Jedro

Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila osebnega dohodka iz dobička, izplačanega v letu 1992 in namenjenega vplačilu obveznic delodajalca, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 15. 7. 2010 in sklep št. ... z dne 14. 5. 2010 ter da je toženec dolžan tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 22. 3. 2010 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 1.736.786,95 SIT oziroma 7.247,48 EUR, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjene pokojnine od 22. 3. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine vse do plačila ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica, ki meni, da pravna podlaga v zadevi predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki v 5. členu določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja tudi iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovanega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovanj. Zavarovanci utemeljeno pričakujejo, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, odrazili v višini same pokojnine. V pravnomočno odločbo iz leta 2012 je možno poseči tako, da veljajo pravice za naprej in je potrebno vsako vlogo obravnavati kot nov zahtevek. Tožnica s tožbo ni zahtevala, da se ji prizna višja pokojnina od leta 2002 dalje, temveč da se prizna od vložitve zahtevka dalje in da toženka v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar v odločbi še ni upoštevala in o čemer še ni odločala. S tem se ne posega v pravnomočno urejena razmerja, zahteva se le, da se vnaprej, v bodočih pokojninskih dajatvah, upošteva to, kar toženka v dosedanjih odločbah še ni upoštevala in o čemer še ni odločala. Če tožnica nečesa še ni uveljavljala, te možnosti ne izgubi za vedno, zgolj zaradi odločitve o enaki, vendar ne o isti zadevi, še zlasti ne ob uporabi inštituta pravnomočnosti. V primeru, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ima zavarovanec vedno možnost o tem zahtevati novo odločitev, česar ZPIZ-1 ne onemogoča. Odločitev je pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke in tako ne gre za isto dejansko stanje. V konkretnem primeru je bil vložen nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja, to je zapisnika revizorja z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov (obrazec M-4/M-8), o katerem je potrebno odločiti po vsebini, podlaga za to pa je tudi 125. člen ZUP. Ker v izreku odločbe z dne 7. 11. 2002 ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, saj v izreku odločbe ni navedeno, da se določeni znesek ne upošteva, to ni zajeto z mejami dokončnosti in pravnomočnosti in je tako o zahtevi tožnice za ponovno odmero pokojnine dopustno odločati. Ne gre spregledati dejstva, da je naknadna sprememba podatkov mogoča, saj to izhaja tudi iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. V danem primeru gre prav za takšno situacijo, pri čemer ZMEPIZ ne določa nobenega roka. Toženka bi zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja morala upoštevati pri izračunu pokojninske osnove za odmero pokojnine, kar je bilo ugotovljeno v zapisniku o opravljeni reviziji pri toženki, ki ji je bilo tudi naloženo, da ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku 30 dni, kar pa ta ni storila. Odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje so ustvarile nevzdržni položaj, ko so bili prispevki, kot zakonsko predpisana obveznost plačani, toženka pa bo prejeto obdržala, ne da bi karkoli dala od sebe, kar pomeni, da bo na ta račun obogatena. ZPIZ-1 res ne vsebuje določbe o tako imenovani nepravi obnovi, vendar ga toženka tolmači ozko, nepravilno in vedno na škodo zavarovancev. Od posameznika je nemogoče pričakovati, da bo v 15 dneh od prejema odločbe toženke, ko ima možnost za pritožbo, pri čemer v odločbi, v kateri so navedeni samo členi, ni ne v izreku, ne v obrazložitvi navedeno, da je karkoli sporno oziroma, da je toženec uporabil drugačne podatke, kot so bili sporočeni s strani delodajalca zavarovancev, sam izračunal višino pokojnine oziroma ugotovil, da je z njo nekaj narobe. Zavarovanec bi moral razpolagati s plačilnimi listi za 35 do 40 let nazaj, pri čemer to ni bila njihova obveznost, temveč je to obveznost delodajalca in toženke, ki bi morala sproti te podatke usklajevati. Toženka tako na zavarovance prelaga naloge, ki bi jih morala sama opraviti. V kolikor ugotovi, da je prišlo do napačne uporabe zakona ali napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in samovoljnega ravnanja lahko zavarovanec vedno vloži nov zahtevek, saj je nedopustno, nepravično in v nasprotju z načelom materialne resnice, da bi zavarovanec izgubil določeno pravico za vnaprej in za vedno. Veljavni zakon nove odmere, ki ureja posamezno pravico ali podlago zanjo ne prepoveduje. Pritožnica poudarja, da toženka o plačah iz naslova obveznic in vrednostnih papirjev ni nikoli odločala, saj o tem ni odločeno ne v izreku katerekoli odločbe toženke in tudi ni omenjeno v obrazložitvi. Zmotno je sklicevanje na 180. člen ZPIZ-1, saj ta ne določa, da ponovna odmera pokojnine ni mogoča tudi v drugih primerih. V tem členu je navedeno, kako se upošteva pokojninska doba in plače iz ponovnega zavarovanja za kar pa ne gre v spornem primeru. V 180. členu ZPIZ-1 je urejen primer zavarovanca, ki se ponovno zaposli in prejema plačo, kar nedvomno vpliva na višino pokojnine in v njem je določen način upoštevanja plače iz ponovnega zavarovanja. V kolikor pa se ugotovi, da določeni podatki niso bili uporabljeni pri določitvi pokojninske osnove bi bilo smiselno uporabiti 181. člen ZPIZ-1, ki sicer določa ravnanje v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja, saj primer, ko gre za naknadno priznanje določenih zneskov, ni urejen. V tem primeru pa bi sodišče moralo izhajati iz 3. člena Zakona o sodiščih. Praksa toženke pri podobnih primerih je raznolika, kar pomeni poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti na tožečo stranko, ki na vnos podatkov ni imela nobenega vpliva in tudi ni bila seznanjena z odločitvijo toženke o izločitvi zneskov plač, čeprav se je zadeva nanašala tudi nanjo. Gre tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo med drugim določa tudi EKČP, kakor tudi za negacijo načela enakosti pravic, kot ga pozna Ustava RS. Z odločitvijo napadane sodbe je prišlo do kršitev človekovih pravic, ki jih varuje Ustava RS in sicer kršitev drugega odstavka 4. člena, 50. člena in 33. člena Ustave RS. Toženka v obravnavanem primeru neutemeljeno in samovoljno ni upoštevala vplačanih prispevkov iz naslovov obveznic, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, ker so bile izplačane v skladu s takrat veljavnimi predpisi za delitev dohodka. Toženka tako ne priznava pravic, ki izhajajo iz temeljnega načela zavarovanja, kar pomeni poseg v pravice do socialne varnosti, ki jo ureja 50. člen Ustave RS, pri čemer poseg v to pravico ni ustavno dopusten, saj za takšno ravnanje ni stvarno upravičenega cilja. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 828/03-14 izhaja, da zavarovanec ne izgubi pravice, če je takoj ne uveljavlja, temveč se le zamakne njeno uživanje. Kršeno je tudi načelo enakega obravnavanja zavarovancev. To je razvidno iz baze odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS. Toženec je zavarovancem, ki so bili upokojeni do leta 1994 priznaval v pokojninsko osnovo vse, kar je bilo izplačano, nato je po prosti presoji na podlagi neobjavljenega sklepa Upravnega odbora črtal določene zneske iz pokojninske osnove, nato pa še vedno ni ravnal v vseh primerih enako. Ob ponovnih zahtevkih je določeni skupini zavarovancev upošteval v pokojninsko osnovo zneske le, če so se pritožili, drugim pa avtomatično. Tudi pri vlaganju zahtevkov za novo odmero pokojnine je toženka v določenih primerih ugodila zavarovancem in jim priznala višjo pokojnino, nekaterim za ves čas nazaj, potem pa je spremenila prakso in je zahtevku ugodila tako, da je priznala višjo pokojnino od vložitve zahtevka dalje, kasneje pa je začela vse zahtevke zavračati oziroma jih je zavrgla na podlagi 129. člena ZUP. Procesni zakon, ki ga toženka napačno uporabi, ne more pomeniti zmanjšanja pravic tožnice. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zavezuje zakonodajalca in vse druge subjekte, ki odločajo o pravicah, da bistveno enake položaje obravnavajo enako. V danem primeru je zakonodajalec zadevo uredil enako, toženka pa jih obravnava različno. Z vidika plačila prispevkov so bili vsi zavarovanci, vključno s tožnico, v enakem položaju, ne pa tudi iz tega naslova izhajajočih pravic. Nobenega dvoma ni, da bi morali biti vsi zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, kar izhaja tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Opozoriti kaže tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, ko je v določenih primerih dovolilo ponovno določanje pokojninske osnove, čeprav je bila ta pravnomočno določena, spreminjal se je samo odmerni odstotek od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove (odpad ali pripad družinskega člana pri družinski pokojnini, odpad odbitka zmanjšanja predčasne pokojnine zaradi izpolnitve pogoja starosti – na primer VIII Ips 544/2007; VIII Ips 418/2009) ter na številne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih je izoblikovano stališče, da je pomembna vsebina odločb toženca oziroma njen izrek in ne tudi tisto, kar še v obrazložitvi ni navedeno. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 146/2010 zavzelo stališče, da je pravilno, da je zaradi pomanjkanja zakonske ureditve nove odmere in zaradi naključno obračunanih in plačanih prispevkov, toženec in sodišče, zaradi spoštovanja ustavno varovanega načela pravnomočnosti, postopalo v okviru možnosti in določb ZPIZ-1 in ga razlagalo v revidentovo korist, torej je dovolilo ponovno odmero kljub pravnomočni odločbi o pravici. Tudi to kaže na neenako pravno obravnavo, pri čemer tožnica trdi, da ne gre za pomanjkanje zakonske ureditve, saj ni prepovedana obravnava takih novih zahtevkov in noben člen ZPIZ-1 tega ne prepoveduje. Gre pa vsekakor za neenakopravno obravnavo zavarovancev in s tem kršitev temeljne človekove pravice. Gre tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo ureja 33. člen Ustave RS. Pravica do starostne pokojnine se realizira na podlagi plačil prispevkov, odvisna je tudi od dejstva, ali jih je delodajalec plačal. V danem primeru ni nobenega dvoma, da so bili prispevki s strani delodajalca tožeče stranke plačani, škodljive posledice zaradi ravnanja tožeče stranke pa nosi samo tožeča stranka. Takšna situacija je ustavno nedopustna, saj gre za zavarovalni princip, to je, da je plačilo prispevkov pogoj za pridobitev pravic iz zavarovanja in tudi za višino pokojnine. Navedeno pa predstavlja podlago za ustavno pravno varstvo pravic do pokojnine, predvsem v primerih, ko je posameznik upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja premoženjsko pravico. Pri tem je potrebno izpostaviti še določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Konvencije o človekovih pravicah. Kršeno je tudi načelo varstvo zaupanja v pravo. Tožnica je bila prepričana, da toženka pri odmeri pokojnine upošteva vse zakonske norme, ne pa da jih arbitrarno razlaga in odloča različno v enakih primerih. Pritožba meni, da ima načelo pravičnosti vedno prednost pred zakonom kot nepravilno ureditvijo oziroma napačnim pravom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnice, zoper sklep Območne enote A. z dne 14. 5. 2010. Z navedenim sklepom je Območna enota A. odločila, da se zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrže. Iz upravnega spisa tožene stranke in po ugotovitvah sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila tožnici z odločbo z dne 7. 11. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine od 21. 10. 2002 dalje. Tožnica je odločbo prejela dne 9. 11. 2002, zoper navedeno odločbo je vložila pritožbo, ker se ni strinjala z višino pokojnine, kajti v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila osebnega dohodka iz dobička, izplačanega v letu 1992 in namenjenega vplačilu obveznic B. d.d.. Toženec je njeno pritožbo z dokončno odločbo z dne 29. 8. 2003 zavrnil. Tožnica sodnega varstva zoper citirano dokončno odločbo ni uveljavljala.

Pooblaščeni odvetnik tožnice je z dne 23. 3. 2010 pri toženki vložil zahtevo za ponovni izračun pokojnine. Navajal je, da tožnici ni bila pravilno odmerjena pokojninska osnova, saj niso bili upoštevani vsi prispevki, ki jih je plačal delodajalec tožnice B.d.d. V letu 1992 je tožnica s strani delodajalca dobila izplačani znesek 1.736.786,95 SIT iz naslova dobička podjetja, ki ni bil upoštevan pri izračunu pokojninske osnove, kljub temu, da so bili od tega zneska s strani delodajalca obračunani in plačani vsi prispevki. Toženec je njeno vlogo po novi odmeri s sklepom z dne 14. 5. 2010 zavrgel na podlagi četrtega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ker je bilo o priznanju pravice do invalidske pokojnine že odločeno z odločbo z dne 7. 11. 2002, odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine je postala pravnomočna dne 3. 9. 2003, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno obrazložilo razloge pravilnega ravnanja toženca glede zavrženja vloge tožnice. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o tem, da glede vštevanja izplačila osebnega dohodka iz dobička, izplačanega v letu 1992 in namenjena plačilo obveznost B. d.d., toženka ni odločala. Tožnica je ravno iz tega razloga vložila pritožbo zoper odločbo z dne 7. 11. 2002, saj je po pregledu podatkov o plačah ugotovil, da za izračun pokojninske osnove niso bila všteta izplačila osebnega dohodka iz dobička, izplačana v letu 1992. Toženka je o tem odločila z odločbo z dne 29. 8. 2003, s katerim je zavrnila pritožbo tožnice, saj je menila, da so se za izračun pokojninske osnove za leto 1992, kot tudi za ostala leta upoštevali pravilni zneski plač, to je brez spornih zneskov delnic in premije za dodatno zdravstveno zavarovanje. Zoper zadnje navedeno odločbo tožene stranke tožnica ni uveljavljala sodnega varstva in je tako postala odločitev o tem pravnomočna. Tako je torej bilo o tem, da se všteva oziroma ne všteva dobiček, izplačan v letu 1992 v pokojninsko osnovo tožnice, že pravnomočno odločeno in je tako odločitev o odmeri starostne pokojnine pravnomočna in ne drži, da o navedenem dobičku toženka ni odločala. Tako tudi pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam, da se z novo zahtevo o ponovni odmeri starostne pokojnine ne bi posegalo v pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine. V 4. točki 129. člena ZUP je določeno, da organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile z njo naložene določene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, nista spremenila. V danem primeru sploh ne gre za zadevo, v kateri bi zavarovanec naknadno izvedel, da mu nekaj ni bilo priznanega pri odmeri starostne pokojnine in bi to na novo zahteval. Gre za primer, ko je zavarovanec izrecno v pritožbi uveljavljal neupoštevanje določenih izplačanih zneskov v pokojninsko osnovo pa je o tem toženka odločila tako, da je njegovo zahtevo zavrnila in to že v letu 2003. Tako ni mogoče govoriti o tem, da se pravnomočnost ne more raztezati na dohodek tožnice iz naslova dobička izplačanega v letu 1992. Toženka je tako ravnala pravilno, ko je tožničino zahtevo po ponovni odmeri invalidske pokojnine zavrgla, saj se dejstva niso spremenila prav tako pa ne pravna podlaga.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Uradni list RS, št. 81/2000 in naslednji) ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, področje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ureja ZPK-1. ZMEPIZ tako ureja v poglavju IV, kamor spada 43. člen, vlaganje prijav matične evidence. Navedeno določilo ZMEPIZ v predmetni zadevi ni možno uporabiti.

Z odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2002 je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine. Z njo je bilo odločeno o višini pokojnine, ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se kot pravni predpis uporablja v predmetni zadevi, v prvem odstavku 72. člena določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. V prvem odstavku 39. člena je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v četrtem odstavku pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunava in plačuje od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki je bila invalidska pokojnina odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev, ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba je ta postala pravnomočna. Pravnomočna odločba res da ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar v tem primeru tudi izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Tožnica je le na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe z dne 7. 11. 2002 podala 23. 3. 2010 zahtevo za novo odmero.

Stališče sodne prakse je jasno. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Takšno stališče izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v primerih VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012; VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011; VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2012, itd.. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom.

Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 obravnava drugačen primer, kot je predmetni. Tožnici je bilo z odločbo ZPIZ z dne 15. 11. 1999 pravnomočno odmerjena predčasna pokojnina, ki mu je bila zaradi manjkajoče starosti zmanjšana za 4 %. Z odločbo z dne 1. 12. 2003 je ZPIZ ponovno odmeril starostno pokojnino brez zmanjšanja zaradi dopolnitve polne starosti tožnice. V tem primeru je revizijsko sodišče menilo, da je bila nova odločba predmet višine tožničine pokojnine in je potrebno pri tem preveriti tudi, ali je bila v dokončni odločbi upoštevana osnova zavarovanje za čas dela tožnice v Nemčiji.

V zadevi VIII Ips 418/2009 je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ko je to odločilo, da se potrdi odločitev sodišče prve stopnje v delu, kjer je to toženki naložilo, da o višini družinske pokojnine ponovno odloči, upoštevajoč tudi v letih 1989 do 1991 pokojnem očetu izplačane zneske plače. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ob izdaji vseh izpodbijanih odločb na novo ugotavljala tudi pokojninsko osnovo pokojnega zavarovanca, ki je bila podlaga za odmero višine družinske pokojnine. Višina se je tako posebej ugotavljala ob izdaji vseh odločb in se tako toženka ni mogla sklicevati na pravnomočnost že v letu 1999 ugotovljene pokojninske osnove.

V zadevi VIII Ips 146/2010 z dne 8. 11. 2011 se je postavilo vprašanje, od kdaj dalje pripada zavarovancu dajatev v primeru nove odmere. Že sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da za novo odmero višje starostne pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač z odvedenimi prispevki sicer ni zakonske podlage, vendar drugostopenjsko sodišče ni smelo postopati v škodo stranke, ki je v socialnem sporu uveljavljalo sodno varstvo (tretji odstavek 81. člena ZDSS-1). Revizijsko sodišče je glede tega, od kdaj pridobi zavarovanec pravico, do odmere (višje) nove pokojnine menilo, da je dejanski stan v obravnavani zadevi še najbližji obnovi postopka in je zato razumna rešitev, da je priznana pravica do novo odmerjene pokojnine s prvim dnem meseca po vloženi zahtevi.

Glede na navedeno v točkah 14 – 16 ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o neenaki obravnavi zavarovancev in s tem podane kršitve temeljnih človekovih pravic, niti o kršitvi načela zaupanja v pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališči pritožbe, da se morajo vplačani prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V predmetni zadevi ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili ob odmeri pokojnine pri tožnici upoštevani. V predmetni zadevi je bila zahteva v predsodnem postopku zavržena – takšna odločitev s strani sodišča prve stopnje je potrjena, ker je bilo o zadevi (tudi o upoštevanju v letu 1992 izplačanega dobička) že odločeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP pritožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.