Jedro

Spor o zavrženju priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti po 303. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) se ne glasi na denarno vrednost. Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča mora najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti. Revident pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje.

Stališča sodb Vrhovnega sodišča je treba razlagati v povezavi z okoliščinami posameznega obravnavanega primera.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Nova Gorica, št. DT 4212-502032/2015-2 z dne 6. 8. 2015. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel prepozno priglasitev davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti Avtoprevozništvo in gradbena mehanizacija A.A. s. p. in nadaljevanju po drugi osebi B.B. s. p. Odločeno je bilo, da vlagatelj sam trpi svoje stroške davčnega postopka. Tožena stranka je z odločbo št. DT-499-04-34/2015 z dne 3. 12. 2015 zavrnila neutemeljeno pritožbo tožeče stranke.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnik (v nadaljevanju: revident) vlaga revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in „razveljavi“ izpodbijano sodbo in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015 in številnih kasnejših odločbah).

5. Revident sicer izrecno ne navaja podlage za dovoljenost revizije, vendar je iz vsebine revizije razumeti, da uveljavlja dovoljenost po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek (prim. tudi stališče Ustavnega sodišča RS v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Ker iz izpodbijane sodbe in revizije izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno zavrženje priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti po 303. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in se izpodbijani akt torej ne glasi na denarno vrednost, niso podani pogoji za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.(1)

8. Revident navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2013, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je „priglasitev procesno dejanje za predhodno prijavo davčne ugodnosti finančnemu organu, morebitne napake v priglasitvi (na primer zamuda) ali celo opustitev transakcije z vidika prevzema Direktive Sveta 90/4347EGS ne morejo omejiti davčnih upravičenj, ki so družbam priznana s to direktivo.“

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, če uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti (npr. sklepi X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 264/2012 z dne 4. 7. 2012, X Ips 92/2013 z dne 20. 3. 2013, X Ips 202/2015 z dne 11. 11. 2015, X Ips 152/2016 z dne 24. 5. 2016 in številni drugi). Revident teh zahtev ni izpolnil, saj pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je bila v zadevi X Ips 18/2013 presojana pravočasnost vložitve vloge za priznanje davčnih upravičenj pri razdelitvah po takratnem veljavnem 363. členu ZDavP-1 in da je bilo kot nosilno zavzeto stališče, da zakonska določba ni izpolnjevala zahteve po vsebinski določnosti, saj opredelitev roka za priznanje davčne ugodnosti ni bila dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Zato je citat iz sodbe, ki ga navaja revident, treba razlagati v povezavi z okoliščinami tam obravnavanega primera. Tudi Sodišče Evropske unije v zvezi z priznanjem davčnih ugodnosti ne nasprotuje pogoju, da mora biti vloga v zvezi s to transakcijo vložena v določenem roku. Le izvedbene določbe glede tega roka, še zlasti določitev njegovega začetka, morajo biti dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni zavezanci seznanijo s svojimi pravicami(2).

10. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče moralo na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavreči kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) V zvezi s tem prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v 14. točki obrazložitve odločbe Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009. (2) Prim. zadevo Pelati, d. o. o. proti Republiki Sloveniji, C-603/10, z dne 18. oktobra 2012, na katero se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 18/2013.