Jedro

Vrednostni kriterij kot zakonski pogoj za dovoljenost revizije se mora nanašati na vrednost izpodbijanega dokončnega upravnega akta.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetnici dne 17. 4. 2007 vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in navaja, da iz sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper z dne 5. 2. 2007 izhaja, da znaša davčni dolg v obravnavani zadevi 33.290,00 EUR.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 4. 2005, s katero je bila v ponovljenem postopku zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 11. 1996. Z navedeno prvostopno upravno odločbo je bila revidentu od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1995, ugotovljena davčna osnova v višini 5,380.716,00 SIT ter od nje odmerjen davek iz dejavnosti v znesku 1,345.670,00 SIT.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Vrhovno sodišče je z vpogledom v spis ugotovilo, da znaša višina davčne obveznosti, ki jo revident ves čas postopka (tako pred upravnim organom kakor tudi v nadaljnjem postopku pred sodiščem) izpodbija, 1,345.670,00 SIT oziroma 5.615,38 EUR. Zato v obravnavanem primeru 5.615,38 EUR pomeni tisto vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki se upošteva za presojo izpolnitve vrednostnega pogoja za dopustnost revizije.

7. Znesek 33.290,00 EUR, ki ga navaja revident v reviziji in z njim izkazuje vrednostni pogoj za njeno dovoljenost, pa se nanaša na sklep Davčnega urada Koper z dne 5. 2. 2007 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, s katerim je odločeno o davčni izvršbi dolžnega zneska obveznosti v znesku 7.403,78 EUR (glavnica), ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 5. 2. 2007, torej na povsem drugo upravno zadevo.

8. Ker glede na navedeno v reviziji navedena vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki naj bi bila upoštevana za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dopustnost revizije, ni izkazana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.