Jedro

Tožena stranka je s podjetjem sklenila pogodbo, na podlagi katere so bile prevzete v novo ustanovljeno podjetje iz prejšnjega obrata tožene stranke, na delo samo delavke, katerim kot dalavkam invalidkam, glede na določbo 36. d člena zakona o delovnih razmerjih, delovno razmerje kot trajno presežnim delavkam pri toženi stranki ni moglo prenehati brez zagotovitve delovnega razmerja za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Drugim, neinvalidnim delavcem je delovno razmerje kot trajno presežnim prenehalo in niso bili prevzeti na delo v drugo organizacijo. Zato taka zagotovitev sklenitve delovnega razmerja po določbi 36.d člena ZDR ni prevzem na delo v skladu z določbo 15. člena ZTPDR, 11. člena SKPG oziroma 13. člena KPTIS, in po mnenju revizijskega sodišča tudi ne more biti podlaga za določitev obveze prejšnjega delodajalca za plačilo odpravnine.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino 180.699,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje do plačila in ji povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravilno zavrnilo zahtevka, saj ji, glede na to, da je v času prenehanja delovnega razmerja že veljala določba branžne kolektivne pogodbe, po kateri bi imela pravico dobiti odpravnino v prejšnji organizaciji, ker ji je delovno razmerje prenehalo prej kot v dveh letih brez njene krivde, odpravnina vsekakor pripadala. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Ker revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni dodatno preizkušalo.

Revizija ni utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, čeprav na drugačni pravni podlagi, ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati zahtevane odpravnine.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo odpravnine glede na določbo četrtega odstavka 13. člena kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (KPTIS - Uradni list RS, št. 58/94), ki določa, da ima delavec, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo ali pri delodajalcu, pravico dobiti odpravnino od prejšnje organizacije, če mu preneha delovno razmerje brez njegove krivde prej kot v dveh letih. Pri tem je kot prevzem na delo po tej določbi razumeti tisti prevzem, ki je opredeljen v 15. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) oziroma 11. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93). Tak prevzem v drugo organizacijo je mogoč, če se ukine določena dejavnost v celoti in preneha potreba po delu vseh delavcev, druga organizacija pa vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev. Takega prevzema pa v spornem primeru, kot izhaja iz listin v spisu, ni bilo.

Tožena stranka je s podjetjem I. d.o.o., to je s prejšnjim obratom tožene stranke, sklenila pogodbo, na podlagi katere so bile prevzete v novo ustanovljeno podjetje iz prejšnjega obrata tožene stranke, na delo samo delavke, katerim kot dalavkam invalidkam, glede na določbo 36. d člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), delovno razmerje kot trajno presežnim delavkam pri toženi stranki ni moglo prenehati brez zagotovitve delovnega razmerja za nedoločen čas pri drugem delodajalcu. Drugim, neinvalidnim delavcem je delovno razmerje kot trajno presežnim prenehalo in niso bili prevzeti na delo v drugo organizacijo. Zato taka zagotovitev sklenitve delovnega razmerja po določbi 36.d člena ZDR ni prevzem na delo v skladu z določbo 15. člena ZTPDR, 11. člena SKPG oziroma 13. člena KPTIS, in po mnenju revizijskega sodišča tudi ne more biti podlaga za določitev obveze prejšnjega delodajalca za plačilo odpravnine.

Zato revizijsko sodišče sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna in je revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).