Jedro

Pritožba sicer pravilno navaja, da trditev tožene stranke o tem, da je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala kriterije iz 102. člena ZDR-1, ne pomeni, da bi morala ravnati v skladu z vsemi določbami od 98. do 102. člena ZDR-1, saj v konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Vendar pa to še ne pomeni, da ni bila dolžna dokazati tistih trditev, s katerimi je utemeljila izbiro tožnice za presežno delavko in med katerimi je bilo tudi sklicevanje na zakonske kriterije iz 102. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odločilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 28. 6. 2018 preneha veljati z dnem izdaje te sodbe (točki I in II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas od 20. 6. 2020 do 14. 7. 2021 obračuna nadomestilo plače upoštevaje krajši delovni čas 20 ur tedensko, izračunan bruto znesek zmanjša za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, od njega odvede dajatve in ji izplača neto znesek s pripadajočimi obrestmi (točka III izreka). Nadalje ji je naložilo, naj tožnici po odvodu dajatev izplača pripadajoče neto zneske sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2020 in 2021 od osnove najmanj v višini minimalne plače (točka IV izreka) ter naj ji obračuna denarno povračilo 3.808,88 EUR bruto, od tega odvede dajatve in ji izplača neto znesek s pripadajočimi obrestmi (točka V izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa jih je dolžna povrniti v višini 1.412,03 EUR (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da ji ni bila zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, ker to ni resno obravnavalo njenih dokazov in izpovedi prič. V zvezi z uporabo kriterijev iz 102. člena ZDR-1 je napačno ugotovilo dejansko stanje. Presojo je lahko opravilo le v okviru vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri pa se tožena stranka ni sklicevala na uporabo kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Sodišče je zato brez podlage od nje zahtevalo, da bi morala dokazovati izpolnjevanje teh kriterijev. V odgovoru na tožbo je tožena stranka res zapisala, da je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala kriterije iz 102. člena ZDR-1, pri čemer je obrazložila, da je pri tožnici upoštevala, da je bila zaposlena samo za skrajšani delovni čas 20 ur tedensko. Vendar pa to še ne pomeni, da je bila dolžna v celoti ravnati v skladu z določbami 102. člena ZDR-1. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, ki ni verjelo, da je imela kakršne koli kriterije za izbiro delavcev, ki jim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kriterije sta potrdila in opisala A. A. in B. B., ki sta izpovedala konsistentno in zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da ne bi sledilo njunima izpovedbama. Ne strinja se z zaključkom, da ni dokazala kriterijev, na podlagi katerih je izbirala med delavci. Kriterijev sploh ni bila dolžna uporabiti, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, temveč za individualni odpust, v primeru katerega delodajalec ni dolžan uporabiti zakonskih kriterijev, razen če je s kolektivno pogodbo to izrecno določeno ali če bi sam oblikoval kriterije, ki jih bo uporabil pri izbiri, kar je tožena stranka upoštevaje potrebe svoje dejavnosti tudi storila. Pomembno je bilo le, da pri izbiri ni ravnala diskriminatorno, česar pa tožnica v tožbi ni očitala in tudi ni dokazovala. Predlaga, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavi izpodbijani del sodbe in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter vsebinsko prepričljivo ocenilo izvedene dokaze. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zmoten je pritožbeni očitek, da toženi stranki ni bila zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba ga je utemeljevala z zatrjevanjem, da sodišče ni resno obravnavalo dokazov tožene stranke in izpovedi prič. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja, saj prvostopenjski odločilni razlogi ustrezno povzemajo tako vsebino listin kot tudi izpovedi prič. Nestrinjanje pritožbe z dokaznimi zaključki, ki jih je prvostopenjsko sodišče napravilo na tej podlagi, in z materialnopravno presojo pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, s skrajšanim delovnim časom 20 ur tedensko na delovnem mestu varnostnik. V obrazložitvi odpovedi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) je tožena stranka navedla, da je zaradi odpovedi naročil in s tem povezanim obsegom dela sprejela sklep, da bo ustrezno zmanjšala poslovanje družbe, ter da za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje manjše število delavcev, zaradi česar je zmanjšanje števila zaposlenih ekonomsko najustreznejša rešitev. Sodišče prve stopnje je zakonitost odpovedi pravilno presojalo v okviru toženkine konkretizacije odpovednega razloga. Zaključilo je, da je tožena stranka sicer dokazala ekonomski razlog (zaradi zmanjšanega obsega dela je potrebovala manjše število delavcev), odpoved pa je kljub temu ocenilo za nezakonito, ker tožena stranka ni dokazala upoštevanja kriterijev, na podlagi katerih je izbirala med delavci in se odločila podati odpoved prav tožnici.

8. Bistvo pritožbenih navedb se nanaša na uporabo kriterijev za določitev presežnega delavca, kateremu je tožena stranka zaradi ugotovljenega ekonomskega razloga podala odpoved iz poslovnega razloga. Drži pritožbena trditev, da v obravnavani zadevi ni šlo za t. i. kolektivni odpust (pogodbo o zaposlitvi je tožena stranka v istem obdobju iz poslovnega razloga odpovedala le štirim delavcem), vendar so okoliščine v zvezi z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev utemeljeno postale predmet sodnega ugotavljanja prav zaradi njenih trditev v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah o tem, da je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala zakonske kriterije iz 102. člena ZDR-1. V zvezi z izbiro je še trdila, da je bila tožnica zaposlena samo za 20 ur tedensko, kar naj bi oteževalo razporejanje v 8- do 12-urne izmene, ter da je bila usposobljenost delavcev poglavitni kriterij pri izbiri presežnih delavcev, tožnica pa ni razpolagala z nobenimi posebnimi znanji in sposobnostmi, ki bi bile večje kot pri ostalih delavcih. Ker se je torej na kriterije sklicevala tožena stranka sama v okviru trditev o zakonitosti podane odpovedi, je bila njihovo dejansko uporabo skladno z dokaznim bremenom (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) dolžna dokazati, kot je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožena stranka ni dokazala, da je z vidika kriterijev, na katere se je sklicevala v okviru trditvenega bremena, zakonito določila prav tožnico za presežno delavko. Način uporabe 102. člena ZDR-1, na katerega se je sklicevala, ni jasen. Zaključek, da pravilna izbira tožnice za presežno delavko, ni dokazana, dodatno utemeljujejo naslednje okoliščine: izostanek konkretnejših trditev in dokazil, da je tožena stranka tožnico glede posebnih znanj in sposobnosti res primerjala z ostalimi zaposlenimi (s katerimi delavci, katera znanja in sposobnosti so bile osnova primerjavi ...); s pritožbo neprerekana prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica delo opravljala v 12-urnih izmenah navkljub skrajšanemu delovnemu času, zaradi česar je bila uporabljiva na drugih delovnih mestih enako kot delavci, ki so bili zaposleni za polni delovni čas; vsebinsko neprepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in kadrovnice o obstoju in uporabi kriterijev oziroma o tem, zakaj je bila za presežno izbrana prav tožnica.

10. Pritožba sicer pravilno navaja, da trditev tožene stranke o tem, da je pri izbiri presežnih delavcev upoštevala kriterije iz 102. člena ZDR-1, ne pomeni, da bi morala ravnati v skladu z vsemi določbami od 98. do 102. člena ZDR-1 (npr. obvestiti zavod za zaposlovanje, obvestiti sindikat in se z njim posvetovati, pripraviti program presežnih delavcev …), saj v konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. Vendar pa to še ne pomeni, da ni bila dolžna dokazati tistih svojih trditev, s katerimi je utemeljila izbiro tožnice za presežno delavko in med katerimi je bilo tudi sklicevanje na zakonske kriterije iz 102. člena ZDR-1. 11. Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za izbiro presežnih delavcev, na katere se je sklicevala sama v utemeljitev zakonitosti odpovedi, zato ni relevantno, ali je tožnica zatrjevala diskriminacijo v zvezi z uporabo kriterijev ali ne. Sicer pa je tožnica trdila, da tožena stranka neizkazano navaja, katere kriterije je uporabila za določitev presežnih delavcev.

12. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnico zakonito določila za presežno delavko, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita in o tožničinih pravicah odločilo na podlagi pravil o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške pritožbe ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve in zato ne predstavlja potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).