bil med pravdnima strankama nato sklenjen dogovor, da Najemna pogodba ostane v veljavi v delu brez postavitve lokala, ki je predmet tega spora, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilna. Pritožbene trditve, da tožeča stranka ni veljavno odstopila od Najemne pogodbe glede postavitve lokala, ne držijo. V skladu z določili Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih3 je predvidena sodna odpoved pogodbe ne pa tudi sodni odstop od pogodbe v primeru kršitev (glej 26. in 28. člen).

13. Glede na navedeno je bila najemna pogodba v delu, ki se nanaša na postavitev lokala, razvezana. Torej je prenehala pravica tožene stranke, da na najeti poslovni prostor na lastne stroške postavi lokal. Bistvena posledica razveze pogodbe je, da obstoječa pogodba preneha, kar pa ne pomeni, da preneha pravno razmerje med nekdanjima pogodbenima strankama.4 V skladu z določili 111. člena OZ5 lahko namreč razveza pogodbe vzpostavi reparacijske, odškodninske in tudi verzijske zahtevke.

14. Osnovni zahtevek, ki izhaja iz razveljavljene pogodbe je vrnitveni, reparacijski zahtevek. Tega zahtevka tožena stranka v tem postopku ni podala. Podala je odškodninski zahtevek za plačilo škode v vrednosti demontiranega lokala oziroma zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve za vračilo koristi tožeče stranke.

15. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na navedeno bi tako tožeča stranka po nasprotni tožbi morala od tožene stranke po nasprotni tožbi zahtevati vračilo demontiranega lokala oziroma zahtevati, da ji tožena stranka po nasprotni tožbi nadomesti vrednost dosežene koristi, če vračilo demontiranega kioska ni mogoče. Iz navedenega torej izhaja, da je nadomestilo vrednosti dosežene koristi možno šele, če ni mogoče vrniti prejetega.

16. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je tožena stranka utemeljevala s tem, da ji tožeča stranka po odstranitvi lokala kljub zahtevam le-tega ni vrnila, niti ji ni povedala kje se nahaja. Trdila je tudi, da lokala pod nadstreškom hotela, kamor ga je postavila tožeča stranka, ni videla oziroma ga ni našla. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 14) prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj ocenjuje, da tožena stranka od tožeče stranke ni zahtevala vračila lokala. Tožeča stranka tej ugotovitvi v pritožbi ni konkretno nasprotovala. S ponavljanjem trditev, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, pa ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku preizkuša pravilnost in zakonitost sodbe in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje.

17. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da vračilo demontiranega lokala ni mogoče. Ker tožena stranka ni zahtevala vračila demontiranega lokala, je tako glede na zgoraj pojasnjeno njen zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi nesklepčen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zatrjevani dejstvi odstranitve lokala in njegove neizročitve toženi stranki sami po sebi še ne izkazujeta koristi tožeče stranke, kar je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje.

18. V primeru prenehanja pogodbe nastopi odškodninska obveznost samo, če so izpolnjeni vsi pogoji odškodninske obveznosti.6 Ti so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nastankom škode in protipravnim ravnanjem ter krivda. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni ravnala protipravno. To je prepričljivo pojasnilo v 26. do 28 točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato so, kot je v nadaljevanju pojasnjeno, pritožbeni očitki, da je sodišče prave stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka z odstranitvijo lokala ni ravnala protipravno, neutemeljeni.

19. V skladu z določilom 125. člena OZ pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Po določilu prvega odstavka 9. člena OZ pa so udeleženci v obligacijskih razmerjih dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Z Najemno pogodbo sta se pravdni stranki med drugim dogovorili, da bo tožena stranka lokal postavila na dogovorjenem mestu, katerega lokacija ji je v naravi znana in jo sprejema in da bo o začetku del predhodno pisno obvestila izvršnega direktorja ... ter z njim uskladila termin postavitve.

20. Tožena stranka je trdila, da ji je tožeča stranka protipravno odstranila montažni lokal, ki ga je postavila v skladu s sklenjeno najemno pogodbo. V skladu z določilom 212. člena mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tako bi tožena stranka morala zatrjevati in dokazati, da je bilo njeno ravnanje v skladu z določili najemne pogodbe ter da je tožeča stranka kršila pogodbena določila. Med drugim bi morala podati trditve o tem, s kom in kdaj je bila dogovorjena mikrolokacija montažnega lokala, kje je bila ta dogovorjena mikrolokacija in o tem, da je bil lokal postavljen točno na dogovorjeni mikrolokaciji. Te svoje trditve bi morala tudi dokazati. Tožena stranka je podala trditve o tem, da se je glede mikrolokacije montažnega objekta že pred sklenitvijo pogodbe dogovorila s pristojnimi pri tožeči stranki, a tega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazala. Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu sodišča prve stopnje, da so zaslišane priče zanikale dogovor o mikrolokaciji lokala. Zanikale so tudi ogled, na katerem naj bi skupaj dogovorili mikrolokacijo lokala. Vse zaslišane priče so to jasno in prepričljivo izpovedale (g. C. in D. sta dogovor o mikrolokaciji in svojo prisotnost na ogledu zanikala, g. E. pa je pojasnil, da je podpisal tipsko pogodbo o najemu ter da operativa ni bila v njegovi domeni). Pravilna je tudi ocena, da skica in slike ne dokazujejo dogovora o mikrolokaciji montažnega objekta (niti dogovora glede velikosti objekta). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila določila najemne pogodbe, s tem ko postavitve lokala ni uskladila s tožečo stranko.

21. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih očitkov glede nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja o ostalih očitanih kršitev pogodbe (velikost lokala, obvestilo o začetku del,...) v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ne bo opredelilo, saj z njimi glede na zgoraj ugotovljeno (hujšo) kršitev določil najemne pogodbe, tožeča stranka ne more uspeti.

22. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, s tem ko je odstranila montažni lokal ni ravnala protipravno, temveč v skladu z določili sklenjene najemne pogodbe. Ta je za primer kršitev pogodbe ali prekinitve sodelovanja predvidevala tudi odstranitev lokala. Pritožbene trditve, da odstranitev montažnega lokala ni bila v skladu z določilom 8. člena najemne pogodbe ne držijo. Sestava zapisnika o izpraznitvi in hramba v skladišču je bila namreč predvidena le za (trgovsko) blago in opremo v lokalu, ne pa tudi za sam lokal. 23. Ker tožena stranka ni uspela dokazati protipravnosti ravnanja tožeče stranke, ni podana ena izmed predpostavk poslovne odškodninske odgovornost (239. člen OZ). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tudi na podlagi določil o odškodninski odgovornosti tožeča stranka ni upravičena do plačila vtoževnega zneska.

24. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov o nastanku in višini škode (nabavljenimi materiali, računi,...), ne bo opredelilo, saj z njimi tožeča stranka, glede na zgoraj pojasnjeno ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v kolikor bi štelo, da pogodba zaradi nesporazuma o predmetu najema (velikost poslovnega prostora) ni bila sklenjena (16. člen OZ), tožena stranka z nasprotno tožbo ne bi uspela, saj bi bilo tudi v tem primeru glede reparacijskih, odškodninskih in verzijskih zahtevkov treba upoštevati 111. člen OZ.

26. K odločitvi glede obstoja dogovora o kompenzaciji najemnin s škodo zaradi odstranitve montažnega lokala

27. Udeleženci v obligacijskih razmerjih so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena OZ). Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ). Tožena stranka je zatrjevala, da sta s tožečo stranko sklenili dogovor, da se plačilo najemnin za najete poslovne prostore kompenzira s škodo, ki ji je nastala zaradi demontaže lokala. Glede na navedeno bi torej tožena stranka morala v skladu z določilom 212. člena ZPP zatrjevati in dokazati, da je bil dogovor o kompenzaciji sklenjen (podati bi morala trditve o tem s kom in kdaj je bil dogovor sklenjen) ter kaj je bila vsebina dogovora (podati bi morala konkretne trditve o tem, v kakšni višini je bila priznana vrednost lokala oziroma za koliko časa je bilo dogovorjeno, da tožena stranka ni dolžna plačevati najemnin). Kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil dogovor o kompenzaciji najemnin s škodo zaradi demontaže lokala sklenjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič D. D. (takratnega izvršnega direktorja termalne riviere in kampa pri toženi stranki), C. C. (izvršnega direktorja tožene stranke) ter F. F. (direktorja kampa pri toženi stranki), ki so vse jasno izpovedale, da takšnega dogovora ni bilo.

28. Iz pisne izjave priče G. G. (priloga B42), na katero v pritožbi opozarja tožena stranka ne izhaja nobeno pravno odločilno dejstvo, ki bi potrjevalo, da je bil sklenjen dogovor o kompenzaciji. Navedbi, da se „zadeva ne bo rešila kot je bilo sprva mišljeno“ in da „se je smatralo, da se najemnine pobotavajo in poračunavajo z lokalom in opremo“ namreč ne dokazujeta obstoja dogovora o kompenzaciji. Izkazujeta le pričakovanje in želje priče, tožene stranke. Pritožbeno sodišče je presodilo pisno izjavo priče v skladu s pooblastilom 358 člena ZPP.

29. Da zatrjevani dogovor o kompenzaciji ni bil sklenjen izhaja tudi iz vsebine dopisov z dne 25. 9. 2011 (l. št. 24) in z dne 2. 10. 2012 (l. št. 25). V njih tožena stranka šele predlaga dogovor o kompenzaciji, kar pa se ne sklada z dejstvom, da je najemnine nehala plačevati že konec leta 2010 in njenimi trditvami, da je bil dogovor o kompenzaciji sklenjen že pred tem. Glede na vse navedeno je odločitev sodišče prve stopnje, da dogovor o kompenzaciji najemnin s škodo zaradi demontaže lokala ni bil sklenjen, pravilna.

30. K odločitvi o stroških pravdnega postopka

31. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločitev o stroških ni zadostno obrazložena. Po ustaljeni sodni praksi7 in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa.8

32. Tako je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v obrazložitvi navedlo, da so stroški tožeče stranke odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah, taksno tarifo (v nadaljevanju: ZST-1),9 Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)10, pravilno Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)11 (kar je sodišče prve stopnje kljub napačni navedbi pravne podlage pri izračunu pravilno upoštevalo) in Zakonom o davku na dodano vrednost. Pojasnilo je tudi, da je tožeči stranki priznalo naslednje stroške: nagrado odvetnika za postopek po tožbi in nasprotni tožbi, nagrado za narok, materialne stroške, potne stroške, 22 % DDV od odvetniških storitev ter sodno takso za postopek. Katere stroške in v kakšni višini je upoštevalo, izhaja tudi iz stroškovnika tožeče stranke na l. št. 251, ki je bil toženi stranki vročen 11. 1. 2017. 33. Ker je v tem postopku za odmero odvetniških stroškov v skladu z določilom prvega odstavka 20. člena OT treba uporabiti določila ZOdvT, pritožbeni očitki, da je tožeča stranka tožbo in odgovor na tožbo vložila brez pooblaščenca ter da je tudi na prve naroke prišla brez pooblaščenca, neutemeljen. Odvetniku gre namreč nagrada za postopek ne glede na to, v kateri fazi postopek prevzame. Prav tako gre odvetniku nagrada za narok, tudi če se udeleži le enega izmed več narokov. Da bi bili pravdni stroški po višini napačno odmerjeni, pa tožena stranka ni zatrjevala.

34. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da očitna pisna pomota v III. točki izreka izpodbijane sodbe ne vpliva na pravilnost sodbe, zato se do nje ne bo posebej opredelilo.

35. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

36. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela, vendar pa ta uspeh navidezen, saj v ničemer ne vpliva na višino njenih obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

37. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili ZOdvT. Tožeči stranki je priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 v višini 712,00 EUR (in ne zahtevanih 788,80 EUR, saj je skupna vrednost spora 24.689,59 EUR) ter pavšalni znesek za materialne stroške po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 893,04 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Ur. l. SRS, št. 18/1974 in naslednji. 4 M. Juhart, komentar k 111. členu Obligacijskega zakonika, GV Založba, 2003, str. 587. 5 Določila prvega, drugega in četrtega odstavka 111. člena OZ se glasijo: (1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti, razen obveznosti povrnitve morebitne škode. (2) Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. (4) Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih medtem imela od tistega, daj je dolžna vrniti oziroma povrniti. 6 M. Juhart, komentar k 111. členu Obligacijskega zakonika, GV Založba, 2003, str. 589. 7 Gej sklep VSL I Cp 2374/2015 z dne 21.11.2015, sklep VSL I Cpg 125/2016 z dne 11.10.2016, sklep VSL I Cpg 1680/2014 z dne 5.11.2014 in drugi. 8 Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9. 9 Ur. l. RS, št.: 37/2008 in naslednji. 10 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 11 Ur. l. RS, št.: 67/2008 in naslednji.