Jedro

Določbe 550.čl. ZOR ni mogoče pojmovati kot zakonodajalčevo opredelitev pravne narave pogodbe o leasingu in pogodbe o financiranju nakupa, marveč le kot napotilo, po katerih določbah je treba presojati razmerja, nastala s takimi pogodbami.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka tožeče stranke, da ji morata toženca plačati vsak po 1,839.759,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1993. Skoraj v celoti je ugodilo zahtevkoma iz nasprotne tožbe in tožečo stranko zavezalo, da mora obema tožencema plačati vsakemu po 5.631,00 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo devizne hranilne vloge v USD, vezane nad eno leto, za čas od 26.3.1993 do plačila in 375.866,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 307.019,00 SIT od 5.5.1993 do plačila in od zneska 68.847,00 SIT od 13.5.1993 do plačila. Višja zahtevka iz nasprotne tožbe (za obresti od tolarske vrednosti 5.631,00 USD nad priznano obrestno mero do uveljavljane višine 25 %) je zavrnilo ter tožečo stranko zavezalo, da mora tožencema povrniti njune stroške v znesku 140.523,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1994. Zoper tisti del sodbe, s katerim sta zavrnjena zahtevka iz tožbe in s katerim je ugodeno zahtevkoma iz nasprotne tožbe, se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni ocenilo izpovedb priče G.K. in M.T. Ker vseh predlaganih in izvedenih dokazov ni ocenilo, sodbe ni mogoče preizkusiti (iz nje namreč tudi ni razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo dejanske ugotovitve). G.K. je izpovedal, da je toženca napotil k tožeči stranki le zaradi možnosti pridobitve posojila ter da jima je povedal, da tožeča stranka ne garantira za nabavo, niti za napake vozil ter da je njena vloga le zapiranje finančne konstrukcije. Priča M.T. je izpovedal, da sta toženca sama izbrala dobavitelja. Sodišče je štelo te izpovedbe za irelevantne, kljub temu, da je ravno od možnosti izbire dobavitelja in odgovornosti za to izbiro, odvisno razmerje med strankami. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da sta toženca sicer v imenu in za račun tožeče stranke že pred sklenitvijo pogodbe s tožečo stranko nakazala svoja sredstva kot del kupnine dobavitelju. Ta okoliščina je tožečo stranko utrdila v prepričanju, da sta dovolj prepričana o resnosti in solidnosti dobavitelja, zlasti pa dejstvo, da sta bila že od samega začetka dogovarjanja opozorjena na to, da tožeča stranka ne jamči za dobavo. Šele nato je bila sklenjena pogodba med tožečo stranko in tožencema, na podlagi katere je tožeča stranka angažirala svoja sredstva. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno pojmovalo avtonomno voljo strank, spregledalo pa tudi, da sta toženca poslovneža in da nista naivno podpisala nečesa, o čemer ne bi bila informirana. Vedela sta tudi, da tožeča stranka ni prodajalec avtomobilov, marveč le posrednik v t.i. finančnem leasingu, ki je po svoji naravi posojilo, ne pa prodaja. Ker torej v konkretnem primeru ni šlo za rabokup, je tudi zmotna uporaba 550. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pogodbi med strankami sta upoštevali le višino stroškov posojila, ki ga je imela pri finančnem posredovanju tožeča stranka. Pogodbe namreč ni financirala iz lastnih sredstev, marveč iz sredstev pridobljenih iz posojila tuje firme. Za takšno vrsto posla pa ni mogoče uporabiti 550. čl. ZOR, zlasti ne v povezavi z 22. čl. ZOR, ki določa pogodbeno avtonomijo strank. Uporaba pravil o prodaji na obroke je sporna tudi glede na določbo 2. odst. 542. čl. ZOR, saj sta oba toženca samostojna obrtnika, ki ju vsekakor ni treba varovati pred nepremišljenim sklepanjem poslov. Končno je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi glede zamudnih obresti. Toženca bi bila upravičena do zamudnih obresti le od dneva, ko je tožeča stranka zašla v zamudo, ne pa že od dneva plačila prvega obroka.

Pritožba ni utemeljena.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je dovolj jasna, razumljiva in konzistentna, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Res je, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb prič, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Vendar je v obrazložitvi pojasnilo, zakaj izpovedbe teh prič niso relevantne. Očitana kršitev pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP torej ni podana.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je treba za razmerje med strankami po razdrtju spornih pogodb (tožeča stranka tudi v pritožbi ne oporeka ugotovitvi prvostopnega sodišča, da sta pogodbi med njo in tožencema razdrti), uporabiti določbo 549. čl. ZOR. Pri tem ničesar ne spremenijo dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi in ki naj bi jih potrjevali priči G.K. in M.T. Kajti tudi, če sta se toženca obrnila na tožečo stranko le zaradi možnosti pridobiti posojilo in sta privolila, da tožeča stranka ne jamči za dobavo in za napake avtomobilov (kar potrjujeta tudi pisni pogodbi) in četudi sta toženca sama izbrala dobavitelja, to ne izključuje uporabe omenjene določbe ZOR. Enako velja glede dejstva, da sta toženca že pred sklenitvijo spornih pogodb v imenu in na račun tožeče stranke nakazala dobavitelju avtomobilov del kupnine.

Vsa ta dejstva, vključno s tem, da tožeča stranka ni nastopala kot proizvajalec, marveč kot posrednik stvari (in ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), bi kazala na pogodbo o t.i. indirektnem finančnem leasingu. To sicer inominantna, vendar tipična pogodba, ki je ekonomsko gledano resda posebna metoda financiranja, pravno pa pogodba, s katero se dajalec leasinga zavezuje jemalcu leasinga izročiti stvar v uporabo za določen čas, ta pa se zavezuje za to v obrokih plačati določeno nadomestilo (najemnino ali zakupnino) s tem, da pridobi po izteku dogovorjenega roka uporabe trojno opcijo: ali stvar vrne dajalcu leasinga, ali leasing podaljša, ali pa stvar odkupi. Za pogodbe s tako vsebino pa veljajo pravila o prodaji na obroke (1. odst. 550. čl. ZOR). Enako tudi za posojilo, ki je bilo dano kupcu in namenjeno za nakup določenih stvari, če sta se posojilodajalec in prodajalec sporazumela, da bo kupec stvar, ki mu jo je prodal prodajalec, odplačeval posojilodajalcu v obrokih po pogodbi, sklenjeni med kupcem in prodajalcem (2. odst. 550. čl. ZOR).

Omenjeni določbi ni mogoče pojmovati kot zakonodajalčevo opredelitev pravne narave pogodbe o leasingu in pogodbe o financiranju nakupa, marveč le kot napotilo, po katerih določbah je treba presojati razmerja, nastala s takimi pogodbami. Zakonodajalca so tu bržkone vodili pravno politični motivi varstva potrošnikov, saj so zaradi enake ekonomske situacije potrošnikov v teh primerih enaki tudi razlogi, zaradi katerih je treba varovati jemalca leasinga in posojilojemalca pri financiranem nakupu tako kot kupca pri prodaji na obroke.

Dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi (brez pomena je tudi ekonomsko poreklo sredstev dajalca leasinga - čeprav jih je tožeča stranka črpala iz posojila tuje firme, to ne vpliva na razmerje s tožencema), torej ne izključujejo uporabe določbe 1. odst. 549. čl. ZOR. Po tej določbi mora v primeru razdrtja pogodbe prodajalec (v našem primeru tožeča stranka) vrniti kupcu prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno naziranje, da bi bila toženca upravičena do obresti šele od dneva, ko bi jima morala biti izročena avtomobila. Prav tako je brez pomena sklicevanje na to, da sta toženca samostojna obrtnika ter da sta hotela avtomobile nabaviti za potrebe svoje firme. Poklic kupca oz. jemalca leasinga in načrtovana ekonomska namembnost stvari, ki je predmet pogodbe, namreč ne izključujeta uporabe določb o prodaji na obroke.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).