Jedro

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka sklepa), da Okrajno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka), ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot pristojnemu sodišču (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. in III. točko izreka sklepa so tožniki vložili pravočasno pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Menijo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen Ustave R Slovenije (Ustava). Sodišče je spregledalo, da tožniki zahtevek zoper primarno toženko opirajo tudi na 26. člen Ustave. Ker se do pristojnosti glede obravnavanja zahtevka na tej podlagi prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, je strankam kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da so tožeče stranke primarno tožile Banko Slovenije na podlagi 350.a člena ZBan-1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 45. člena ZPSVIKOB, saj ta ni podlaga za določitev pristojnosti zoper Banko Slovenije na vseh podlagah.

3.Po vložitvi pritožbe je sodišče prve stopnje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-4/20-19 izdalo sklep o prekinitvi postopka, s sklepom z dne 18. 6. 2024 pa odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Hkrati je z dopisom tožnike pozvalo, naj sporočijo, ali vztrajajo pri obravnavani pritožbi.

4.Tožniki so v odgovoru na poziv odgovorili, da so pritožbo zoper prvotni sklep vložili z upoštevanjem določb razveljavljenega zakona, ne pa novega zakona, saj ta še ni bil sprejet. V že vloženi pritožbi zato niso mogli navesti razlogov, zakaj bi bil sklep o nepristojnosti materialnopravno zmoten tudi na podlagi določb novega zakona. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB, Uradni list RS, št. 72/19). Po vložitvi pritožbe je bil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023 (Uradni list RS, št. 29/2023) navedeni zakon v celoti razveljavljen. Uporaba razveljavljenega ZPSVIKOB v odprtih postopkih pomeni zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih pravil. To pomeni, da je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten in bi ga bilo treba že zato razveljaviti. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi nove ureditve, to je določb ZPSVIKOB-1, sprejeti nov sklep glede pristojnosti, zoper katerega bodo imeli tožniki pravico do pritožbe. Nesporno dejstvo je namreč, da dopolnjevanje pritožbe ni mogoče. Ker tožniki v času teka pritožbenega roka še niso mogli navajati razlogov glede uporabe ZPSVIKOB-1, so bili prikrajšani za učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep, saj ZSPVIKOB-1 ni identičen z ZPSVIKOB, tožniki pa imajo nesporno pravico, da v njihovi pritožbi zoper sklep o pristojnosti, ki bo sprejet na podlagi veljavnega zakona, uveljavljajo vse pritožbene razloge.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Tožniki so 19. 12. 2016 vložili tožbo, s katero kot nekdanji imetniki podrejenih obveznic NLB26 zahtevajo nadomestilo za škodo, ki so jo utrpeli zaradi odločbe toženke o izrednih ukrepih št. 24.20-021/13-010 z dne 17. 12. 2013, na podlagi katere je prišlo do izbrisa navedenih obveznic. Svoj zahtevek opirajo na prvi odstavek 350. člena ZBan-1 v zvezi z 265. členom Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB), podrejeno pa na 26. člen Ustave, ker toženka ni opravila svoje nadzorne funkcije za varnost in skrbno poslovanje bank. Za primer, da bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, pa podrejeno uveljavljajo isti zahtevek zoper podrejeno toženko - poslovno banko (192. člen ZPP). Zahtevek zoper poslovno banko temeljijo na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (zaradi nevložitve tožbe zoper omenjeno odločbo primarne toženke na podlagi 347. člena ZBan-1, zaradi objave nepravilnih računovodskih izkazov poslovne banke, zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti).

7.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaključilo, da gre za spor, ki se vodi po pravilih ZPSVIKOB, ki je stopil v veljavo 19. 12. 2019. Z navedenim zakonom je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije. V 9. členu je zakon določal, da je za sojenje v postopkih, ki se vodijo na njegovi podlagi, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 zadržalo izvrševanje celotnega ZPSVIKOB, z odločbo U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023 pa ga je v celoti razveljavilo. Izpodbijani sklep tako temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več.

8.Dne 31. 5. 2024 je bil sprejet novi Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1), ki velja od 15. 6. 2024. V prvi alineji 1. člena je določeno, da zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan, omogoča učinkovito sodno varstvo.

9.Nekdanji imetnik lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa zakon (prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po navedenem prvem odstavku tega člena (tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Po določbi prvega odstavka 27. člena ZPSVIKOB-1 se tožba vloži zoper Banko Slovenije, Republika Slovenija pa po 33. členu zakona nastopa kot stranski intervenient. Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (prvi odstavek 6. člena ZPSVIKOB-1), v prvem odstavku 5. člena ZPSVIKOB-1 pa je določeno, da če ta zakon ne določa drugače, se za postopek, ki se vodi v skladu s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer pravila postopka v gospodarskih sporih.

10.ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, v katerem se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Tudi s tem zakonom je določena izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa izključna pristojnost sodišča ne velja niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

11.Pritrditi je treba tožnikom, ki so tožbo vložili že 16. 12. 2016 in jo zoper primarno kot tudi subsidiarno toženko utemeljevali na različnih pravnih podlagah, da so lahko pritožbo zoper izpodbijani sklep vložili zgolj ob upoštevanju določb razveljavljenega zakona in niso mogli navesti razlogov, zakaj štejejo, da je izpodbijani sklep napačen tudi na podlagi določb novega zakona.

13.Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožeči stranki možnost da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo. Šele potem bo mogoče odločiti tudi o pristojnosti sodišča, na katerega je bila naslovljena tožba.

14.Iz navedenih razlogov je pritožba utemeljena, zato ji je bilo treba ugoditi, sklep pa v izpodbijanih II. in III. točki izreka razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

15.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS III R 17/2022 in III R 5/2020.

2Ni odveč opozoriti, da je v obravnavani zadevi tožba oblikovana tako, da vzpostavlja med toženkama Banko Slovenija in poslovno banko razmerje eventualnega sosporništva. Za takšno sosporništvo so predpisane posebne predpostavke, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek in pristojnost sodišča. Tudi te bo treba upoštevati v luči spremenjene zakonske ureditve.