Jedro

SKPG/93 v 11. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je lahko delavec prevzet na delo v drugo organizacijo, pri čemer pa ne predpisuje, da mora izpolnitev vseh navedenih pogojev izhajati že iz same pogodbe o prevzemu. Ker so bile v sklepu o razporeditvi in napotitvi k novemu delodajalcu tožnici zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja (delovno razmerje za nedoločen čas, kontinuiteta delovnega razmerja, ...), je bil prevzem izveden zakonito, saj so bili pogoji za prevzem izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 9. 12. 1996 o razporeditvi in napotitvi tožnice, potrjenega s sklepom komisije za pritožbe z dne 24. 1. 1997. Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Pri tem je štelo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za prevzem delavcev, kot so določeni v 11. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS 39/93 - 3/97).

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da se pogodba o prevzemu bere tako, da bo podjetje P. kot novi delodajalec delavcem vsaj dve leti po prevzemu zagotavljal, da se bo delovna doba upoštevala kot neprekinjena, kar pa je v nasprotju z 11. čl. SKPG, ki kot pogoj postavlja štetje delovne dobe kot neprekinjene brez časovne omejitve. Sicer pa sodba o tem razlogu za nezakonitost razporeditve nima razlogov in je zato podana tudi bistvena kršitev postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V odgovoru navaja, da določa sporna pogodba celo višji obseg pravic, kot ga zahteva SKPG, saj zagotavlja delavcem še dve leti po prevzemu nespremenjeno plačo, dodatke in nadomestila, regres za letni dopust in število dni letnega dopusta ter celo nespremenjeno lokacijo delovnega mesta. Delovno razmerje je opredeljeno kot delovno razmerje za nedoločen čas, zato so delavkam še naprej zagotovljene enake pravice, kot da niso spremenile zaposlitve. V sodbi je o tem tudi zavzeto stališče. Pritožba ni utemeljena.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki so za zakonitost prevzema določeni v 11. čl. SKPG, je pravilen. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zgolj z uporabo gramatikalne razlage pogodba o prevzemu (A5) sicer res lahko bere tako, da mora novi delodajalec delovnopravnavno kontinuiteto prevzetim delavcem zagotavljati le dve leti, vendar pa to dejstvo ne vpliva na zakonitost prevzema. SKPG v 11. čl., kjer ureja prevzem, določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je lahko delavec prevzet na delo v drugo organizacijo, pri čemer pa ne predpisuje, da mora izpolnitev vseh navedenih pogojev izhajati že iz same pogodbe o prevzemu. Po oceni pritožbenega sodišča je zato za presojo zakonitosti prevzema odločilno, ali so bili pogoji za prevzem v postopku prevzema dejansko izpolnjeni, pri čemer ugotavlja, da so v obravnavanem primeru bili. Odločilen za delovnopravni položaj tožnice po prevzemu je namreč sklep o razporeditvi in napotitvi tožnice k novemu delodajalcu z dne 9. 2. 1996 (A1). V tem sklepu je izrecno navedeno (3. odstavek obrazložitve), da se šteje delovno razmerje tožnice za neprekinjeno, rok dveh let pa je določen v zvezi z drugimi pravicami tožnice iz delovnega razmerja, s čimer je tožnici, kot utemeljeno opozarja tožena stranka, zagotovljenih celo več pravic, kot jih delavcem ob prevzemu sicer zagotavlja SKPG. Navedba pritožba, da tožnici ob prevzemu ni bilo zagotovljeno štetje delovne dobe kot nepretrgane brez časovne omejitve, je torej neutemeljena.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba o neobrazloženosti prvostopenjske sodbe, saj le-ta na sklep o razporeditvi in napotitvi izrecno opozarja (na listu št. 14).

Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene absolutno bistvene procesne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odst. 154. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.