Up-474/09

27. 5. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Meksida Topić, Jesenice, ki jo zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 27. maja 2010

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3140/2008 z dne 14. 1. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 1975/2006 z dne 15. 4. 2008 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tako pritožničin primarni kot tudi njen podredni zahtevek, s katerima je uveljavljala povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožničinega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožničin zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč ravnanju sodišča v konkretnem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnice trajal nerazumno dolgo, ni mogoče očitati protipravnosti in ker naj pritožnica tudi ne bi izkazala, da bi trpela duševne bolečine.

2.Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, s katerimi naj bi za zastopanje v spornem postopku pooblastila odvetnico in ne sindikata, in do navedb, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tem delu sami s seboj v nasprotju, ko sodišče po eni strani navaja, da je pritožnica za urejanje zadeve pooblastila sindikat, hkrati pa od nje zahteva, da bi morala sama ali po pooblaščenki predlagati sodišču nadaljnje obravnavanje zadeve. Višje sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do njenih navedb, da bi bilo treba za presojo, ali je odvetnica prosila za odlog tudi v njeni zadevi, pogledati v spis, v katerem naj takšnega zaprosila ne bi bilo. Prav tako naj se Višje sodišče ne bi opredelilo do pritožničinih očitkov o nejasnosti prvostopenjskega stališča, da zaradi reševanja spornih primerov po vzorčnem postopku ni podano protipravno ravnanje, če pa vzročnega postopka veljavna zakonodaja ni urejala. Dolžnost opredelitve naj bi Višje sodišče opustilo tudi v zvezi s pritožničinimi očitki, da kot laik ni razlikovala med stečajnim in pravdnim postopkom. Pritožnica meni, da sta izpodbijani sodbi tudi očitno napačni. Meni, da bi moralo sodišče, glede na to, da tožena stranka njenim navedbam o duševnem trpljenju ni nasprotovala, šteti nepremoženjsko škodo za dokazano. Očitno napačno naj bi bilo zato stališče, da škode ni dokazala. Očitno napačno naj bi bilo tudi stališče sodišč o razumnosti ravnanja delovnega sodišča, ker naj bi se to odločilo sporne primere reševati po vzorčnem postopku, če pa takšnega postopka takrat niti ni bilo mogoče izvajati. Kvalificirano napačnost pritožnica očita tudi sklepu sodišč, po katerem naj bi sama predlagala odlog obravnavanja sporne zadeve. Sodišči naj bi tudi odškodninsko odgovornost države napačno presojali na podlagi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – OZ), namesto neposredno na podlagi Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje pravične denarne odškodnine. Zato bi moralo po pritožničinem mnenju tudi v njenem primeru za ugoditev zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazala, da je trpela duševne bolečine, naj bi bila tudi sicer napačna. Pritožnica poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili ZVPSBNO, še posebej merila iz 4. člena tega zakona. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v tej zadevi ne bi izkazala. Izpodbijani sodni odločbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica v dokaz teh navedb prilaga sodne odločbe, ki naj bi bile izdane v identičnih sporih in v katerih je bila tožnikom denarna odškodnina prisojena. V slovenski sodni praksi naj bi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Pritožnica še dodaja, da bi bil glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do pravične denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po pritožničinem mnenju ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi ji pravico do denarne odškodnine zagotavljali že Ustava in EKČP, meni, da je v njenem primeru sporna le še višina odškodnine. Zato meni, da bi lahko Ustavno sodišče sámo spremenilo izpodbijane sodbe in ji prisodilo denarno odškodnino v vtoževanem znesku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnica med drugim trdi, da je bila zato, ker ZVPSBNO njenega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavana pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ji jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Prepričana je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanjo veljal ZVPSBNO, njenemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.

4.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

5.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnica. Vendar zgolj to sámo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da ji je bila zato v konkretnem sodnem postopku kršena ta človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da ji sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi ji bilo zagotovljeno, če bi tudi zanjo veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Odločitev o zavrnitvi pritožničinega zahtevka namreč ni utemeljena le na stališču o neobstoju pravno priznane škode, temveč je utemeljena tudi na stališču o neobstoju protipravnega ravnanja. Ker pomeni slednje stališče samostojno, od prvega stališča neodvisno stališče, ki samo zase utemeljuje zavrnitev zahtevka, bi bil sklep, da je bilo z zavrnitvijo pritožničinega odškodninskega zahtevka ustavno nedopustno poseženo v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mogoč le v primeru, če bi bili obe stališči nesprejemljivi z vidika obravnavane človekove pravice. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre.

6.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je lahko stališče o neobstoju protipravnega ravnanja zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primeru, kot je pritožničin, nesprejemljivo z vidika učinkovitega sodnega varstva te pravice, če presoja sodišč glede tega vprašanja ni skladna s sodno prakso ESČP. Po oceni senata tega presoji sodišč v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč sklep o neobstoju protipravnega ravnanja utemeljili ne le z argumentom, da je postopek "miroval" na pritožničino zahtevo oziroma da je bilo to v njenem interesu, ampak tudi z argumentom o razumnosti odločitve delovnega sodišča, da z obravnavanjem pritožničine zadeve počaka do rešitve vzorčnih primerov oziroma do odločitve Ustavnega sodišča, ter z argumentom, da je tak način dela, čeprav v daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne in za pritožnico ugodne rešitve spora. Gre torej za podobne razloge, o (proti)ustavnosti katerih se je v odločbi št. Up-2865/08 z dne 13. 5. 2010 Ustavno sodišče že izreklo. Zato iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče sprejelo v navedeni zadevi, po oceni senata tudi stališču sodišč v tej zadevi, po katerem obstajajo za zastoj postopka pred delovnim sodiščem, čeprav je ta trajal štiri leta in sedem mesecev le na eni stopnji, razumni razlogi, neskladja s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče očitati. Ker po obrazloženem že stališče o neobstoju protipravnega ravnanja, ki ni ustavno sporno, samo zase zadošča za zavrnitev pritožničinega odškodninskega zahtevka, senatu Ustavnega sodišča drugega stališča, na katerem je prav tako utemeljena odločitev sodišč v pritožničini zadevi, z vidika obravnavane človekove pravice ni treba preizkušati. Pritožničin položaj se namreč tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je z vidika katere od človekovih pravic nesprejemljivo drugo stališče, ne bi mogel izboljšati. Iz istega razloga senat tudi ni preizkušal drugih očitkov, ki so uperjeni zoper drugo stališče.

7.Pritožnici torej kljub temu, da sodi v skupino domnevnih oškodovancev, glede katerih je Ustavno sodišče v prehodni ureditvi ZVPSBNO ugotovilo obstoj protiustavne pravne praznine, uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v konkretnem postopku ni bilo ustavno nedopustno omejeno. Zato so neutemeljeni tudi njeni očitki o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pri uresničevanju te pravice, ki jih pritožnica v postopku pred sodišči tudi sicer ni izčrpala.

8.Pritožnica tudi uveljavlja, da sta sodišči sporno odločitev utemeljili s stališči, ki so očitno napačna. Sprejem takšne odločitve pomeni po ustaljeni ustavnosodni presoji kršitev 22. člena Ustave. Vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre za tak primer. Sodišči sta namreč vsa za pritožnico sporna stališča utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. To pa zadošča za sklep, da zatrjevana kršitev ni podana.

9.Pritožnica meni, da je do denarne odškodnine upravičena tudi zato, ker med spornim sodnim postopkom ni imela na voljo učinkovitega pospešitvenega pravnega sredstva. Takšno stališče je zmotno. Pritožnica med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imela na voljo, vendar pa ji je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice. V okviru odškodninskega postopka pa se je celo izkazalo, da sporni sodni postopek ni trajal nerazumno dolgo. Pritožnica zato pospešitvenih pravnih sredstev niti ni potrebovala.

10.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 26. člena Ustave. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Zavrnitev odškodninskega zahtevka zoper državo namreč sáma po sebi še ne more pomeniti kršitve te pravice. Kršitev 26. člena Ustave bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Stališče, da mora biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper državo med drugim izkazan obstoj protipravnega ravnanja, očitno ni takšno.

11.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v postopkih pred sodišči poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben pritožničin očitek, da je bila obravnavana neenako, ker sta sodišči v njenem primeru brez posebne utemeljitve odstopili od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnica tudi s tem očitkom zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni izkazala. Zgolj s sklicevanjem na to, da je bil v njenem primeru tožbeni zahtevek zavrnjen, v drugih, po dejanskem stanu identičnih oziroma podobnih primerih, pa ne, namreč kršitve 22. člena Ustave še ni mogoče utemeljiti. Pritožnica namreč ne pojasni, katero je tisto pravno stališče, ki naj bi bilo splošno sprejeto v sodni praksi in od katerega naj bi sodišči v njenem primeru odstopili. Podrobneje sicer pojasnjuje stališče Višjega sodišča iz sodbe št. II Cp 3460/2008 z dne 22. 10. 2008, vendar zgolj z eno sodno odločbo arbitrarnega odstopa od sodne prakse tudi ni mogoče utemeljiti.

12.Kršitev 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da Višje sodišče ni odgovorilo na vse njene pritožbene očitke. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja. To velja še posebej v primeru, ko se Višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov. V takem primeru namreč ni potrebe, da bi Višje sodišče izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Iz sodbe Višjega sodišča namreč izhaja, da se je to opredelilo do nosilnih očitkov pritožnice, s tem pa je glede na to, da je že sodba sodišča prve stopnje razumna in dovolj obrazložena, zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb zadostilo.

13.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 25. člena Ustave, vendar tega očitka podrobneje ne utemelji. Zato senatu Ustavnega sodišča nanj ni treba odgovarjati.

14.Ker 2., 5. in 8. člen Ustave neposredno ne urejajo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, z očitki o njihovi kršitvi, ki jih pritožnica prav tako uveljavlja, tudi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.

15.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane (1. točka izreka).

16.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

17.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010, točki 7 in 8.

Prim. točke 10 do 12 navedene odločbe.

Prim. točki 13 in 14 navedene odločbe.

Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 12. 4. 2005 (OdlUS XIV, 46).

Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, točka 4 (OdlUS XI, 128).

Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30).