Jedro

Ker je bil obtoženec sicer s še ne pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja ropa po 3. odst. 213. čl. KZ, pred tem pa je bil že dvakrat pravnomočno kaznovan za kaznivi dejanji velike tatvine po čl. 212/1 KZ in enkrat za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po čl. 133/2 in 1 KZ, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je do izreka obsodilne sodbe obtožencu podaljšalo pripor po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega M. Č. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določila 5. odst. 361. čl. ZKP zoper obtoženega M. Č., ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po čl. 213/3 in 1 KZ in mu je bila izrečena kazen 2 (dve) leti zapora, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP do pravnomočnosti sodbe oziroma do izteka izrečene zaporne kazni.

Zoper takšen sklep se je pritožila obtoženčeva zagovornica "iz vseh pritožbenih razlogov" ter predlagala odpravo pripora, podrejeno pa njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

Višji državni tožilec v Ljubljani je predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v obravnavani kazenski zadevi podani vsi pogoji za podaljšanje pripora obtoženemu M. Č. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP. Utemeljenost suma, da je ta obtoženec storil v sostorilstvu z D. B. najmanj kaznivo dejanje ropa na škodo M. Š., je potrjena z izrekom obsodilne nepravnomočne sodbe.

Nedvomno pa je še vedno podana tudi realna nevarnost, da bi obtoženec, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, kaznivo dejanje ponovil. Doslej izvedeni dokazi tekom kazenskega postopka niso vnesli upoštevanega dvoma v sicer skope ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec, ki je brez zaposlitve in premoženja, že bil obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, pri čemer je obravnavano dejanje storil na predrzen način proti starejšemu človeku ter bi zato na prostosti skušal priti do sredstev za življenje s ponovnim izvrševanjem kaznivih dejanj. Ob tem ni mogoče prezreti, da je obtoženec v svojem zagovoru sam povedal, da je bil nazadnje zaposlen v letu 1997 in da se že od leta 1990 dnevno opija z alkoholom ter priložnostno kadi marihuano. Pritožbene navedbe njegove zagovornice, po katerih naj bi iz dosedanjega življenja obtoženca izhajalo, da ga preživljajo starši in da je na nezakonit način pridobival zgolj sredstva za pijačo ter z abstinenco v pet mesečnem prestajanju pripora dokazal, da nima več potrebe po alkoholu, ne morejo biti upoštevane. Tudi glede svojega načina življenja je namreč obtoženec v zagovoru dejal, da pri starših ne živi več in da je zadnjih pet tednov pred prijetjem živel pri soobtožencu in pri znancu H., ob nezaposlitvi pa si je denar nažical od mimoidočih na avtobusni postaji v Kranju. Ker podatkih spisa tudi izkazujejo, da je bil obtoženec doslej že dvakrat kaznovan za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/1 KZ in enkrat za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe z nevarnim sredstvom po čl. 133/2 in 1 KZ ter je tedaj jasno, da njegova agresivnost ni usmerjena le proti tujemu premoženju, pač pa s svojim ravnanjem ogroža tudi varnost ljudi, kar je posredno potrdil tudi z obravnavanima kaznivima dejanjema, ni mogoče pritrditi nadaljnjim pritožbenim izvajanjem njegove zagovornice, da je storitev kaznivega dejanja posledica naključnega zbiranja na avtobusni postaji in da je pet mesečni pripor nesorazmerno dolg in nepotreben.

Ker se tedaj pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tako kazniva dejanja, za katera je bil obtoženec že pravnomočno obsojen, kakor tudi tisto, za katerega sodba še ni pravnomočna, ogrožajo varnost ljudi in njihovega premoženja, odvzem prostosti pa je tudi v sorazmerju s stopnjo ogrožanja, ki jo predstavlja možnost ponovitve dejanj ter te nevarnosti zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi - milejšimi ukrepi v kazenskem postopku, kar prav tako predlaga obtoženčeva zagovornica, je bilo zato potrebno njeno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (3. odst. 402. čl. ZKP).