Jedro

Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.

Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kot neutemeljenega zavrnilo predlog obrambe z dne 2. 6. 2025 za izločitev dokazov.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov v celoti ugodi; podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik v pritožbi vztraja pri svoji trditvi iz predloga za izločitev dokazov, da je iz spisa potrebno izločiti vse listine in zapisnike o prepoznavah po fotografijah in tudi vsakršno omembo imena obtoženega ter postopek takoj ustaviti. Kot bistveno okoliščino izpostavlja, da je mati oškodovanke, A. A., med preiskavo izpovedala, da so oškodovanki že na policiji kazali fotografije obtoženca, katerega je prepoznala po obrazu. Po oceni obrambe je torej policist, ki je opravljal razgovor z mld. oškodovanko, že ob prvem kontaktu z njo dne 29. 12. 2022, na očitno nezakonit način dostopal do osebnih podatkov obtoženega in ji kazal njegove fotografije (osebe, ki takrat še ni bila niti osumljena). Šele nekaj dni kasneje, 4. 1. 2023, pa je bila izvedena uradna prepoznava potencialnega storilca. Obramba je mnenja, da je policist ob tem kršil tako svoja pooblastila, kot Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Zagovornik nadalje izpostavi, da je v znanosti poznan termin "usklajevanje spomina". S tem, ko so policisti oškodovanki že pred prepoznavo kazali fotografijo obtoženca, se je njegova slika trajno "vsadila" v njen spomin kot edini možni storilec in je zato ob prepoznavah vedno pokazala ravno na njegovo sliko, posledično pa oškodovanka ne more biti več verodostojna priča. Po oceni zagovornika je bil tako kršen 46. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), na podlagi katerega bi moral policist zagotoviti, da oškodovanka pred začetkom prepoznave ne bi videla posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala. Prav tako pa zagovornik izpostavlja, da ob prvi prepoznavi dne 4. 1. 2023 v albumu osumljencev ni bilo vključenega obtoženčevega brata dvojčka, kar je prav tako razlog, da je bila ta prepoznava opravljena nezakonito. Fotografija brata dvojčka naj bi bila vključena v album pri drugi prepoznavi, dne 31.8.2023, vendar pa se ta album v spisu ne nahaja.

5.Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot izhodiščno določbo za presojo utemeljenosti predloga za izločitev dokazov je uvodoma, ob določbi drugega odstavka 18. člena ZKP, izpostaviti določbo drugega odstavka 83. člena ZKP, po kateri predmet izločitve niso katerekoli listine in dokazi, temveč le tisti, za katere je v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati. V skladu z uveljavljenimi stališči procesne teorije in sodne prakse1 se prepoznava, ki je opravljena na policiji, šteje za zbiranje obvestil. Pri tem izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo da oseba, ki opravlja prepoznavo, in po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, kot tudi zapisnik oziroma uradni zaznamek o prepoznavi na podlagi fotografij, ki ga sestavi policija, nista dokaza v procesno formalnem smislu, temveč le v spoznavnem in na takšne dokaze se sodba ne sme opirati. Zapisnik oziroma uradni zaznamek o opravljeni prepoznavi na policiji je zato lahko zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, na primer izpovedbe priče o poteku prepoznave na policiji, pri čemer torej navedena listina ne more predstavljati dokaza, za katerega bi veljalo ekskluzijsko pravilo oziroma dokaza, ki bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti. Slednje je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer je pojasnilo, da uradni zaznamki o opravljeni prepoznavi po fotografijah niso nedovoljeni, kolikor so pridobljeni zakonito, v skladu z zakonskimi pooblastili policije in jih zato ni potrebno izločiti iz spisa, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da lahko morebitno nepravilno izvedena prepoznava oseb po fotografijah na policiji terja večjo pazljivost sodišča pri presoji verodostojnosti izpovedbe priče, ki je tako prepoznavo opravila.

6.Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb zagovornika v zvezi z domnevno nepravilno opravljenim postopkom prepoznave oseb po fotografijah v predkazenskem postopku glede na določilo 46. člena ZNPPol. Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, so razumni in prepričljivi ter jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Glede pritožbenih navedb, da so policisti oškodovanki že ob podaji ovadbe nezakonito kazali sliko obtoženca, še preden je podala opis storilca ter da takrat oškodovanka sploh ni vedela, kako je storilcu ime, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so prostispisne. Oškodovanka je namreč že dne 29. 12. 2022, ko je prvič na policiji podala izjavo, povedala: (-) da je obravnavanega dne do nje pristopil mlajši fant, star 18 let, (-) da ga je videla v obraz, (-) da ve, da dela v pekarni L. v S. in (-) da bi lahko bil B. B. (tako UZ o zbranih obvestilih z dne 29. 12. 2022). Tudi mati oškodovanke, A. A., je istega dne pred policijo povedala, da je hči videla storilca in da bi lahko bil B. B.(Zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oz. predloga za pregon z dne 29. 12. 2022). Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Jasno je namreč, da je oškodovanka že povedala ime osebe, ki bi lahko bil storilec, katero je po njeni izpovedbi videla v obraz in jo je očitno prepoznala, vedela pa je tudi, koliko približno je storilec star in kje dela. Da ga je očitno poznala že od prej potrjuje tudi pričevanje oškodovanke v preiskavi, ko je povedala, da se je sprva za trenutek ustrašila, ko ji je storilec stopil za hrbet, ko pa je videla, kdo je, se ni več bala, saj ga je že večkrat videla in se je tudi že večkrat pogovarjala z njim. Četudi bi policisti oškodovanki torej že ob njenem prvem prihodu na policijo dne 29. 12. 2022 pokazali fotografijo obtoženca, to ne bi bilo v ničemer sporno, saj jim je sama povedala njegovo ime, prav tako pa ni v ničemer sporno, da so policisti dne 30. 12. 2022 sestavili album osumljencev, v katerega so vključili tudi sliko obtoženca, katerega je oškodovanka predhodno poimenovala po imenu in priimku. Zaključki, da bi policisti kazali sliko ravno obtoženca oškodovanki, brez da bi ga slednja predhodno vsaj okvirno opisala in povedala njegovo ime, tudi niso življenjsko logični. Kakšna pooblastila naj bi v tej fazi policisti sploh prekršili oz. v katere obtoženčeve pravice naj bi s tem postopanjem posegli (ustavne pravice ali pravice iz ZVOP-2), pritožnik podrobneje ne konkretizira. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, pa ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.

7.Teh zaključkov ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je oškodovanka dne 4. 1. 2023 povedala, da je za njenim hrbtom prišel fant, ki dela v pekarni L. v S. in so "kasneje ugotovili", da gre za B. B. Pritožba namreč to problematizira, saj se po oceni zagovornika ne ve, kdo in kako so to sploh ugotovili, vendar pri tem pregleda, da iz samega UZ z dne 29. 12. 2022 izhaja, da je bila oškodovanka sama tista, ki je povedala, da bi lahko šlo za B. B., to pa je povedala tudi njena mati.

8.Soglašati je tudi z oceno sodišča prve stopnje, da sam nadaljnji postopek prepoznave oseb po fotografijah na policiji dne 4. 1. 2023 ni bil opravljen v nasprotju z določbo 46. člena ZNPPol. Ob tem velja izpostaviti, da oprava prepoznave predpostavlja, da je oseba, ki opravlja prepoznavo, to osebo predhodno že videla (oz. v konkretnem primeru celo imensko poznala). Iz uradnega zaznamka z dne 4. 1. 2023 izhaja, da je bila oškodovanka pred pričetkom prepoznave pozvana na opis osebe, ki jo je videla. Policisti so nadalje ravnali skladno s 46. členom ZNPPol, in sicer so oškodovanki po podanem opisu pokazali fotografijo, in sicer skupaj z drugimi primerljivimi fotografijami, na katerih so bile oškodovanki neznane osebe, pri čemer je oškodovanka pokazala na fotografijo obtoženca. Pritožbene navedbe, da so bile v album fotografij osumljencev vključene osebe, ki nikakor ne ustrezajo podanemu opisu, so zmotne, saj imajo osebe v albumu v glavnem svetle lase in so podobne starosti kot obtoženec, torej ne gre za vizualno povsem drugačne osebe, temveč osebe, ki so obtožencu na videz podobne. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da policist, ki je vodi prepoznavo po fotografijah, ne bi zagotovil, da oškodovanka pred začetkom prepoznave ni videla posamezne fotografije osebe oziroma same osebe, ki jo bo prepoznavala.

9.Dne 31. 8. 2023 je bila še enkrat opravljena prepoznava, pri čemer ni jasno, na podlagi česa zagovornik sklepa, da je bila ponovna preiskava opravljena samo zato, ker so bile pri prvi prepoznavi podane kršitve. Tosmerne pritožbene navedbe namreč ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj in dokazno niso podprte. Tudi pri tej prepoznavi je oškodovanka sprva opisala storilca in ponovno pokazala na isto fotografijo, torej je kot storilca ponovno prepoznala ravno obtoženca, četudi je bila v tem albumu vključena tudi slika obtoženčevega brata C. C., ki je njegov dvojajčni dvojček (tako Poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 12. 9. 2023). Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito. Na kak način se je opravljala zadevna prepoznava, se bo lahko ugotavljalo tudi v nadaljnjem dokaznem postopku. Zaenkrat pa, glede na jasne navedbe v uradnem zaznamku ter dejstvo, da je oškodovanka pri obeh prepoznavah sprva podala opis, nato pa obakrat pokazala ravno na fotografijo obtoženca, pri čemer je že dne 29. 12. 2022 povedala njegovo ime, pritožbenim navedbam, ki grajajo zaključke napadanega sklepa, ni mogoče pritrditi.

10.Pritožbeno sodišče pa prav tako kot neutemeljene zavrača pritožnikove navedbe, da so policisti s tem, ko so pokazali fotografijo obtoženca oškodovanki že dne 29. 12. 2022, v njen spomin trajno "vsadili" oz. "vtisnili" njegovo fotografijo in je zgolj zaradi te manipulacije spomina oškodovanka prepoznala obtoženca dne 4. 1. 2023 in dne 31. 8. 2023. Glede navedenega namreč zagovornik meni, da se je zaradi predhodnega kazanja slik oškodovanki, ki je bila ob prepoznavi šele otrok, kot edini možni storilec očitno vtisnil ravno obtoženec oz. je bil slednji "zabeležen" kot edini možni storilec. Kot povzeto zgoraj, ko je oškodovanka očitno poznala obtoženca že pred dogodkom oz. je vedela, kako mu je ime in kje dela, pritožbeno sodišče navedbam o nezakonitosti prepoznave zaradi kompromitiranega spomina oškodovanke ne pritrjuje, v celoti pa deli mnenje prvostopenjskega sodišča (tč. 12 obrazložitve napadanega sklepa), da s tosmernimi navedbami pritožnik graja verodostojnost oškodovanke in njene izpovedbe, kar pa bo lahko kvečjemu stvar dokazne ocene, ki bo opravljena tekom nadaljnjega dokaznega postopka in s temi navedbami ne more doseči pritožbenega uspeha. Povsem enako velja za okoliščino, ali oškodovanka loči obtoženca od njegovega brata dvojčka. Zagovornik tako ne more uspeti niti s citiranjem člankov, iz katerih (med drugim) izhaja, da so Američani ugotovili, da je okoli 75 odstotkov vseh obsodb, o katerih se je kasneje z analizo DNK izkazalo, da so bile nepravilne, v bistvenem temeljilo na izpovedi prič. Slednje velja namreč povsem na splošno in zagovornik ne pojasni, kako naj bi bilo uporabno v konkretnem primeru.

11.Zavrniti pa je potrebno tudi pritožbena izvajanja v smeri nezakonitosti dokazov v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-1356/11-20 z dne 24. 4. 2014, ki jo izpostavlja pritožnik. V citirani zadevi je namreč Ustavno sodišče RS razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, saj se vrhovno sodišče ni opredelilo do trditev o tem, ali je bil dokaz pridobljen in uporabljen brez kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in zakonito. Sporna je namreč hramba in kasnejša uporaba fotografije, za katero je pritožnik zatrjeval, da je bila posneta v času, ko je bil mladoleten. Situacija iz te odločbe torej ni primerljiva z obravnavano zadevo, kjer pa zatrjevana težava ni v sami hrambi fotografije, pri čemer zagovornik sam pove, da so jo policisti dobili iz svoje baze, temveč je težava v tem, da naj bi fotografija, ki naj bi jo policisti brez osnove pridobili in pokazali oškodovanki ob prvem zaslišanju, vplivala na spomin oškodovanke na način, da je ob naslednjih prepoznavah vedno pokazala ravno obtoženca, saj je bil ta zasidran v njenem spominu. Ker pa so se te navedbe, kot obrazloženo zgoraj, izkazale za neutemeljene, tudi sklicevanje na to ustavno odločbo ne more privesti do drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je utemeljeno in pravilno sprejelo prvostopenjsko sodišče.

12.Ob vsem obrazloženem in glede na razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu razumno in tehtno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče, ki tudi ni zagrešilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev, je sodišče druge stopnje o pritožbi obtoženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

13.Če bo za obtoženca v tem postopku nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 794; VS RS XI Ips17485/2016-90 z dne 9. 6. 2016.

2Glej tudi VSM Sklep V Kp 31815/2023 z dne 16. 11. 2023.