Jedro

Toženec pri izdaji odločbe tožnici o starostni pokojnini ni razpolagal s podatki o zneskih, namenjenih za notranji odkup delnic, saj ti podatki na obrazcih M4 niso bili vsebovani. Toženec zato s pravnomočno odločbo še ni odločil o vštevanju zneskov namenjenih notranjemu odkupu delnic in niso bil del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 8. 12. 2008 in 25. 9. 2008 ter toženca zavezalo, da je dolžan tožnici v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v višini 165,24 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča, da toženka še ni odločila o vštevanju zneska namenjenega notranjemu odkupu delnic v pokojninsko osnovo in zato še ni postala odločbo iz leta 2005 pravnomočna v obsegu plače, ki se lahko upošteva za izračun pokojninske osnove materialno pravno zmotna. Odločba z dne 9. 8. 2005 s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine od 19. 8. 2005 dalje v znesku 168.909,12 SIT je postala pravnomočna. Odločba vsebuje tudi izračunano pokojninsko osnovo. Plača kot element pokojninske osnove v dosedanjih postopkih ni nikoli predstavljala samostojne upravne zadeve, da bi se lahko o njej odločalo in zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. V odločbo z dne 9. 8. 2005 bi bilo mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) določa 4. odst. 225. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožnica v zahtevi ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev pa tudi sicer dodatno dejstvo, ki ga tožnica navaja, v času njene odmere v letu 2005 še ni obstajalo in tudi s tem ne bi mogla doseči spremembe pravnomočne odločbe o pokojnini. S tem, ko je prvostopno sodišče obravnavalo tožničino vlogo z dne 21. 7. 2008 za novo odmero starostne pokojnine z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že pravnomočna z odločbo z dne 9. 8. 2005, drugače oblikuje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Za takšno novo odmero pokojnine, torej z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače, ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča. Da tožnica ni upravičena do nove odmere pokojnine je v podobnih primerih tudi že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010, kjer je zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1, niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo ponovno odmerila. Pritožnica meni, da pri rešitvi zadeve tudi ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Tožena stranka je v novem postopku na novo odmerjala pokojnino le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo, in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu z toženo stranko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto po navedenem zakonu kot na primer med družbo L. in med toženo stranko. V primerih, ko so bile zaposlenim delavcem pri delodajalcu pokojnine že pravnomočno odmerjene, delodajalec pa ni bil v sporu s toženo stranko, je tožena stranka njihove zahteve za novo odmero pokojnine z upoštevanjem plač v obliki vrednostnih papirjev zavrgla po 129. čl. ZUP-a. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 12. 2008 s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper sklep z dne 25. 10. 2008 s katerim je bila tožničina zahteva za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem izplačila dobička v letu 1994 za leto 1992, zavržena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje: toženec je z odločbo z dne 9. 8. 2005 tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 168.909,12 SIT na mesec od 19. 8. 2005 dalje. Tožnica je dne 21. 7. 2008 podala vlogo v kateri je toženca zaprosila za ponovno odmero pokojnine, ker ji pri pokojninski osnovi, v odločbi z dne 9. 8. 2005, niso bili upoštevani zneski treh poračunov neizplačanega dobička iz leta 1992, ki so bili namenjeni za odkup delnic v notranjem odkupu. Toženec je vlogo za ponovno odmero starostne pokojnine z odločbo z dne 25. 9. 2008 zavrgel, ker je štel, da se je o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek in je bilo o njej že pravnomočno odločeno (4. toč. 129. čl. ZUP). Z odločbo z dne 8. 12. 2008 je tožničino pritožbo zavrnil. Toženec je dne 1. 7. 2008 pri bivšem delodajalcu tožnice E. d.o.o. opravil revizijo podatkov o plačah na obrazcu M4. Na podlagi opravljene revizije so bile obrazci M4 popravljeni tako, da so bili v podatkih o plačah vsebovani tudi zneski, ki so bili izplačani iz dobička in ki so bili namenjeni za odkup delnic v notranjem odkupu. Toženec pri izdaji odločbe tožnici o starostni pokojnini z dne 9. 8. 2005 ni razpolagal s podatki o zneskih, namenjenimi za notranji odkup delnic, saj ti podatki v podatkih na obrazcih M4 niso bili vsebovani. Toženec s pravnomočno odločbo z dne 9. 8. 2005 še ni odločil o vštevanju zneskov namenjenih notranjemu odkupu delnic in niso bil del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine.

Iz zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke, da toženec tožničino zahtevo z dne 21. 7. 2008 za ponovno odmero pokojnine ne bi smel zavreči po 4. toč, 1. odst. 129. čl. ZUP, saj se 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP uporabi takrat, če je o isti upravni stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Organ, ki najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže ravna enako tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nobeno od navedenih stanj ni bilo podano v predmetni zadevi in bi tako morala toženka o zadevi odločiti po vsebini.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, da je bilo po izdaji dokončne in pravnomočne odmere o pravici do starostne pokojnine tožnice, ugotovljeno, da pri navedeni odmeri niso bili upoštevati zneski treh poračunov neizplačanega dobička iz leta 1992, opravljeni pri bivšem delodajalcu tožnice E. d.o.o. v letu 1994 od katerih so bili plačani tudi prispevki za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, kakor je bilo ugotovljeno s strani revizije toženke dne 1. 7. 2008. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je o tem (torej o teh zneskih, ki gredo v pokojninsko osnovo pri tožnici) bilo že pravnomočno odločeno. Tako tudi ne gre za poseg v pravnomočno odločbo z dne 9. 8. 2008, kar bi bilo možno le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1, določa 4. odst. 225. čl. ZUP.

Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, tudi ne ureja od kdaj gre v takem primeru upravičencu novo odmerjena višja pokojnina. Glede na določbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS-UPB 4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo stranke. Gre za novo odmero pravice (starostne pokojnine) na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej. V takšnih primerih, vse do datuma vloge za novo odmero višine tožničine pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba o tožničini upokojitvi in višini pokojnine z dne 9. 8. 2005. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo saj takšna odločitev sodišča ni v nasprotju z določbami ZPIZ-1. V pritožbi navedene sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine ne ureja, držijo, vendar iz citiranih judikatov pritožbenega sodišča ne izhaja, da zaradi tega zavarovancem ni možno vnaprej odmeriti nove dajatve.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo temveč na primer kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek. V zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in je zato sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka utemeljeno upoštevalo določbe ZUP, ki v 4. odst. 363. čl. določa, da se po preteku 3 let, od dokončnosti odločbe, obnova ne more več predlagati. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje pa ne gre za obnovo postopka temveč za novo odmero pravic na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev, le za vnaprej.

V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavano pravno vprašanje o tem katero 10-letno obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. Ob upoštevanju V. točke Sklepa o obsegu in način plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leto 1990. Tožnik je v sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše 10-letno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plače) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plači, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Navedeno stališče zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri reševanju predmetne zadeve ni mogoče izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj zavarovancev. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni in iz navedenega izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. V tem in v temu podobnih primerih se ne posega v že pravnomočna razmerja temveč zavarovanci želijo, da se vnaprej, v bodočih izplačilih pokojninskih dajatev upošteva to, o čemer toženka v dosedanjih odločbah še sploh ni odločala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje po ugotovitvi, da pravnomočna odločba toženke z dne 9. 8. 2005 ni zajemala odločitve o vštevanju zneskov, namenjenih notranjemu odkupu delnic in sporni zneski tako niso bili del dejanskega stanu v času odločanja o priznanju pravice do starostne pokojnine, pravilno, ko je odpravilo odločbi toženca in mu naložilo, da izda tožnici novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.