Up-51/96

22. maj 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe I.Š. iz M. na seji senata dne 22. maja 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba I.Š. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 181/95 z dne 21. 12. 1995 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 8/94 z dne 11. 10. 1994 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik izpodbija v izreku navedeni sodbi, ker naj bi mu bile z njima kršene vse pravice iz dela, pravice iz zdravstvenega, socialnega in pokojninskega zavarovanja ter pravice zaradi nezaposlenosti. Navaja, da je bil od junija 1978 do decembra 1987 zaposlen kot individualni poslovodni organ v delovni organizaciji A. v M. Delavski svet ga je s sklepom z dne 10. 12. 1987 razrešil na podlagi predloga komisije, ki je bila po mnenju pritožnika sestavljena v nasprotju s takrat veljavnim 168. členom Zakona o delovnih razmerjih in 215. členom Zakona o združenem delu. Meni tudi, da določbe internega akta, ki za odločanje pooblašča organ, ki nima predpisane sestave, niso v skladu z zakonom in Ustavo, sodišče pa naj tudi sploh ne bi ugotovilo dejanskega stanja.

Smiselno uveljavlja domnevno kršenje pravic iz 49., 50. in 66. člena Ustave.

B.

Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev pa lahko po drugem odstavku tega člena Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava, če sta hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

Pritožnik uveljavlja v ustavni pritožbi pritožbene in revizijske razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, torej razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbi oziroma , ki bi jih moral uveljavljati z revizijo. Na podlagi 21. člena v zvezi s 25. členom in prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) je bila zoper pravnomočno sodbo v pritožnikovem primeru dovoljena revizija. Razlogi, ki jih navaja, zakaj ni vložil revizije (predvidevanje, da bo postopek z revizijo predolgo trajal in da bo Ustavno sodišče obravnavalo njegovo ustavno pritožbo kljub nevloženi reviziji) so neutemeljeni oziroma neupoštevni.

Imenovanje za poslovodni organ z zakonsko predvideno možnostjo predčasne razrešitve ni človekova pravica, ki bi jo Ustava posebej ščitila. Določba 49. člena Ustave zagotavlja vsakomur pravico do proste izbire zaposlitve, enako dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in določa prepoved prisilnega dela. Ne zagotavlja pa trajnosti zaposlitve in še manj stalnost zaposlitve na kateremkoli delovnem mestu. Država je po 66. členu Ustave zavezana, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da zagotavlja njuno zakonsko varstvo. To pomeni, da lahko zakon (in le zakon) določa primere in pogoje za prenehanje delovnega razmerja.

Kako naj bi odločitev sodišča v zvezi z razrešitvijo iz leta 1987 vplivala na njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave pritožnik ne obrazloži. Očitno pa je, da prenehanje delovnega razmerja pritožnika ni bilo neposredna posledica njegove razrešitve, saj je bil razporejen na drugo delovno mesto in je sam dal odpoved. Prav tako je očitno, da vsaj še v teku sodnega postopka pravni naslednik delovne organizacije, v kateri je bil pritožnik razrešen kot direktor, ni bil v stečajnem postopku. Zato navedbe pritožnika o posledicah, ki naj bi jih imel zaradi stečaja, ne morejo biti v nikakršni povezavi z odločitvijo v izpodbijanih sodbah.

Ker že pogoj očitnosti kršitve ustavnih pravic v obravnavani zadevi ni izpolnjen, se Ustavno sodišče ni spuščalo še v ocenjevanje, ali so z izvršitvijo izpodbijanega akta za pritožnika lahko nastale nepopravljive posledice. Pri tem je upoštevati tudi, da so bile tako po prejšnjih kot po sedaj veljavnih predpisih v tovrstnih zadevah izvršljive že dokončne odločitve in vložitev zahteve za sodno varstvo ni imela suspenzivnega učinka.

Glede na to, da pritožnik ni vložil izrednega pravnega sredstva, procesna predpostavka za obravnavo ustavne pritožbe ni podana, pogoji za predčasno odločanje o ustavni pritožbi po drugem odstavku 51. člena ZUstS pa niso izpolnjeni, je bilo potrebno ustavno pritožbo zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi predsednik senata mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj