Jedro

Da bi se lahko govorilo o nevestnem opravljanju delovnih obveznosti je potrebno, da nevestnost jasno in izrazito, po svoji intenziteti ali na drug način presega običajno nevestnost, ki se lahko pripeti vsakemu povprečno vestnemu delavcu pri njegovem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 23.1.1996 in sklep sveta šole z dne 29.2.1996, na podlagi katerih je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ni podana njena disciplinska odgovornost za očitane ji hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1., 3., 4. in 12. točke 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 52/94 - KPVI), opredeljene kot neizpolnjevanje oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, nesmotrne in neodgovorne uporabe sredstev, opustitev dejanja, ki ga delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi mora storiti ter motnje v delovnem procesu. Sodišče je tudi presodilo, da tožnici ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela, zato ni odgovorna za lažjo kršitev delovne obveznosti iz 2. točke 2. odstavka 65. člena KPVI. V posledici te odločitve je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14.3.1996, temveč ji je trajalo do 1.9.1996. Zoper prvostopno sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbi tožeče stranke je drugostopno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku pod točko 2 razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo je pritožbo tožene stranke in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopnega sodišča, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita drugostopnemu sodišču neživljenjsko sodno presojo. Tožnica zahtevanih podatkov ravnatelju ni posredovala, to pa pomeni neizpolnitev delovne naloge. Ravnatelj je namreč zahteval podatke, ki sodijo v osnovne naloge tožnice kot računovodkinje pri toženi stranki. Zato je njeno odklonitev izpolnitve mogoče razumeti le kot nasprotovanje predpostavljenemu. Med temeljne naloge računovodstva je šteti tudi skrb za reden pritok finančnih sredstev iz proračuna občine K.. Zato pomeni odločitev sodišča, da za nakazilo sredstev, namenjenih regresiranju prehrane pogodbenih delavcev, ni bila zadolžena tožnica, zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna je tudi presoja sodišča, da je šteti tožničin neopravičen izostanek z dela dne 27.11.1995 le kot lažjo kršitev delovne obveznosti predčasnega zapuščanja delovnega mesta. Oprostitev disciplinske odgovornosti tožnice za neupravičen izostanek z dela v dneh 2. in 22.11.1995 zato, ker ji ni bil očitan že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka je, po stališču revizije, pravno nepravilna. Če se v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka delavcu očita neupravičena odsotnost, je stvar disciplinskih organov, da v postopku ugotovijo konkretne dneve delavčevega izostanka. Ker revizija tudi ne sprejema dokazne ocene sodišča, da tožnica ni odgovorna za disciplinsko kršitev iz IV. točke odločbe disciplinske komisije, predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 3. odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP v tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev postopka, ki pa jih niti formalno niti vsebinsko ne opredeljuje in konkretizira. Revizijsko sodišče je zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP-77 omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. Zato v obravnavanem primeru posplošenih revizijskih trditev o domnevnem obstoju procesnih kršitev, ni bilo dolžno upoštevati.

Iz revizijskih navedb je povzeti, da se tožena stranka ne strinja z oceno izvedenih dokazov, ki sta jo sprejeli kot pravilno obe sodišči. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru področja dejanskega stanja in ne preide na področje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - teh pa tožena stranka ni opredelila - ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP-77).

Tudi materialno pravo, po presoji revizijskega sodišča ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 1. odstavka 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in 1. odstavka 139. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (PDR) morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka, pred disciplinskim organom vsebinsko, časovno in pravno opredeljene. Tako mora opis dejanja vsebovati vse znake, ki jih določa kolektivna pogodba ali splošni akt za posamezno disciplinsko kršitev, določen pa mora biti tudi čas storitve kršitve delovne obveznosti. Predpisana oblika je potrebna ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč tudi zato, ker so na očitane kršitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem"). Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev, in jasen, kratek opis dejanja, s katerim so bila storjena, je pomembna zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornosti povezano z izvedbo dokazov, ki se nanašajo le na tista dejstva in okoliščine, kot so opisane v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. To pomeni, da dokazno breme v disciplinskem postopku nosi vlagatelj zahteve za njegovo uvedbo. Zato disciplinski organ (praviloma) ne izvaja dokazov izven dejanja opisa kršitve, torej izven bistvenih odločilnih dejstev, ki se nanašajo na znane disciplinske kršitve (izvršitveno dejanje in posledica).

Vprašanje, ali je podana disciplinska kršitev ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, izhajajo vsi znaki disciplinske kršitve, opredeljene v kolektivni pogodbi ali internem aktu. Eden temeljnih postulatov postopka za ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti je načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa. To pomeni, da se delavčeva odgovornost ugotavlja na podlagi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločnega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov.

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožečo stranko ni vsebovala očitane ji kršitve iz III. točke izreka disciplinske odločbe z dne 23.1.1996, da naj bi tožnica v dneh 2.11.1995, 22.11.1995 in 27.11.1995 neopravičeno izostala z dela (za dne 27.11.1995 ji je bila očitana zloraba bolniškega staleža), zato je materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da je odločitev disciplinske komisije tožene stranke glede te hujše kršitve delovnih obveznosti že iz formalnih razlogov nezakonita. Tožena stranka je namreč kršila načelo objektivne identitete zahteve za uvedbo disciplinskega postopka.

V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka tudi sicer niso bili vsebovani vsi predpisani elementi očitanih kršitev, saj motnje delovnega procesa (12. točka 66. člena KPVI) in nesmotrno ter neodgovorno uporabo sredstev (3. točka 66. člena KPVI) kot posledici tožničinega nevestnega dela sploh niso bili konkretizirani. Po določbi 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) je delavec disciplinsko odgovoren za kršitev delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. V tej določbi je vsebovano načelo legalitete, saj je delavec disciplinsko odgovoren le za tiste kršitve, ki so kot dejanja ali opustitve določene in to v naprej. V 1. točki 66. člena KPVI in v 1. točki 134. člena Pravilnika o delovnih razmerjih je kot hujša kršitev delovne obveznosti določeno neizpolnjevanje ter nevestno, nepravilno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni namreč vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta.

V pravilniku o razvidu del in nalog so opredeljene delovne naloge računovodje (od točka 137 do 149 ter 153 in 154), katerih opustitev izpolnitve tožnici ni bila očitana. Dolžnosti, ki iz tega predpisa izhajajo, torej ni kršila. Če je tožnica, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, zaprosila ravnatelja za jasno navodilo glede zahtevanih podatkov, sama ta okoliščina ne more biti podlaga za ugotovitev o nevestnosti njenega dela oziroma neizpolnitvi delovne naloge. O hujši kršitvi delovne obveznosti iz 1. točke 66. člena KPVI oziroma 1. točke 134. člena PDR bi lahko govorili le v primeru, če bi nevestnost jasno in izrazito, po svoji intenziteti ali na drug način, presegala običajno nevestnost, ki se lahko pripeti vsakemu povprečno vestnemu delavcu pri njegovem delu. Zato je pravilno sklepanje obeh sodišč, da dejanski stan hujših kršitev delovnih obveznosti iz 1. točke 66. člena KPVI oziroma 1. točke 134. člena PDR očitanih tožnici iz I. oziroma IV. točke izreka disciplinske odločbe, ni bil podan.

Za kršitev pod II. točko izreka disciplinske odločbe, ki naj bi jo tožnica storila s tem, da ni zahtevala od občine K. refundacije sredstev za prehrano pogodbenih delavcev, sta sodišči ugotovili, da to ni bila njena delovna obveznost. V posledici te ugotovitve sta pravilno presodili, da za očitano kršitev ni podana subjektivna odgovornost tožnice. V disciplinskem postopku velja načelo osebne odgovornosti delavca, ki je v postopku. To pomeni, da je delavec odgovoren samo za tiste kršitve obveznosti, ki jih je sam storil, ne pa tudi za obveznosti, ki jih je storil kdo drug. Zato lahko tožnica odgovarja le za lastna ravnanja, ne pa za ravnanja iz vsebine delovnih zadolžitev sodelavke.

Ker sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).